Spomini starega gojzarja- MOJ SEPTEMBRSKI POGLED NAZAJ

Septembru v slovo....
Pozdravljeni dragi prijatelji sedaj se je vse malo umirilo in spet sem tukaj--- P:P.če je kaka fotka mala ali pa je samo črno kliknite najo in se bo odprla...Hvala

  Čas tako hitro teče, ali pa se samo tako zdi saj še ni dolgo, kot da je bilo prejšnji teden, ko smo se potili konec avgusta v vročini , ki je  dodobra pregrela ozračje in kosti.   Res smo lahko zadovoljni da smo letos imeli tako dolgo vrče poletje. No prvi september  je bil napovedan kot eden zadnjih sončnih dni v tem sklopu lepega vremena. Sedaj ob izteku meseca malo zbiram vtise mojih vandranj in potepanj po   hribih in dolinah. Pa zapišem kajti ob vsem tem hitrem tempu in različnih poti je lepo da  ostane zapisano črno na belem. Bolje slabo zapisano, kot dobro pozabljeno To rej sva se odločila da obiščeva še
 MATAJUR Res je bil prelep izlet poln modrine in tudi napora, kajti po najini stari navadi ubereva skoraj vedno najdaljšo pot . Šla sva iz Avse v Sloveniji nekateri se peljejo v Italijo, kjer je do vrha dobre tričetrt ure. Midva sva pa potrebovala več kot štiri ure, A je že tako, ker je nama pot cilj, sva doživela toliko lepot , ki bi jih drugače nikoli doživela ….

Ko sva se vrnila domov sva si privoščila počitek,vmes malo pogledala v naravi za darove narave . Nato sva se predala uživanju ob dobri knjigi. in to tudi z razlogom, kajti deževalo je kot iz škafa in vmes malo obiskala naše mesto, kajti ob vseh pohodih in izletih priznam da ga zanemarjava. Malo sva se sprehodila po centru obiskala knjižico in obiskala nekaj tistih točk, kjer se dobro počutiva in  in ja  tudi naše mesto tudi tu se spreminja precej in to na bolje..

A kljub  dežju sva obiskovala naša jezera

VELENJSKO IN ŠOŠTANJSKO  JEZERO Z NOVO NASTALIM JEZEROMVelenjsko Škalsko, da ohraniva kondicijo..ter  njegovo zaledje z na novo nastalim jezerom Sedmega je pa posijalo sonce. In ker sva  si v začetku leta dala kar nekaj načrtov in obljub sva se podala v Logarsko in Klemenčo jamo. Ja lepo je bilo se povzpeti po novi poti do koče in potem še k najdebelejšemu macesnu v Sloveniji, ter uživati v lepotah Savinjskih alp , katere sva več in manj skoraj vse prehodila. 

KLEMENČA JAMA Ob povratku sva nazaj  grede obiskala še   slap Rinka in se vsa zadovoljna vrnila domov .

Spet sva ostala doma in obiskovala jezera in  naš sončni park ki je res prelep posebno zjutraj v sončni svetlobi…

 SONČNI PARK

Dvanajstega sva obiskala Ratitovec na katerem pa še nisva bila. A sva že dolgo načrtovala vzpon na njega. Zelo zgodaj zjutraj sva se peljala mimo Škofje loke in nato po Selški dolini mimo Železnikov do križišča za Podbrdo na levo za Zgornje Danje in do kraja Torka.

RATITOVEC

Ker je bilo še zelo zgodaj seveda ni bilo nikjer nikogar, bi bi ga vprašala za pot ..

Malo sem poslikala to neznano čudovito pokrajino s Poreznom na eni strani in Škofjeloškimi hribi na drugi strani. Čakala sva in kmalu je pripeljal avto in dva prijazna moška sta nama povedala , da sva na pravi poti le dober km naprej se še morava peljati. …Tam sva pustila avto in  se vsa  zadovoljna podala na pot proti Ratitovcu… Kmalu se je nad nama v obronkih pogorja zableščalo sonce, ki je prilezlo tam nekje izza gora.  Samo to lahko rečem tako lepa pot malo po gozdu malo po travnikih in na vrhu se ti nudi  razgled za bogove. Julijske z očakom Triglavom so se mi zasmejale nasproti. Res pa je da je  se Kamniške niso videle. Megla se je  spustila nizko in jih zavila v svoj pajčolan. Uživala sva  pri koči ob ocvirkovki, sveže pečena in tako slastna..mmmmnmm, ki sem jo mimogrede jedla prvič in flancatih. Ter nato vsa vesela šla na Gladki vrh kjer sva se seveda slikala posnela tudi hribe  posebno se mi je vtisnil v spomin vrh Škrlatice, smo bili z družino pred 36 leti... Nepozabni spomini. In na vrhu  Triglava sem videla veliko ljudi ko sem približala vrh.. ter dolino kjer so Dražgoše ter sosednja hriba Altemaver in Kremant. Na katerega greva ob naslednjem obisku... Nato pa,ko sva se vračala je iz Soriške planine priplula gosta megla in kaj kmalu nisva več videla sosednjih hribov. A nič zato, obljubila sva si da se še vrneva in obiščeva še ostale vrhove Ratitovca… Prelep vtis je nama pustil  in bil bi greh, če ga ne bi spet obiskala.

Petnajstega zjutraj sva se spomnila da bi bilo lepo če obiščva Uršljo goro, kajti nikoli še nisva bila petnajstega v mesecu gor. Druge dneve vse. Seveda sva  večkrat bila hor, kajti vsga skupaj sva bila  90 x- A vse druge datume samo petnajstega ne. Pa sva šla dan je bil tako, tako nekaj sonca še več oblakov a ujela sva toliko jasnine da sva se likala se naužila energije, ki jo nudi samo Uršlja gora ter se zadovoljna vrnila domov.

Spet je malo deževalo a čez dva dni je posijalo sone in spomnila sva se na Pohorske planjave, kjer veter češe travo in burja kleše viharnike in goste smreke na vrhu. Pa sva šla . V dolini je bilo kar toplo gor pa veter, a tako jasno  modro nebo, da sem imela vtis da vidim zvezde v modri globini  neba. Hotela sva iti do Ribniškega jezera, čeprav sva bila letos že kar nekajkrat  tam. A lepot človek nima nikoli dovolj. Ko sva prišla do planjav pod Črnim vrhom sva zakorakala po barviti preprogi borovničevja in kjer sva ob robovih  opazila še kar precej borovnic in brusnic. Odložila sva nahrbtnike in se lotila nabiranja, kajti zdravja iz narave ni nikoli preveč. Nato sva našla še pet jurčkov ja bil je pravi jesenski dan v naravi.

Sonce je posijalo z vso močjo in veter je lahno pihljal . Bilo je prelepo. Nabrala sva dva litra borovnic in slab liter brusnic. Nato sva se predala soncu, sanjarjenju in ko so se pozno popoldne tam izza Dravske doline navlekli črni oblaki ssva namesto na Ribniško jezero odšla nazaj proti Grmovškovem domu. In nazaj domov.  Vsa zadovoljna da sva preživela tako čudovit dan kljub temu da nisva prišla do cilja. In tu se je spet izkazalo, da je včasih pot cilj.

Po dvajsetem sva dodala še zadnji mozaik  k zaobljeni sliki obronkov ki obkroža našo dolino. Šla sva še  na Stropnico,

hrib nad Šenbricem nad Velenjem … Lepa pot le od začetka zelo slabo označena. Pa sva vprašala za pot in še takrat sva komaj našla… A ko odkriješ pot in naletiš na oznake sončka

veš da si na pravi poti . Zadovoljna da sedaj imava vse hribe in gore okoli naše doline za sabo. 
To so:_ Koželj, Gradišče nad Jakobom , Skorno, Sv. Križ nad Belimi vodami. Smrekovec, Uršlja gora, Sleme, Graška gora, Razbor, Vodemlja, Skalni Vrh, Stropnica, Paški Kozjak, Ramšakov vrh in Radojč. Lepo je če poznaš vso svojo okolico do podrobnega… Lepa je naša dolina in prekrasni so vrhovi in holmi  okoli nje..

Ker smo bili spet v času  lepega vremena sva se odločila da spet obiščeva, kot vsako leto septembra Veliko planino… Čeprav jo obiščeva vsako leto  vsaj dvakrat navadno aprila in septembra … me vedno znova in znova prevzame. Potrudiva se da vedno raziščeva drugi hribček in planjavo. Uživam v potepanju po prostranstvu planine. Pogled v dolino je sicer bil bolj meglen a so se zato gore bahato nastavljale fotoaparatu in očem … Iz nekega grička sva videla procesijo obiskovalcev predvidevam da so bili tisti ki so se pripeljali z avtobusi in.. Kar pet jih je bilo na parkiriščih. A srečala razen dveh planink na vrh Gradišča, iz Litije nisva nikogar  s temi smo malo poklepetali in še slikali sta naju… Z Gradišča sva se po drugi strani spustila  do cerkve Marije Snežne, nato se povzpela še na en grič ter se tam prepustila očiščevanju notranje navlake . Ter se nato vsa prerojena vrnila nazaj do parkirišča pod Ušivcem in  se pozno popoldan vrnila nazaj domov…

 Spet so vremenarji napovedovali dež, sva kljub temu sklenila da obiščeva Slovenske gorice,in res sva storila prav. Bilo je sončno vroče. Obiskala sva Blaguško jezero, bila na slastnem sladoledu pri Sv, Juriju ob  Ščavnici ter nato obiskala še razgledni  stolp na Gomili,kjer sva zadnjič bila  pred 40 leti ,

 takrat je bil še lesen. Seda j pa je višji in z njega je prelep razgled. Vidi se do Donačke, Boča daleč tja na Pohorje potem na vzhod po ravnici in lahno zaobljenih gričih , sploh ne vem kako se imenujejo… Skratka vinogradi sanjave  vasi..:Prelepo. Le škoda da se je pričelo oblačiti  in se počasi izpolnjevati napovedi vremenarjev. Ko sva  vračala mimo

Slovenske Bistrice  in proti Slovenskim Konjicam naju je srečal tako silovit naliv da brisalci skoraj niso utegnili čistiti šipo. A naju ni preveč motilo- Ustavila sva  in se predala obujanju  vtisov lepo preživetega dne…

 Tako september se bo kmalu  iztekel, kar pač nisem obiskovala naše bližnje in širše domovine je bilo treba pripraviti ozimnico,kajti tako ,bogata kot je letos jesen

z darovi narave že dolgo ni bila. Tudi vam vsem želim bogato jesen in prelep barvit mesec oktober ki že trka na vrata… Naj vam barve jeseni pobarvajo dneve..
lp