SPOMINI STAREGA GOJZARJA -Ratitovec-

Ratitovec-Torka- Krekova koča-Altemaver- Gladki vrh -Krekova koča -Torka -Sorica 

Kot sem že v začetku letošnjega leta obljubila ,da imam kar veliko spominov na lanske obiske vrhov, ki pa jih žal nisem mogla ali utegnila obelodaniti, zaradi takšnih in drugačnih vzrokov. Ja je že tako, človek načrtuje , a življenje obrne in gre svojo pot. Potem pa se prilagodiš in potegneš iz tega najboljše, je pa res da veliko kaj z zamikom. Saj včasih mislim zakaj bi pisala, ampak po drugi strani pravijo da je lepoto  narave in srečo treba deliti, kajti zadnje čase je vse preveč zla ,nestrpnosti , nejevolje na tem svetu, ko pa je po drugi strani življenje tako lepo, toliko lepot zakaj ne bi raje uživali v tem.. No to je moje skromno mnenje ..

 Ampak ker se v teh deževnih dneh je sprostilo nekaj  obveznosti  in ob pregledu arhiva  fotografij so se mi osvežili spomini na lanske obiske vrhov. Ja ni jih bilo malo , kljub poškodbi kolena, ki še seveda ni in najbrž ne bo nikoli povsem sanirana , sva po raznih terapijah nekaj pri zdravniku ortopedu, hm ni bilo uspešno---On pravi starost ha ha  ...Torej še več pa z domačimi "rcnijami" se da marsikaj  olajšati., če že ne povsem ozdraviti. Je že tako ne moreš starih kosti narediti mladih , na starost nimamo vpliva in veliko je v glavi. Tako še vedno hodiva in neizmerno uživava  na vsakem sprehodu, vzponu , skratka narava je za naju oba  energija , ki nama da pozitivnost, optimizem , ter z upanjem  gledanje na  najina ZLATA LETA...


Malo čez polnoč sva se odpravila od doma, kajti še kako sva vedela, da bo veliko  zastojev oziroma semaforjev na poti, sva pa tudi uživala v lepo razsvetljenih objektih -

Pa tako je  da njemu sonce ne dene dobro, prav za prav nobenemu ne in zato izkoriščava jutranje ure, da kljub temu lahko obiskujeva naravo, planine, planjave in  gore , drugače bi pač občepela doma pred televizorjem in živela življenje drugih, ki bi jih gledala po TV. ..Sva se odločila, da dokler se bo le dalo  bova  šla v naravo, ki je eliksir zdravja ,ja ni vedno lahko   ampak se pač prilagajava, na vseh področjih tudi sonce nama ni ovira...Ja važno je, da prideva pred najhujšo vročino na vrh, navzdol potem ni važno .

Tako da sva dospela do parkirišča na Torki šele malo pred tretji uro zjutraj. A ker poznava pot , sva kar hitro napredovala v jutranji svežini , Obožujem te poti, polne skrivnostnih zvokov, ko enostavno lahko prisluhneš  tišini, ki šepeta svojo skrivnostno zgodbo narave._ Le prisluhniti je treba. Tu in tam dohitiš ali srečaš kakšno živalco, ki se trudi preplezati peščeno pot navkreber.Vasih srečava ali prehitivapolža slinarja n se potem šaliva ,češ saj sva še kar hitra.. Ja treba je imeti smisel za črn humor

Razni motivi ob poti, so nama še podžgali bujno domišljijo, da sva kar tekmovala , kaj kakšna skala ali izkrivljen štor predstavlja.Tale vsekakor debelo ribo napihovalko...


Tukaj kolaž od parkirišča  na poti, kjer  sva na stopnicah ppočivala in gledala v zvezdnato nebo.. potem je na višini 1500 metrov vdolbina s klopjo  pod skalo kjer se vedno  ustaviva  in zlezeva na klopco. Ja včasih tak postanek je poln zabave in šal. A tokrat aparat ni hotel stati, tako kot bi moral, da sva se kar poslikala in odhitela naprej čez skale zavarovane z žico 

ter po vijugasti poti se prebijala naprej v prebujajoče se jutro...

Kako neprecenljiv je občutek ko enostavno dojameš, da si kljub letom lahko prehitel sonce. Ja čakala sva ga - Čeprav sva kar nekaj časa potrebovala ,da sva dospela do koče,   no če primerjaš mlajše z nama ..a  kot vedno rečeva bolje počasi kot nikoli. In počakala naju je...Sedela sva pred kočo on opazovala žareči kroglo, ki se je izvijala iz jutranjih meglic

Potem kot eksplozija  zažarelo v vsej svoji lepoti -Ja čakala sva ga neprecenljiv občutek , da je nama dano, kljub letom in raznim oviram doživljati take prizore. Kako srečni so ljudje na deželi, ko lahko vsak dan , seveda kadar je sonce ,občudujejo njegov vzhod in zahod. Če ga mi hočemo doživeti, se moramo pač povzpeti na primeren vrh ali višino. Ja mesto ima veliko pomanjkljivosti nasproti podeželju.Posebno mesto v dolini ki je obdana z vrhovi okoli in okoli.

KAMOR SI SE OBRNIL JE NAJU POZDRAVILO SONCE, CELO V ŠIPI 

okoli šeste ure pa sva že dobila prvo okrepčilo ob prijaznem pozdravu dobrodošlice.
Sedela sva vsa sproščena srečna ob koči-
Ja lepota jutra je zakon-
Ta  magična svetloba, ki žal ne traja dolgo ( no morda je ravno zato tako cenjena,) moraš imeti srečo, da si ob pravem času na pravem mestu, da doživiš  to čarobno rojstvo dneva !
Vse se je spreminjalo okoli naju, kot bi slikar nanašal vedno znova in znova nove barve in odtenke na okolico in kočo.

Ja za take prizore se splača prej vstati, ali pa sploh ne iti spat.

Ja so drobne stvari, ki lahko tako polepšajo življenje in ga obogatijo, te napolnijo z energijo in lepoto. Kar čutiš da postajaš bolj pozitiven skratka boljši človek!

pogled na našega očaka Triglava, od katerega sva se poslovila že pred leti. On je bil na  njegovem vrhu 9 x jaz pa samo 4x A ostali so spomini in nama niti ni žal, da nama ni več dano ga obiskovati. Prvič zato, ker je sedaj vse tako komercialno, ali kako se naj izrazim., površno . Pa množičnost. Vse se jemlje s tako lahkoto, vse hiti in niti ne vidi vseh lepot ki jih nudijo naše gore in planine. Ni več tistega spoštovanja  do narave, ki je včasih bilo. No morda se motim, a to je pač moje skromno mnenje.

Senca se je umikala  soncu, ki je vedno  hitreje polzelo niže proti kalu, midva pa sva že hitela na najin drugi cilj Altemaver 

Seveda sva šla počasi ,uživala ob številnemu cvetju si vzela čas za pogled v dolino in na Torko , na vijugasto cesto, ki se je vila pod nama., po kateri sva ponoči  prispela.

..Ja poletje je na višku, toliko cvetja vseh barv in vrst. Od planik,

do rododendrona in še veliko vmes. Le encijan sva zamudila sva pa pred dvema letoma, ko sva malo prej bila tukaj uživala v njegovi bujnosti in modrini,

Kar hitro nama je šla pot kljub počasni hoji od nog. Kmalu sva prispela na vrh Altemaverja, ja všeč nama je ta vrh

Kar toplo je postajalo , kljub jutranji uri . Lepo je tukaj. Mir in ja rada splezam kam više ha ha, dokler še lahko  Tudi on se je slekel , kajti tukaj ni več pihalo.



Kar nekaj časa sva ostala tukaj bila sva ves čas sama le ob odhodu je prišel pohodnik iz Sorice. Tako sva ves vrh imela zase Nato sva se spet vrnila mimo kala, kjer se je ob robu že pasla živina 

uživala v prekrasnem cvetju

ter se nato napotila še na najin  tretji  cilj Gladki vrh

ter se potem vrnila do Krekove koče se odžejala in  okrepčala s slastnimi flancati , te sva z velikim tekom pojedla takoj in ocvirkovko , ki pa sva jo vzela s seboj.. Nato pa sva vsa zadovoljna se počasi odpravila nazaj do izhodišča,  nato mimo Torke in še pogled  obiskan  oziroma osvojen vrh

in že sva bila ob čudoviti     kapelici, ter klopci ,ki je kar vabila, a se nisva odzvala vabilu, ampak sva se kar hitro odpravila naprej do prekrasne vasice Sorice   in lepe cekvice  kjer sva se ustavila ob  kipu  slikarja Ivana Groharja . Zelo lepa je ta vasica, Sva si obljubila da jo še obiščeva. Pa še cesta je lepša tam

Vzela sva si nekaj časa ter se razgledala malo naokoli. 

Ustavila se ob kipu  slikarja Ivana Groharja.

Prebrala kar je pisala ob spomeniku.

ter se nato spustila v  Zalega  Loga ter  Selške Sore in  čudovitih krajev, kjer je vse dehtelo in cvetelo v bujnosti poletja.

t

Prekrasne plamenke  

ter vseh cvetočih krajev v tej dolini...

. Mimo Škofje Loke, kjer sem samo mimogrede ujela grad v objektiv.ter ob pogledu na  vrh Lubnik  spomine na obisk, ko sva se vračala pred  dvema, ali tremi leti  z Ratitovca, pa gor niso imeli več ocvirkovke, sva pa skočila še na Lubnik. Ja včasih moraš biti avanturist, kljub letom..Prijatelj ni mogel verjeti, da sva potem še šla na Lubnik, Je dejal: Se pa ja že na Ratitovec pot tako vleče!

Čeprav so ti kraji kar oddaljeni od najnega bivanja, sva jih v preteklosti velikokrat obsikala se ustavila , ko sva  se redno vozila vsak teden na Primorsko , a to je že druga zgodba --

A ta  pogled na križev pot na Stari grad v Smledniku mi vedno znova pričara spomin na najin obisk tega gradu, ko sva se vračala iz Notranjske, kjer sva obiskala Snežnik,   Nanos in se ustavila grede še pri prijateljici v Logatcu, ter se potem napotila na Lubnik. In nazaj grede proti domu še skočila, kot rada rečeva še po poti Križevega pota na Stari grad.Ja bio pred dobrimi desetim leti, takrat se je dalo še veliko krajev in vrhov obiskati  v dnevu ali dveh. Sedaj včasih rečeva ,da bova obiskala dva vrhova, ki sta čisto blizu naenkrat, a nama malo kdaj uspe. Ja Emšo je upočasnil korak, ampak je zato nama podaril , nekaj neprecenljivega , možnost večjega uživanja ob opazovanju narave in globje dojemanje lepot, stvari dogodkov ,ki jih doživljava na najinih poteh.To pa odtehta še tako veliko številčnost obiskov. Ali kakor pravi   pregovor ; Kvaliteta je važnejša od kvantitete. 

Ja res je !!

P.P.