Klemenča jama
Leto se nagiba že krepko na svojo drugo polovico. Čas je za izpolnitev obljub, ki jih kar odlagava v nedogled, izlete pohode, ki jih nekako odlagava, kajti vedno pride vmes kaj drugega.
A leta drve s tako brzino, da je res potrebno izkoristiti vsak možen
trenutek .
..Po prvem tednu septembra katerega sva začela s
pohodom na Matajur, še sedaj sem polna vtisov sonca in modrine s tega
pohoda je nastopilo deževje a kljub temu sva šla okoli 
Velenjskega
jezera in Škalskega,a vedno je naju spremljal dež...
...Ker na Klemenči jami res nisva bila že od
leta 1977, jaz za sebe govorim ,
ker mož je bil še pozneje še parkrat z sinom in enkrat sam in enkrat z
prijateljem, ko sta
šla grede na Ojstrico. in naprej po Kamniških vrhovih .In tu gor mi je bilo vedno všeč. Mala koča, prijazni oskrbnik in ja otroka sta uživala, Torej sva se
odločila za ta cilj..Pa še najbližje je... Jutro je bilo tako, ki si ga lahko samo želiš za
pot. Modro nebo in toplo jesensko sonce sta dodala tisto dodano
vrednost, da lahko z celoto globoko vsrkaš vsak trenutek ob poti.
A za kam dalje sva raje počakala na prelep sončen dan, ki se je naredil v ponedeljek v začetku tega tedna. Nisva se mogla odločiti, kam naj greva Porezen,, Ratitovec ali Blegoša , a Blegoš je najlepši v jeseni ko se obleče v svoj škrlatni plašč ..tako sva se odločila... Klemenča jama.
Pripeljala sva se po ovinkasti in od Solčave naprej zelo slabi cesti.Sem se spomnila, ko se politiki vozijo v to dolino na razna srečanja, "Ali gredo z avtom? Ali pa mogoče kar z helikopterjem ... Mislim da velja ta zadnje, kajti drugače bi najbrž cesta že bila lepša z novo prevleko..." Po plačanju pristojbine, kar se meni osebno zdi zelo prav, kajti nekaj je treba dati nazaj za to lepoto tega koščka čudovitega raja.Tudi v dolini se je precej spremenilo
Pot je bila tu in tam kamnita, a drugače zelo lepo speljana. Ker sva prvič hodila po tej poti drugače sva šla po drugi, kjer moraš skozi tunel in ob žici.A ker sva imela tokrat Mery s seboj sva bila vesela da sva izbrala to pot.Še tu jo je bilo strah iti preko ozke tresoče brvi...Tako da je raje šla pod njo in grede se osvežila v tekoči vodi.
Očarale so me gore na nasprotni strani,
ki sva jih opazovala iz razglednega mesta
Presenetilo me
je,koliko vode je na tej skalnatem območju. Že res , da zapade na gorah veliko
snega in je posledično velika zaloga vode. A ti vroči meseci ki so za nami niso
prav nič posušili te zaloge vodnega
zaklada. Kakor koli prav osvežujoča je bila pot , klub strmini. Veliko se je spremenilo . ta pot nova pot po kateri sva šla.In že sva
prišla do odcepa,kjer se priključi pot iz desne smeri. Nato še nekaj minut po
zložni poti in že smo prišli do vhoda kjer je napis na tabli ki je visel na
drogu povedal , da smo prispeli na cilj.
- Poleg majhne prikupne nekdanje
koče je stala večja zelo lepa planinska koča.
S prijazno gostiteljico. Osvežila in okrepčala sva se
ter se predala spominom, OB pogledu na vršace na nasprotni strani,katere sva večkrat prekrižarila iz
vseh smeri. … Kot bi
listala po knjigi spominov , ko sva zrla na Turški žleb 
, kjer smo pred davnimi leti z otroci oprezno
premagovali kline in vrvi. Pa Brana, in Skuta v ozadju spomin naju je ponesel
še dlje na Grintavec in Kočno , a to v naslednjem blogu..Skratka vesela sem da sva
izpolnila to obljubo, ki sva si jo zadala že v začetku leta. Sedela sem
pred kočo in zrla na bližnje gore IN v sebi sem čutila nekako spravo sami s seboj, zadovoljstvo, kajti bila sem prepričana da bom še lahko leta in leta hodila v gore na najb+višje vrhove naše dežele.
Kajti vem, da veliko kje ne bom nikoli več hodila,nekaj kolena nekaj Emšo a čpe se bo le dalo bova še hodila... Je pa tako kot z vožnjo avtomobila sam moraš oceniti koliko si zmožen še iti ..A gore
narava so me vedno osrečevale in me še . Tako , da tudi, ko ne bo več mogoče bo paostal prelep spomin. In seveda fotozapisi poti...
Torej ker
sva bila že ravno tu obiskala še najdebelejši macesen v Sloveniji. Res je
mogočen. A od daleč niti ne zgleda tako, ko pa sem ga objela sem dobila vtis
kako debel je.
Ko sem se vrnila sem si vzela čas in vsem vse raziskala potem pa sem samo sedela in uživala
napis na tabli pove vse
Ob povratku so sončni žarki osvetljevali macene na drugem bregu nad slapom. Prekrasen pogleduživala sva ob kaskadastem potočku, ki je žuborel preko skal
Ko sem bila zadnjikrat tukaj te hiške še ni bilo-Lepo je urejeno
Nekaj časa sva še ostala tu in pozno popoldan se vrnila spet v dolino.Do doma planincev in se potem odpeljala .Vesela da sem izpolnila obljubo, ki sva jo dala ob načrtovanju izletov in pohodov v začetku leta…Po vrnitvi sva pomalicala ter se odpeljala še do slapa Rinke,Precej tujcev je bilo tu Italijani, Čehi Nemci, ja ljudje vedo, kje je lepo…Ja tudi tu se je veliko spremenilo, a slap je še vedno enak ..
Včasih pred mnogimi leti smo velikokrat prihajali sem mimo, ko smo šli v gore ali kar tako na piknike in sedaj sva malo osvežila te spomine. Lep prelep je ta biser pod gorami in gore nad njim
Ni komentarjev:
Objavite komentar