Spomini starega gojzarja- 21.4.2025-POGOREVC -POSLOVILNI POHOD-

-

Avriklji spet cveto.

Čudovit praznični ponedeljek sva izkoristila za obisk Pogorevca 997 metrov

ter obenem obiskala rastišče  avrikljev. A za naju ni Duklesa

brez Pogorevca. 

Sicer kar strma pot, na vrh Pogorevca  a kljub temu tako pravljična naju je povsem očarala. Še posebno, ker je tokrat res bil to zadnji obisk tega vrha. 5 x sva se razvajala na njem. Rastišče Dukles  pa sva obiskala 6 x -  

V jutru s koprenasto oblačnostjo  sva   se peljala mimo prekrasnih Koroških krajev, Slovenj Gradec, z velikonočni pirhom, 

Stari trg z gradom  in Sele, ter nato mimo Prežihovih Kotelj

ter Raven na Koroškem 

PA VELIKONOČNI PIRH  V BRDINJAH
 ter cvetočih Prevalj

 sva kar hitro ugledala čudovite Leše, ki so za mene eden izmed lepših krajev na Koroškem, posebej pogled od Leških Cerkva navzdol,

potem pa vesela sva se peljala mimo Leških cerkva, sv Volbenka in sv. Ane

Kjer sem se vpisala v aplikacijo Planinc tak da sega dol ne pride. 

vmes uživala ob pogledu na Peco 

Lepo so obnovljena znamenja in kapelice na Koroškem 

po  cesti z novo prevleko

. Kar hitro sva dospela do Harmonkove kapele, ter se potem po makadamu  odcepila v smeri Andrejevega vrha

Gore sva imela kot na dlani-Ksa- Ostričnjak-.Peco oziroma Jankovca  1200 m visokega vrha in cerkve sv. Lenarta na Platu ,mimo kmetij in krav ki so ravno zajtrkovale,

sva po prispela do odcepa za Kmetijo Kranjc, kjer sva parkirala In se polna dobre energije

napotila sprva po gozdni cesti, nato pa pa sva prečila pobočje po tako lepi razgibani a tako kontrastni okolici do dveh razgledišč, prvi razgledni točki kjer sva se seveda slikala za slovo. 

improviziran prehod in nato še do 

skale kjer rastejo prvi avriklji-Lepote avrikljev se nikoli ne naveličaš pa naj bo tu tukaj ali kje drugje.. .Ampak midva sva hitela naprej-Ko narava še spi , smo tiho da ne prebudimo  gozdnih prebivalcev in se pri odcepu za kočo Dukles napotila navzgor. 

a sva šla kar hitro, sva se odločila, da si vzameva čas za lepoto in gozdno idilo. Ja velikokrat zadnje čase imava pred očmi , da je pot tudi cilj. In to naju bogati. Ne tako kot včasih, ko smo hodili v gore in ja nam bil cilj, da smo prehodili čim več, obiskali več  nabrali štampiljk ... Vse lepo in prav, ampak od tistih poti je ostalo bolj bore malo v spominu. Nekateri so povsem zbledeli. Takrat sicer nisem , nismo fotografirali, no morda tu in tam kaj malega, Nekaj je ostalo v zapisih dnevnika, ki ga je vodil mož.. Ampak  tiste podrobnosti, ki jih nama sedaj nudijo pohodi, je povsem nov svet. Šele sedaj se zavedava kako lepa je narava , ki nas obdaja--- 

ja bilo je toplo, žeja in osvežilna pijača nama je dala novih moči.

Sprva po položni nato pa po vedno bolj pokonci postavljeni poti.

strmin je nama lajšala lepota vresja, kije sicer že v odcvetanju.

Na začetku   nisva srečala nikogar, nato pa je naju prihitelo par pohodnikov, ki pa so šli potem naprej do Leš in Obretana.

  Na vrhu sva si vzela čas, pomalicala  se slikala in seveda poslikala vso okolico. Kot se pač sliši za zadnji obisk, se zabavala  in tekmovala kdor ima boljše ravnotežje...  Smeh, ki sva ga hotela zamrzniti  v času, da bo naju grel še prihodnja leta na starost, ki vedno bolj trka na najina vrata .. Nato sva   ša se počasi spustila navzdol še zadnji pogled na vrh, ki ima lepo klopco , ki nudi pohodnikom pošten odpočitek. No midva sva se potem usedla še malo bolj v stran,

vrh ki je nama  dal kup lepih spominov.

da sva dala prostor novim obiskovalcem  ki so se slikali za spomin. Edini  smerokaz , ki je še ostal tukaj. Škoda, le malo kdo ve za ta vrh ,kljub temu , da je veliko obiskovalcev ,nekateri, pa gredo potem nazaj tik pred vzponom na zadnji vrh, ker vsak misli, ker se pot spusti navzdol , da ni prava pot. Tudi midva sva se prvikrat že obrnila , da bi se vrnila, pa sta se takrat pripeljala dva kolesarja, ki sta nama povedala da sva tik pod vrhom. 

Če njiju ne bi bilo , ne bi nikoli obiskala tega vrha

Lovska koča Dukles, ja kaj naj napišem o njej. Res sami superlativi. Prijaznost gostiteljev, tu se res počutiš prijetno, šale, prijaznost, hitra postrežba, ja takih koč je res malo ... Škoda, ker zadnje čase ugotavljava da se je nekdanja prijaznost koč povsem razblinila, NO ne povsod , da človek ne bi naredil krivice, kajti so koče, ko začutiš dobrodošlico že v pozdravu, in so koče, kjer to še zdaleč ni tako. 

Smo nekaj časa hodili kar v vrsti ha ha in vsi samo z eno željo,  da čim prej prispemo do rastišča..

Prečna pot

Na poti od avrikljev naju je slikal pohodnik, ki se mu je videlo da je v elementu fotografiranja.

No midva pa v elementu poziranja ha ha. 

KO imaš vtis , da so se skale pozlatile

Nekateri so zlezli malo više, meni kolena to ne dovolijo več , jaz pa sem v ta namen vzela s seboj aparat z malo večjim  Zoomom. 

Ja lepa so rastišča avrikljev in veliko kje se nahajajo.Imela sem to srečo da sem jih kar nekaj obiskala ...

Lepota  AVRIKLJEV, JA RES SO LEPI. 

ja pohodnikov je bilo vedno  več posebno pri skalah oz, kjer je rastišče avrikljev..

Navzdol je šlo veliko hitreje . Sedaj pa še samo nekaj okrepčila ,pot in napor je naju kar užejal.. Potem pa se bo treba žal vrniti

Tako sva zaključila ta zadnji praznični dan. S poslovilnim pohodom na Pogorevc in na rastišče avrikljev Dukles- Lepo je bilo , sicer poslovilni pohod, že  pred dvema  letoma sva dejala, da je zadnjič a je že tako,  kjer je lepo  se je pač težko za vedno posloviti. A nisva preveč žalostna, je še veliko krajev ,tudi  tukaj na Koroškem ki čakajo na naju , ampak tu  so ostali  spomini veliko lepih spominov na srečanja prijateljev s spleta , pa novih poznanstev, pa doživeti , teh   nama ne more vzeti nihče. Pa fotografije in tudi nekaj zapisov... Pa še tako je da sva srečna, da sva odkrila te prekrasne kraje ...  

tega še lani ni bilo.. Lep je!

NNazaj grede sva

sva uživala v toplem zgodnjem popoldnevu i in krasnipoti.

potem pa sva  tik pred izhodiščem, že na gozdni cesti , kot je najina klasika na vsakem pohodu podprla skalo , ali pa ona naju odvisno od počutja. Glavno da še dodatno popestriva pot..

p.p.