Sicer sva že lani dejala, da je bil Špičasti vrh nad Frankoloven in Kislica zadnji obisk, ampak ker se zarečenega kruha veliko več, poje, kot pa zapečenega, sva se še letos odločila da obiščeva ta dva vrhova, ki sta nama res všeč.. je pa res da sva se potem s Kislice vrnila nazaj do razpotja, med Špičastim vrhom in Kislico ter se po isti poti vrnila domov namesto, da bi šla po strmini Kislice naokoli do tise in se nato vrnila do izhodišča..
Ko sva prispela do parkirišča, kjer je včasih stala velika hruška na njej pa je bila preža, sedaj pa je na novo postavljena preža, hruške pa že od lani ni več
Kar hitro sva se dvignila nad travnikom, ter zakorakala po izprani poti, ki je bila bolj podobna žlebu, po strmini navzgor.
Tukaj je res strmo, no na sliki se niti ne vidi, tako se je bilo treba včasih ustaviti in zajeti sapo
Kljub temu sva kar hitro napredovala
Ob poti je bilo veliko jetrnika ki je nama polepšal strmino
Kar hitro sva prišla do razpotja, kjer se križajo gozdne ceste oziroma poti. Postajalo je nama vedno bolj toplo.. Ja hoja in sonce naredita svoje.
Midva sva potem kerenila na desno
Tukaj se je pot za spoznanje položila, lepo se je videlo na nasprotni vrh Stenice katero nameravava letos še obiskati
Neverjetno koliko lapuha je bilo ob poti, toliko kolikor ga je letos povsod ne vem če sem ga jaz že videla
"Glej še malo", sva bodrila eden drugega ter se veselila počitka na ovinku, kjer sva se odžejala, ter okrepčala s čajem
Nazdravila sva vsa vesela, da lahko še skupaj premagujeva take strmine, za mlade noge in mladost je to mala malica, ampak za naju je to že kar podvig
Po krajšem počitku sva nadaljevala pot gor, se pod vznožjem Kislice za trenutek spet odpočila
Nato pa nadaljevala pot po prekrasnem grebenu Špičastega vrha
Obožujem grebenske potiPosebno še, če je na in ob poti polno cvetlic od trobentic, jeternika, žanjevca, vresja, devetero krpe konopnice, ma ni da ni
Kar kmalu, sva prispela do kamnitega dela vrha
Na katerem pa je že bil pohodnik, ki je prišel po drugi strani, kar nekaj časa smo se pogovarjali tudi slikal je naju..
Vesela sva mu pozirala, ter sledila njegovim napotkom ha ha, ter se ob tem zabavala na vso moč
Nato je on odšel v dolino, midva pa sva si vzela čas, ter še nekaj časa ostala na vrhu, razgled sicer ni bil preveč lep, a ker sva že tolikokrat bila tukaj naju to sploh ni motilo.
je pa bilo žanjevca tam naokoli precej zelo mi je všeč to nežno cvetje
A kot vse lepo prehitro mine tako je tudi najino bivanje na vrhu špičastega vrha
Vrnila sva se in preplezala špicaste skale ter se po grebenu vrnila do odcepa...
.. Za Kislico in se povzpela do vrha
Mogočna drevesa
Tukaj sva se fotografirala in na to kar hitro krenila po isti poti do odcepa nazaj. Je pričelo pihati.
Ter se potem namesto po žlebasti poti vrnila naokoli, kjer še nikoli nisva šla, vsa vesela sva bila da sva odkrila to pot, če še bova kdaj šla na Špičasti vrh sigurno bova šla tukaj..
Kar kmalu sva zagledala cesto pod nama
Res zadovoljna vesela in hvaležna, da nama je uspel ta pohod na ta čudoviti vrh na katerega se vedno znova rada vračava na katerem sva bila že vsega skupaj 17 krat
A na grad Lindek tokrat nisva šla, tam pa sva se že lani poslovila je težek dostop nekaj so ogradili,pisalo je da je prepovedan dostop... pa tudi tam sva že velikokrat bila, tako sva se odpeljala mimo naselja Lindek navzdol v dolino kjer sem ob poti slikala lesenega konja, vedno pravim da je to trojanski kon...
V popoldanskem času sva prispela pod Velenjskega očaka Velenjski grad.
P. P.
Ni komentarjev:
Objavite komentar