Gledam skozi okno , kjer po potki čez travo gre mlada žena. Naslonjena je na invalidski voziček na katerega se opira . Vidim koliko napora jo stane da lahko preči to pot, čeprav je široka. Vem da gre raje tu, kot okoli po cesti, kajti strah jo je vseh tistih udeležencev prometa , ki drvijo po ulici , kajti tudi ona je bila žrtev prometne nesreče. Zelo dolgo je potrebovala da se je postavila na lastne noge... A nekje je ostal strah v ozadju. Vem da je včasih zelo rada hodila v hribe in bila povsod aktivna. Sicer se je spet vključila v normalni vsakdanji utrip življenja le hoja ji dela še velike težave. Kar je nekomu samo po sebi umevno je za njo ovira, ki je včasih nepremostljiva.
Zamislila sem se , kako so nekatere stvari vsem, ki lahko hodimo , vidimo, slišimo gibljemo zdi to vse normalno, niti ne pomisliš , da bi bilo lahko drugače a včasih je dovolj samo usodni trenutek , da nekaj od teh stvari ne moreš nikoli več delati, takrat se zaveš, kako dragoceno je za kar si prikrajšan iz takega ali drugačnega vzroka. In zato je še tako pomembnejše , da cenimo zdravje, življenje. Občudujem ljudi, ki so morda prikrajšani za kaj , kajti zavedam se, da sem jutri jaz lahko na njihovem mestu. Za mene so ti ljudje pravi heroji , ki kljub oviram pogumno , uspešno in z veseljem zrejo v jutrišnji dan.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
SPOMINI STAREGA GOJZARJA- Paški Kozjak
ŠPIK 1108 m Kot že rečeno , sva se povzpelaiz Hudičevega Grabna po ovinkasti in še megleni cesti navzgor, proti Paškemu Kozjaku. A ostajalo...
-
Spet je napočil nov teden in to sončen , kot bi se hotel odkupiti za prvi del avgusta, ki je bil, bolj, kot ne deževen.. Prav za prav sva...
-
ŽETEV NEKOČ IN DANES..... Pred par dnevi sem se malo potepala po tej naši ljubi deželici. Ob počitku se ustavim na robu veli...
-
KAČJI GRAD.. Plesala sem v grajski dvorani!!! Bilo je nekega jesenskega dne... Ura je dve popoldan a zunaj so oblaki prekrili ne...
Ni komentarjev:
Objavite komentar