SPOMINI STAREGA GOJZARJA--MOJE POTI-

Ko čaj in hrana  postane nekaj več ...

Po današnjem jutru in sprehodu okoli Škalskega jezera se je ob vrnitvi domov zelo prilegel vroč čaj. Imam  kar precejšnjo zalogo domačega čaja. Ki sem ga nabrala preteklo leto po  najinih pohodih, trimih sprehodih, ali kakor koli že imenujem moje vandranje po naši lepi deželici.
Ko sem dajala zelišče v vodo za čaj me je obšlo , da je prav za prav čaj veliko več, kot samo osvežilna, zdravilna pijača, kajti vedno ko vzamem škatlo z nabranim čajem v roko se mi pred očmi odvrti prizor od tega dne, ko sem ga nabirala .
Šipek na primer. Sploh ga  nisem bila  namenjena nabirati ta dan, ko sva šla na Medvedjak na Golte.. V zraku je bilo že čutiti dih jeseni, bilo je še, kljub temu neverjetno toplo in barve ožarjenih  listov so se bleščali v soncu, ko sem pod cesto zagledala bleščeče plodove šipka, ki so se bleščali, kot bi vabili... "naberi me". Že takrat sem sklenila da ga nabereva nazaj grede.Ko sva se vračala iz vrha Medvedjaka, kjer sva uživala v toplem dnevu, razgledu in rahlem vetričku, ki je rahlo pihljal čez vrh in se izgubljal v smeri Smrekovca. Še vedno čutim tisti blagodejni občutek toplote sonca in lepote razgleda nekje v sebi...Nazaj grede sva se lotila nabiranja. Ker nisva bila pripravljena na to, sva nabrala šipek, kar v moj klobuček in nato sva ga dala  v mojo srajco. Kar zajetna  cula je bila. Čeprav je bil star grm z olesenelimi trni me je kljub temu pošteno opraskalo...No nisem se preveč vznemirjala, kajti vedela sem , da je včasih treba kakovostno blago pač malo težje dobiti oz. nabrati... Pa še rokavic nisem imela he he....KO sva končala, sva se, lepo usedla v breg in občudovala čudovito globel pod nama. POTEM SVA OBISKALA ŠE mozirsko KOČO KJER SVA UŽIVALA OB DOBRI POSTREŽBI IN ČUDOVITI OKOLICI OB POVRATKU. Mimo obraza so mi priplavali kosmi  volnato

glavega  osata.. Kot zračne vile so odplavali tja v globel

--- Tako se mi zdi, da je to še dodaten vzrok , ta spomin in osvežitev nabiranja, da ima čaj res zdravilen učinek.
Pa Arnika: Niti vedela nisva da raste tam gor na  tistem delu Pohorja. Obiskat sva šla na Kremžarico  oskrbnika, ki sta bila par let na Uršlji gori. Zelo prijazna . Večkrat sva obiskala kočo na Uršlji samo zaradi njiju... Prav pogrešala sva ju.. Ko sva se okrepčala, je beseda dala besedo rekla sva da sva pogledala za borovnicami. Pa je dejal ali sta šla pogledat arnikov travnik. "Ne nisva, sploh ne veva da je kje." O arnike je v mojih mladih letih bilo tu gor vse rumeno... Vem, ker sem se rodila v teh krajih. A človeška lakomnost morda tudi onesnaženost, kdo bi vedel je razredčil te čudovito zdravilno rastlino , še samo na redke  cvetove , 

Ko sva se okrepčala sva se vrnila mimo čudovite kapelice, kjer sem pozvonila za zdravje, dobro voljo, varen korak...

Nato sva se odpravila malo okoli in res, kmalu sva zagledala čudovit travnik. Že od daleč so se bleščali čudoviti cvetovi in koliko metuljev je bilo na njih.

spustila sem se med to razkošje v travi, slikala sem metulje, cvetove in nato se je ustavil čas. Enostavno se mi ni dalo nikamor več. Kaka lepota , pa  sonce in mir , tako omamno  je dišalo ... Tisti trenutek se mi je zdelo, da je to ustvarjeno samo zame. Niti ene nisem utrgala, Nekaj zato, ker sem jih imela doma, nabrala sem jih na Ostrici, nekaj pa zaradi tega, ker se mi je zdelo škoda prav vsakega cveta. Dolgo sva uživala- nikoli ne bom pozabila ta vrt Matere Narave...nato sva se napotila naprej in na drugem travniku nabrala borovnic..., Iz katerih sem skuhala kompot marmelado in nekaj zamrznila, kajti borovnice so prava zakladnica zdravja. Posebno za preprečevanje holesterola...Borovnice sva nabirala še drugje, a o tem morda drugič. Le tu so imele še pridih neizmerne lepote. modrih sadežev in rumenih cvetov.

Pa borovi vršički.
Namočim jih v žganje.. A ko poskusim par kapljic ekstrakta se spomnim na Peco, na njene encijane, veleso, na modro nebo... na Lovrenška jezera, na Raduho, na polno luno ..Na Ribniško jezero, ruševca, ki je telebnil tik pred mano na tla in potem spet vzletel na  bližnjo smreko in v tem, ko sem ga na brzino slikala je odletel na vrh smreke, kakih tristo metrov daleč zato so tudi posnetki manj kakovostni. A za mene so nekaj najlepšega.. kjer se je bahal, klical svojo družico.  Potem pa odletel spat , nazaj ker sem ga zmotila...Kakor koli nepozabni spomini in ja čeprav je bila takrat ura že pol sedem sem ga videla. Drugi ga hodijo čakati okoli treh ponoči. Že zaradi tega postanem dobre volje...Včasih je res pravi dar, da ti je dano, biti ob pravem času na pravem kraju.....Pa vršički... Vse je bilo rumeno , kako je dišalo si lahko vsak samo misli. ko je veter zavel, ko je okoli mene bilo kot da me je zajel puščavski pesek... To moraš doživeti. Kot že prej pri čaju sem tudi tu prepričana da pomaga že samo zaradi tega, ker sam nabiraš.Ja borovnice so zdrave, če jih nabiraš sam pa še bolj. Nič zato če te potem nekaj dni križ boli. To mine, a zavest, da si uspel dobiti darove narave ne mine nikoli. Pa spomini na čudovito prebujanje narave na Pohorju, neprecenljivo o tem bi človek lahko pisal ure in ure...
Je najbrž to samo v moji glavi, kot placebo efekt, ali kakor koli že rečem, pomaga--- To stoletje še nisem bila prehlajena in tudi drugih viroz ne poznam...Pa še del starega.

