Sprehod skozi čas nekega otroštva otroštva, skozi travme siromaštva iskanja pripadnosti . Pred več kot pol stoletja. In čudovitega preživljanja otroških dni.
Pišem v prvi osebi.
Že nekaj časa, od smrti moje najstarejše sestre, nisem imela prilike, da bi se poglobila v tisti čas ki je bil pred leti vsekakor drugačen, kot nekaj let kasneje, da ne rečem nekaj desetletij, ki je bil popolnoma drugačen, kot je sedaj...
Srečanje in dolg pogovor razčlenjevanje s prebivalko istega kraja, kjer sem se rodila in potem spet preživela pet let pestrega odraščanja. Mi je osvežilo preživljanje tistih let.
Staršev sorodnikov že davno ni več, ne na tej ne na oni strani mesta, ni več ne bratov ne sestra.. In tam kjer je stal moj rodni dom so drugi ljudje in nova stavba.. Hm vikend. Ni več steza ne globač.. Veliko kmetij tam naokoli je prerasel bršljan in grmovje. Ali pa so skupni pašniki. Le tu in tam še kak del zidu štrli v nebo, kot spomenik, da je tu teklo življenje... A tudi to bodo kmalu izginili v objemu zaraščajoče divjine.
A taka srečanja prebudijo spomine da vzniknejo z vso močjo, čeprav jih je drugače prekrila pajčevina pozabe.
Naj pričnem od začetka!
Rodila sem se kot zadnji izmed deveterih otrok, bi skoraj dejala kot desetnica, toliko me je življenje že takrat premetavalo iz kraja v kraj, dokler nisem našla varen pristan v zavetju svoje ljubezni.
Ja veliko otrok, lačnih ust šolanje vsi so prišli do kruha. Ja slavospev staršem posebno materi ki je zmogla vse breme.Nabirala maline, borovnice jih prodajala da so otroci imeli po internatih kak dinar za priboljšek, pa tudi za osnovne potrebe. A Življenje je teklo ni prizanašalo nikomur, ljubezen strast sta kot sedaj bila spremljevalca težkih dni., ampak ker je bilo že doma dovolj lačnih ust, leta po drugi svetovni voljni so bila zelo težka revščina in potem še slaba letina je dodala svoje. Ker je doma edina krava bila breja pričakovala telička , sta brata za mene nosila iz šole grede mleko od drugega soseda. Ampak ker sta bila željna mleka, sta ga nekaj odpila in nato dolila vodo pri studencu pod hišo....Ja mama je potem sosedo vprašala kako je mogoče da je mleko tako vodeno in ja kmalu se je prišlo do resnice kako in kaj..
Bila sem otrok, bolj naključen kot zaželen.Kot se radi zgodi. A je že tako, včasih niso poznali kontracepcije, otrok je pač bilo kolikor jih je dal bog, ali pa ljubezen ali pa strast.. Bolj je veljala ta druga varianta. S prvo varianto so se samo tolažili. Jaz vedno pravim da sem otrok svobode, vedno sem si morala izboriti vse, pa kar koli je že bilo. Na svojem rodnem domu sem bila odveč, na drugem domu sem pač bila bolj izpolnitev neke notranje potrebe.. Ja je tako, če se te podajajo sem in tja kot rokometno žogo. . Potem enkrat pride čas, ko se postaviš zase. Kljub temu sem srečna in hvaležna da sem tu
Moja teta ki sem ji vedno pravila mama, moji rodni materi pa druga mama hm zapleteno.. čeprav je bila sestra od mame , ni mogla imeti otrok, kot posledico Španske gripe 1915, in je stalno modelovala mojo mamo, naj ji vendarle da katerega izmed otrok v varstvo, da ga bo imela rada, kot svojega otroka. In seveda jaz sem bila takrat ravno na poti da pokukam nekeega zimskega januarskega zasneženega večera na plan. In ja po dobrih 7 mesecih sem bila predana v sicer zelo dobro situirano kmečko družino.Kjer ni bilo pomanjkanja.. Kjer sta bila že dva otroka, sinova prve žene kmeta ki je umrla na porodu. On se je potem poročil z mojo teto alias mamo. Kjer sicer ni bilo nikoli pomanjkanja, kot drugod po drugi svetovni vojni.. Ampak bila sem živahen, radoveden otrok, kar moji mami oz teti ni bilo preveč po godu.. Stroga vzgoja vse v božjem strahu in da je vse greh itd... Ampak kljub temu sem odraščala ob pravljicah, in za to sem jim res hvaležna!vzgajali so me ob ljubezni do slovenskega jezika, kajti krušni oče je imel veliko domačo knjižnico knjig.. Oba sta oboževala branje. Kljub temu da sta bila kmeta. Pa še seveda je bila dodatna vzpodbuda pisatelj, ki je dolga leta služboval v naši fari.. Kar nekaj mojim vrstnikom je priljubil in približal slovensko besedo, vedno je pravil nam mladim , da je največje bogastvo ljubezen do domovine in slovenskega jezika. On je že vedel.. So ga deportiralu v Srbijo med vojno. .
