SPOMINI STAREGA GOJZARJA-

MOJE MESTO..ŠALEŠKI GRAD TER GRAD EKENŠTAJN 

Dan je bil prijetno  svež, nebo posuto z majhnimi oblački, ki so se pomikali proti zahodu in naju vabili naj jim slediva. Pa sva šla. Prvo čez Šmartno mimo naše cerkve sv. Martina

Nato pa navzdol po stopnicah ob  reki Paki, ki se je lesketala v jutru in v njeni čisti vodi so se zrcalili oblaki in stolpnice Kardeljevega trga. Tu in tam so se zbirale račke na jutranje skupno gaganje oziroma kramljanje...

Tako sva prišla do Šaleka to je del mesta tik pod Šaleškim gradom s prelepo cerkvico SV: Andreja

nekaj gostilnami in seveda z gasilskim domom.

Prečkala sva mali trg ter se povzpela po 150 stopnicah navzgor pod masivnim obzidjem , ki ima v svoji notranjosti tunel z cesto za Slovenj Gradec in na Koroško,  do gradu, vrata so bila žal zaprta a šla sem  tik do obzidja odprl se mi je prečudovit pogled na celo Velenje.


Ja lepo je naše mesto Po ogledu v vseh smeri sva se usmerila v gozd, ki se prične tik za gradom. Mehka gozdna pot posuta z vlažnim bukovim in javorovim listje je bila kot debela preproga. Z velikim užitkom sva pospešila korak. Mir tišina.. čeprav sva bila praktično še na dosegu mesta je naju že odneslo v naročje Matere Narave. Kar hitro sva prišla do razpotja, kjer so se poti razcepile ena na levo in ena navzgor. Ker imam raje bolj položne poti, dokler se ne razmigam sva jo ubrala po lepi ozki stezici, ki se je končala na prekrasnem travniku, kjer je še do nedavnega ( dokler ni nastopila recesija), ali pa še malo prej bilo smučišče Šalek…A tu sva ugotovila da bo treba navkreber, a saj pravijo da je hoja dobra zs srce, da požene kri v lica_pa sva _
nato morala zagristi v breg kajti strmo je bilo kot bi se pričel vzpenjati po doskočišču Planice. A k sreči sva hitro prišla na vrh kjer je na levi strani stal v objemu dveh cipres prekrasen lesen križ

Nato sva nadaljevala pot v smeri Gonžarja proti Bevčam Kar krepko sva pospešila korak in nato po obnovljeni asfaltni cesti, ki sva jo prečkala in nato mimo nekaj kmetij prišla spet v objem listnatega gozda. Obujala sva spomine, kako smo tu z otroci hodili na Trim izlete in ja spomini so kot potoček, ko prideš enkrat do izvira ne moreš nehati, piješ in piješ, tu pa ti vedno pride na pamet kaj zanimivega prijetnega, slabo človek, ali  tako  tako pozabi ...Od samih spominov sva postal utrujena zato sva malo odpočila, kajti najin cilj ni bil Kozjak v katero smer sva šla ampak grad Ekenštajn. Lepo sva sedela ob robu gozda in spustila mimo grupo planincev kateri so šli na Kozjak.
Midva pa sva se obrnila ter se počasi počasi vrnila do razpela na vrhu smučišča, si ogledala še novo  naselje Šalek Nato pa  sva oba pogledala še proti naselju Gorica, kjer na vrhu hribčka čepi graščina, ki je dolga leta propadala, a kakor je kazal pogled na njo je sedaj v najlepšem stanju... nato sva prišla po lepo speljani in dobro shojeni poti do razvalin  gradu Ekenštein.
Res da ni več veliko za videti a tudi te razvaline , ta grad je zajet v Pozojevo pot, Kateri zajema gradove: Turn, Šaleški Grad, Grad Ekenštajn, Velenjski grad, seveda sem vse poslikala in seveda mi je domišljija delala sto na uro, posebno, ko je moj mož dejal da je bil ta Ekenštajn tako zatočišče, kjer so grofje in grofične uganjale svoj bunga bunga.. . ja potem pa se ti domišljija sprosti hi hi zakaj pa ne 
Potem pa sva se vsa spočita ,notranje zadovoljna vrnila po lepi poti nazaj do gradu Šalek, nato sva si še malo odpočila oči na spokojnem mestu, ki je ležalo pod namaVidi se lepo tudi Velenjski grad na drugi strani mesta... Potem pa sva počasi odšla spet po lesenih sto petdeset stopnicah nazaj v dolino. Tako lahkoten izlet  bolj za relaksacijo, kot pa za kondicijo je bil ta dan po drugi strani našega lepega in zanimivega mesta