Materina dušica::
Ja tudi njo nabiram, za čaj, za eliksir.. Ona me ponese na Primorsko na dišeča, razbeljena  pobočja na prekrasne dneve, ki so bili tako čudoviti, da enostavno ni bilo dano, da je bilo prelepo, da bi trajalo večno... 

Kopriva;

Seveda ne smem pozabiti na koprivo. Čisti kri , in varuje človeka pred vsemi nesnagami modernizacije.. Jih sicer nabiram na več lokacijah a lani se mi je najbolj vtisnil v spomin pohod na Radojč, ter Ramšakov hrib - Ko sva premagala strmo brežino sem  v kotu travnika uzrla veliko zaplato kopriv.

Zelo korajžno sem jih nabirala , imela sem tanke rokavice, a povem ti, da niso veliko pomagale. Mož se je smejal in dejal, da ne bom nikoli imela revmatizma, , če bom vedno tako nabirala, Ker vem da je tu vse ne osnaženo , da lahko nabiram brez skrbi sem jih nabrala dve veliki platneni vrečki... Seveda imam tudi od tukaj nekaj nepozabnih spominov, Tega čudovitega metulja, ki je baje bolj nočne sorte, a je najbrž vasoval predolgo in je plahutal ob poti. Dvignila sem ga na roko vrtel se je kot baletka. Oba z možem sva uživala ob pogledu nanj. Zelo velik je

Malo naprej pa se je šopiril na tleh Metulj gospica, no on ,,, mož od nje. Je veliko lepši z izrazitejšimi progami....Čudovit in prelep spomin

Čemaž:

Seveda ne smem pozabiti na čemaž... Že zaradi zdravilnih in vsestranskih učinkov. Pa zaradi pomladi, maja ko vse brsti in hrepeni po lepoti in ljubezni... V začetku majskih dni sva se napotila proti Konjiški gori. A tokrat sva šla namesto iz Črešnjic iz Kamne gore... ... Bilo je zgodaj zjutraj ko sva krenila . med brsteča drevesa. Kaj kmalu sva po zelo strmi vzpeti ni prišla v kraljestvo čemaža--- Na začetku  sva videla, da na prisojni strani že cveti, Kmalu je naju zaobjel močan duh po česnu... Pa še kak grmiček cvetlic se je našel vmes. .Ravna vlažna cesta na vsako stran pa  prostranost čemaža. Čemaž na levem, čemaž na desnem . Jutranja svežina novo brstje dreves , ja zdelo se mi je , kot da sva prišla v povsem drugo deželo....

 Ko sva prišla do razpotja kjer sva se prvo odpočila in nato namesto na desno krenila na levo. Kajti enkrat je nama pripovedoval en gospod, da je vrh na nasprotni strani Konjiške gore oziroma Stolpnika hrib, Jelenov vrh.  drugače je pa vse Konjiška gora le vrhov ima več...Ker sva seveda bolj radovedne sorte, kar se tiče naše dežele sva krenila na vrh. No nič posebnega le na vrhu sva lahko uživala razgled po dolini pod sabo in naju je presenetil martinček, ki se je sončil na štoru-- Slikala sem ga nato še naju in nato sva odšla nazaj  do razpotja, kjer sva nabrala, kar precej tega zelenega  zaklada. Uporaben je v juhah , svež, palačinkah, picah. cmokih in še in še...

Regrat:
Ja lekarna v malem--

Za čaj za solato za sirup za med ... Za srce, ma za vse ... Obožujem ga in seveda me regrat spomni na travnike polne rumenih cvetov, kot tisoče sončkov so razsuti po travi.. Spominjam se čudovite pomladi pod vznožjem Uršlje gore, ko je v zraku bila pomlad vonj cvetja in ljubezni.... In duh , ki veje tod, je duh po medu , duh po zdravju, duh po radosti, življenju, ljubezni

 Tako to je moje mišljenje o zeliščih hrani. Dokler nam bo dano, da bodo še vedno neonesnažena pobočja, kjer se ne bo gnojilo z gnojevko z umetnimi gnojili, kjer bo lahko narava sama poskrbela zase. Dokler bomo še lahko nabirali to bogastvo, ki se ga vedno manj zavedamo, da ga imamo. Veliko manj bo treba k zdravniku , saj je znano da narava je najboljši zdravnik...Torej tako je to, ko kuham čaj  ni samo čaj, ampak je v vsakem ščepcu zgodba ...Tu je samo nekaj utrinkov,  Še veliko zelišč je ki so prisotna v mojem domu. Šentjanževka ,ognjič, sivka, rman, in še in še... Včasih sploh ni treba da skuhaš čaj, že samo spomin na poletne dogodivščine človeku dajo polno optimizma in veselja...

Želim vam čudovit mesec januar brez viroz, brez težav .. Naj vas razveseljujejo spomini iz svetlih pomladno poletnih dni
P:P: