Moja četrtkova razmišljanja-Namesto sveče na grob----

O smrti in spominjanju...

Ta deževen dan, ko je vse tako sivo, nekako sovpada z obletnico smrti meni drage osebe ki je je odšla  tja onstran na  nepoznane poljane , kjer samo slutimo lahko  in domnevamo, da je tam plačilo za vse kar so dobrega storili v tem življenju. Ali pa je to samo tolažba, da nam je laže..Vem, da je to naravni potek življenjskega  kroga,vseh živih bitij,  kot letni časi smo, ki se nam izteče. Kot uvelo listje, tudi mi izginemo v jeseni in nas prekrije mraz pozabljenja...Pred dnevi sem obiskala  njeno zadnje počivališče. A vseeno   sedaj premišljujem o slovesih...
Približuje  se dan mrtvih. Grobovi bodo zažareli v številnih svečah in se šibili pod težo težkih ikeban.  Morda že zaradi sosedov, "Češ kako so se izkazali"..Vse lepo in prav, a velikokrat je to edini obisk, edini spomin na pokojnike. Namesto številnih sveč, ki mimogrede še onesnažujejo okolje bi bilo morda bolje da jih obiščejo večkrat in se jih spomnijo, jim prinesejo skromen šopek cvetja z iskreno mislijo.Ali pa se doma spomnijo na njih in obudijo lepe trenutke, ki so jih preživeli skupaj.... ...

Premišljujem o dnevu  mrtvih .V fizičnem pomenu besede, kajti še vse preveč ste prisotni, živi   v mojem življenju. Vsak dan se spomnim na mnoge izmed vas, ki ste odšli v meni neznano območje… rada bi verjela, da se bomo spet srečali a kot realistu mi to gre zelo težko do moje zavesti. A vseeno, če je to upanje,da doživim srečanje z vsemi ...ja upanje umre zadnje in to nas prav za prav gor drži.. 
Spominjam se tebe dete, ki ti ni bilo dano, da bi začutila moj dotik ljubezni , moje veselje ob tebi moje upanje…odšla si meni pa je ostala nikoli zaceljena rana na duši…..spominjam se te vsak dan in ti prižigam ne svečko ampak plamen ljubezni naj ti bo toplo…
Svečo spomina prižigam vsak dan  se vas spominjam in vas oživljam sedaj in tu. Spominjam se tebe dekle, ki ti ni bilo dano da bi se razvila v obetajočo ženo in mater, ki bi razveseljevala vse v tvoji bližini…Oh kako me v dnevih, kot je ta objame velika žalost , gnev, kako nepravično je… a tiho , vdano sklonim glavo in si obrišem solzo, ki drsi po mojem licu… 
Pogrešam tebe, ki si obupal nad smislom življenja in kaosu ki je nastal okoli tebe… pogrešam tvojo spodbudno besedo.. tvoj topel stisk roke…tvoj optimizem… a kruta so pota življenja , tvoj optimizem se je spremenil v obup… in nato si nekega dne enostavno odšel…Spominjam se te vedno pogosteje, kajti rabim vedno več spodbude v klancih življenja, da peljem naprej svoj voz usodi nasproti…oh zakaj si odšel....pogrešam te. 
Pogrešam vas moji najožji … starši ..veliko prekmalu ste odšli iz mojega življenja… v megli sedanjosti se izgubljajo vaše poteze, a ostali so mi nauki in želje, s katerimi ste me pospremili na pot življenja… Hvala vam.. 
Potem vsem mojim prednikom ,naj se jih spomnim, čeprav vas nisem osebno poznala… bili so najbrž dobri ljudje, kajti nekaj njihovih genov se pretaka tudi po mojih žilah..Hvala vam , da ste bili, kajti brez vas ne bi bilo mene.. 
Pa vsem pokojnim želim, da se vas , kdo spomni a ne samo na ta dan, na dan mrtvih,  naj v njihovih srcih gori vsak dan plamen spomina oživljanja , ljubezni za vas , tako boste ostali večno  živi  in smrt je premagana….kajti človek umre  zares šele takrat, ko je od vseh pozabljen ........

… 
P.P.