O lepoti jeseni in minljivosti..
Topli sončni dnevi so še samo spomin, jesenska hladna jutra z polno rose,Vsa vesela posnamem vrtnico, katera na prvi pogled daje vtis , kot da je večna, a podroben pogled razkriva, da jo je že načel zob časa. Trava je mokra od rose , ali dežja . A vseeno se še najde kak dan , ki zasije v vsej svoji sončni lepoti in modrini nebain posebno jutra so veličastna, ko se med meglo in sončnimi
žarki , ter z biseri okrašeno pajčevino pokažejo pravljične podobe..
Veš,ko hodiš med bleščečimi odtenki žarečih barv, ki so tako močne da te bolijo oči in jih vsrkavaš vase , in si želiš samo to, da bi ustavil čas.ter brodiš po na novo odpadlem listju, ki je še tako sveže, da je še brez šuma .Zdi se mi, kot mlada najstnica, ki je , kot dekle, še ne povsem odrasla žena. Vsako jesen me ta lepota prevzame z vso močjo hkrati pa tudi z otožnostjo, kajti zavem se minljivosti narave, in časa.Sonce je vedno nižje ima vedno manjši lok poti na nebu... Dnevi so vsak dan krajši noči daljše in kot bi pihnil bomo na koncu letnice zapisali novo številko... Sonce izgublja moč ....
A zato njegovi zahodi in vzhodi niso nič man lepi.Imaš vtis kot da stojiš sredi pravljice. In da se je ustavil čas... A zadnje dneve pa vztrajno dežuje in nad našo dolino je svinčen siv pokrov. A barve so se razbohotile v naši ulici in mestu tudi v sivini jutra,
Kot kontrast in vzpodbuda
z barvo, ki jo tako obožujem... Kljub temu da vsak dan grem v naravo in mi dež ni nobena ovira pa priznam da še enkrat bolj uživam ob sončnih jutrih ali večerih in modrini neba
radovedna sem kam me bo jutri vodila pot v naravo , kakor koli najraje bi zapela pesem Aleksandra Mežka ,
"Siva pot vodi me....
Ma kakor koli, želim vam, da vas vodi prijetna pot skozi jesenski dan, naj bo lep vsak trenutek dneva in časa.
CARPE DIEM....
Ni komentarjev:
Objavite komentar