Spomini starega gojzarja--KONJIŠKA GORA .

  STOLPNIK 1012 m 

 Za ta dan  je sicer bil napovedan dež tako da pravzaprav sploh nisva nameravala iti dalje kot pa na vsakodnevni sprehod v sončni park ali čez Poseko. Pa tako je je bil v ponedeljek kar naporen pohod in zadnje čase si vzameva vsaj dva dneva za regeneracijo in počitek, pa tudi doma je treba še kaj postoriti. Ampak eno je teorija drugo je praksa ,kajti ko se je pokazalo sonce  je vsa utrujenost izginila. Kot magnet sem oživela. Nadela sem si kolenčnike, kajti brez njih sedaj pač ne gre več, čeprav  ni preveč prijetno v njih pa še vroče je v njih.. Ampak ker naju narava osrečuje in daje novega elana ,  da sva potem polna optimizma, sva dejala  da  je ta mesec zaradi vremena že toliko pohodov odpadlo sva enoglasno sklenila, da se odpraviva na Konjiško goro na. Stolpnik 1012.  Kar hitro sva se odpravila, kljub pozni uri, ali pa prav zato ... Sedaj je pravi užitek  se voziti skozi pokrajino kjer se brsti in cveti pa ta ta nežna zelena barva te prav. Kraj Črešnjice imava v zelo lepem spominu. Zelo prijazni ljudje žive tukaj. Pa pokrajina  je  lepa.

Sedaj je tisti čas  ko se Konjiška gora, oziroma eden njenih vrhov  , vrh Stolpnika odene v zeleno dišečo čemažev obilje  , sedaj je sicer se samo tu in tam kak cvet ampak ko je v polnem razcvetu diši tako močno, težak vonj, da imaš vtis, da si sredi česnovih glavic. vmes pa seveda je še toliko drugega cvetja, kot so petelinčki, pa Kranjska bunika (znanstveno ime Scopolia carniolica), tudi kranjski volčič.

 Zelo mi je všeč ta rastlina, sicer s skromnimi  cvetovi, a kadar jo obsije sonce in se njeni žarki ujamejo vanjo je čudovita--

 Ja včasih je pač treba gledati s srcem, kot pravi Mali princ

Res se je razrasla. Imam vtis, da jo je vsako leto več. 

 Prej pa sva vedno šla gor iz Češnjic, ter se nato po krožni poti vrnila do Kamne gore in po cesti naokoli nazaj do Črešnjic do izhodišča. Včasih pa sva šla  v obratni smeri. Ampak od kar mi je postala prava muka, hoja po asfaltu, zaradi kolen, se ga izogibava, če je le mogoče.. Bolje pač paziti, kot potem še dodatno zdraviti.  

Kot že kar nekaj let zaporedoma. Na vrhu sva bila 17x, od kar zapisujeva oziroma vodiva evidenco, in to je od leta 2014. včasih sva obiskovala ta vrh vedno spomladi nato parkrat tudi čez poletje ,  včasih tudi celo po 2x na leto.  Pa Jelenov hrib vis a vis Stolpnika. A zadnja tri leta se zadovoljiva z enim pomladnim obiskom. Sedaj se navadno peljeva mimo prekrasnega  macesnovega drevoreda , ter se ob tem spomnila starega pregovora: "Ko macesni ozelene, se zima ne vrne več."Upajmo res da ne!

mimo Črešnjic, do Kamne gore in se nazaj vrneva   do izhodišča. 

Peljala sva se  po dobro znani cesti ,  ki sva jo kar velikokrat prehodila peš. Rada se voziva po cestah, in krajih , ko sva jih v preteklosti prepešačila. Toliko stvari se navadno dogaja na najinih poteh, srečujeva ljudi opazujeva okolico, da je potem pravi užitek se spominjati teh prigod. Posebno pa naju je očarala slikovitost  vinograda , kateremu sem dodala malo fantazijskega odtenka 

Ja lepa je naša narava , če pa se lahko  dodatno   še  potopiš v njene odtenke  in jim dodaš neki svoj pečat ..

Pogled na nasprotno stran v ozadju se vidi  Savinjska dolina. Midva sva se nato peljala še naprej in zavila navzgor , zelo lepe spomine imam na te kraje, na neki pozni večer, ko sva se vračala  z  Donačke gore in sva se peljala po dolini Janez Krstnika, , se ustavila  v gostilni  Gastuž  potem, se zadržala toliko časa , da sva ob povratku tu gor doživela enega najlepših sončnih  zahodov. In vedno kadar sva tukaj se nam pred očmi odvije tista neverjetna svetloba, eksplozija barv, ko se dan poslovi ,ki traja tako kratko časa, a   pusti nepozaben spomin. 

