TUDI TO JE ŽIVLJENJE - DANES JE DAN HRANE

Danes je  svetovni dan hrane…Toliko hrane zavržemo, da  bi vsi lahko bili siti . Ja svetovni dan hrane a ne za vse-----

Vtisnil se mi je v spomin dogodek  na ulici ,  v podhodu kjer  kar precej ljudi, hodi skozi na drugo stran železnice. Tam je ob steni majhen rob  na katerem je stal suh moški srednjih  let..

Njegove modre  oči gledajo zvedavo po ljudeh, preiskujoče, ocenjujoče. Že večkrat je hotel komu kaj reči a si je vedno premislil  Končno se je opogumil in pristopil je k mlademu paru ki sta mu prihajala nasproti.

 »Oprostite, lačen sem imate morda kak cent , da si kupim kruha?«

Zazrla sta se vanj, kot, da bi ga šele sedaj opazila   » Ne nimava« : je dejal on. Ona je hotela nekaj reči, a si je premislila. Odšla sta naprej moški pa je samo stisnil ustnice in se  zavil v ponošeni pulover. Spet se je bližala glasna večja  gruča ljudi. Okleval je, ali bi ali ne bi poprosil za kak cent. Oh,  je pomislil ura je že enajst in od včeraj nisem imel še  nič v ustih.

Prijazno je pozdravil: »Dober dan, ostal sem na cesti nimam, denarja  ali bi lahko dobil kak cent, da si kupim kruha. Tako sem lačen..«

Utihnili so, da bi slišal pasti iglo na tla. Fantje so se zazrli vanj in eden je dejal: » Veš nimam, pa če bi imel, bi  ti ne dal , ker ti   bi sigurno porabil za pijačo. Vsi klošarji ste  pijanci! «

»Ne pijem« je odvrnil prosilec, samo lačen sem, bolan….

Ena od punc je pobrskala po žepih in mu dala  petdeset centov. » Na, izvoli več nimam«

»Hvala ti«, vzel je denar in se umaknil spet na kraj ceste. Takrat je fant ob dekletu rekel: "Ali ti ni nerodno tako  "žicati" in nadlegovati ljudi. Veš jaz nikoli, nikoli ne bi padel tako nizko da bi prosjačil ljudi za denar pa čeprav za kruh"…. Človek mora imeti ponos, se je izprsil nadebudnež…

Žalostno se je klošar zagledal v njega in mu dejal:

"Upam res, iz srca upam , da ti tega ne bo treba nikoli. Da ne boš  lačen  kruha,vsakdanjih nežnosti objemov  , ljubezni,  da ne boš  oropan  vsega, kar ima človek, kar naj bi imel človek.. Tudi jaz sem bil kot ti,  tudi jaz sem imel ženo, družino otroke, starše prijatelje. A ostal sem sam. Prišla je bolezen. Nekje na tej uspešni poti sem izgubil kompas življenja. Vse se je sesulo, kot hiša iz kart.Nekaj časa smo poskusili živeti s to preizkušnjo, a čez nekaj let je žena obupala in me zapustila  . Ostal sem tudil brez prijateljev, brez družine, žena je odšla.. starši pomagajo kolikor lahko, a povem ti pred njimi me je še najbolj nerodno …Toliko upanja so vložili v mene a najbrž so razočarani  in namesto, da bi jaz pomagal njim mi pomagajo kolikor pač  lahko in morejo,a še sami komaj shajajo,   kolikor jim sploh povem za moje stanje…Za vse ostale  sem samo nadloga, nebodigatreba zrak skozi katerega gledajo. Pogledajo  me, a me ne vidijo… veš  veliko je takih, ki misli tako kot ti.."

Fant ob njem je nekaj zamrmral in dejal ostalim :  "Gremo, pozni smo že. In molče so odšli."

Moški pa je s petdesetimi centi v žepu šel v pekarno kupil dve  žemlji za trideset centov  In si mislil kako lepo, ostalo mi je še dvajset  centov in če dobim danes še deset centov , si spet lahko privoščim dve žemlji in  bom lahko preživel. Obraz se mu je raztegnil v zadovoljnem upajočem nasmehu. Zadovoljen  je ugriznil v hrustljavo skorjo in se počutil kot kralj za bogato   obloženo mizo.... Danes je dan hrane, a  žal ne za vse..…
Želim vsem da bi imeli dovolj hrane oziroma vsaj kruha...lp….

Avtor:

P.P.