Peljala sva se mimo Črešnjic ,  in uživala v pogledu na zelene trate, ki so tukaj bile že posejane z regratovimi lučkami, ter opazovala dolino pod nama

Parkirala sva v  Kamni gori ter se napotila navzgor po asfaltni cesti .. ....mimo naselja z nekaj hišami, kjer je naju kot vsako leto prišel pozdraviti kuža Evgen , ki je bil namenjen k frizerju

Kokoške so se pasle okoli hleva, vesela sem kadar vidim  kokoši, ki  so v prosti reji , sem dejala  mojemu ,kako lepo jim je in da so taka jajca veliko bolj zdrava  in okusna, kot  od tistih kokošk, ki se stiskajo nagnetene , kot sardine v kletki. Sicer se tudi to izboljšuje , a veliko prepočasi 

...

Kar hitro sva prišla do gozda  in mimo kažipotov zavila na desno, ter   se vsa predala ptičjemu petju in prekrasnim zelenim  odtenkom.

Še dva tri ovinke položne poti, potem pa se je pot kar naenkrat  pričela dvigovati. Spomnila sem so pred nekaj leti dogodka, ko so mladi fantje poskušali z avtom prevoziti ta klanec. Seveda brez uspeha..

Okoli naju je bilo toliko zelenja, da sva se prav opajala  z njegovimi niansami, ko prispeš na ravnino se ti odpre pogled na levo in desno na kraljestvo čemaža- Čeprav sedaj ni več tako bujno tukaj, kot je bilo včasih, a je še vseeno lepo.

Kmalu sva prispela do Grofovskega Štanta. Kjer navadno zajtrkujeva, ali pa malicava, pač odvisno id časa najinega vzpona. Včasih so bili hlodi tukaj  , sedaj pa je vse razširjeno in spremenjeno , tako  sva malo vstran odkrila  kratko deblo in se usidrala  na njega, kot na prestol , kot dva grofa sva se smejala   

Po kratkem počitku sva se napotila naprej-

Kar hitro sva napredovala  pot se je vedno bolj dvigala

.Zelo razgibana pot vodi do vrha, včasih  se strmo vzpenja , včasih pa se vije  med brstečimi grmi in celo rahlo spusti , tako, da imaš občutek da je narejena samo zate, da se zarjaveli sklepi lahko malo namažejo ha ha ,  oddahnejo. Ja včasih se  kar prileže če se lahko ponorčuješ iz svojih pomanjkljivostih in vzameš življenje pač tako, kot je. Le iz svetlejše strani. 

Sicer pot ni dolga a kar kmalu sva po nekaj kratkih počitkih, in opazovanju metulja, ki se je boril z mravljami, ki so ga dobesedne jedle pri živem telesu. Hotela sem ga rešiti, a žal je bil že preveč  ranjen. , ja tak je zakon narave , nam se zdi je krut, če vzporedimo to z ljudmi mislim , da ljudje so zmožni večjega nasilja.  Živali se pač samo prehranjujejo . pa občudovala sva cvetove kranjske  bunike,

 ter drugega cvetja in seveda čemaža-- tako lepo je ko se lahko potopiš v podrastje visokih dreves.   Ko sva prišla na sedlo od koder se Pohorje vidi

Pa sva končno   ugledala vrh,  midva hodiva počasi , a je naju vrh kljub temu počakal, sva se šalila. Ja vedno moraš biti optimističen, tako potemni nič hudo, no pozabiš na napor in kot že rečeno narava je boljši  zdravilec ,kot vsi doktorji skupaj.. No to je najino mnenje. In izkušnje..

Na vrhu sva se prvo slikala, ter se vpisala  v Planinc poslikala vse naokoli in še dobro, kajti kmalu je sonce izginilo in je pričelo rahlo deževati. Ja pač aprilsko vreme..

Potem  sva si privoščila okrepčilno kosilo. Ostanke prazničnih jedi, pa seveda sadni napitek iz sadje in kopriv. Ja tudi od znotraj je treba hraniti telo z naravo

Prekrasno cvetje  trpežna srebrenka  še polepša trenutek..

Na vrh stolpa nisva šla. Sva bila že večkrat na njegovem vrhu ...

Čez nekaj časa sva se vrnila  nazaj a ne po isti poti, ampak po zahodni strani, katero je nama pred leti prijazno pokazal pohodnik iz vznožja Konjiške gore.  ..Grede sem nabrala še čemaža m ter smole, ...

ter se vsa zadovoljna, sicer rahlo utrujena , a  polna nove notranje  energije in prelepih spominov vrnila do najinega jeklenega konjička, ki je naju odpeljal iz gozdne idile in tišine v mestni vrvež nazaj.

p-p-