Kakorkoli imela sem pestro otroštvo..do desetega leta in naslednja štiri.. Stroga vzgoja, in vzgajanje v samozavestno osebo. Velikokrat je pela tudi šiba, ampak takrat sem že vedno skrila za očetova kolena in ja oboževala sem ga. Če sem bila zelo "poredna" Kot takrat, ko sem razrezala prt, ki ga dobijo krščenci od botre pri krstu, Hm hotela sem sešiti prtičke za na mizo. Pa ko mi je njen poročni prstan padel v vodo, z željo da ga najde zlata ribica.. Velikokrat sem morala kako uro preživeti v temni kleti. No to bi vzela sedaj, morda za koristno, kajti prej sem se bala teme od takrat pa me nikoli ni bilo več strah. In ne bojim se teme in ne noči... Ampak takrat sem si privoščila jabolka in kar je bilo pač shranjeno v kleti. Razvil se je čut prilagajanja.
Bilo je tudi zelo veliko lepega, ko smo s sosedovima otrokoma vsi trije jahali na ostarelem konju čez travnike smo se počutili ko svobodni kot ptički. Ali ko smo pasli večkrat po njivah, kot po travnikih, kajti bili smo zaposleni s pečenjem koruze in krompirja. ,
Potem svečano doživetje na primer, ko sem šla k birmi, Takrat je bila navada, da se je zelo zgodaj opravil ta obred. Vem da sem bila izbrana, da pozdravim škofa takrat je bil mariborski škof Dr. Maksimiljan Držečnik. Vse je šlo gladko..
Skratka toliko otroškega veselja, da je vse slabo izginilo vsaj za takratno zavest da je pač tako in pika.
V četrtem razredu pa se je to prekinilo zaradi tega, ker je nekako prišli do nesoglasij med sinom očetom mamo mano in ja sin si je dovolil nekaj igric z mano da bi se vse spravili v ravnovesje in ker je ravno takrat moj brat na rodnem domu, ki je bil še doma bil vpoklican v vojsko. Da ne bi bila starša sama, ostali so bili že vsi v službi ali šolah.
Sem morala meni nič, tebi nič v začetku nekega decembrskega dneva, točno pred večer pred Miklavževim oditi izpod doslej znanega varnega pobočja gore ki mi je vedno v zbujala radovednost iz znanega zavetja na drugo stran doline, na svoj rodni dom.
Če tako sedaj pomislim mi je vse srhljivo. Nikoli ne bi svoje hčerk te starosti , napotila na doslej še neznano pot. Samo enkrat sem jo do takrat prehodila v spremstvu odraslih. ...Ampak bili so drugi časi, ko se je vzgajalo otroke za življenje polno presenečenj in nekako zaupanja v njih , da vse to zmorejo. Bog ne daj, da bi dejal, da ne zmoreš. No domov na rodni dom sem prišla zelo pozno zvečer, kjer sem prvo opazila da sem "padla" nepričakovano razgreto debato , ki pa je takoj ponehala ob mojem prihodu... Ja takrat še ni bilo telefonov, vedelo se je, da pridem ampak kdaj ni bilo čisto jasno...
Ja tako sem štiri leta preživela doma na mali strmi gorski kmetiji med šolo, delom , pašo, knjigami, nabiranjem borovnic arnike hm samo naj omenim, da sem nabrala veliko vrečo arnike za prodati, da bi imela za denar za končni izlet. Pa za šolske knjige.. NO arnika še ni bila suha izlet je bil tu. In ja šla sem z besedami, da grem ba izlet. Grede si pri dveh sosedah sposodila po 10 dinarjev z obljubo. Da jih vrnem ko prodam arniko. Lepo je bilo v Postojnski jami. Malo manj je bilo lepo, ko sta starša čez nekaj časa izvedela, da sem si denar izposodila in naredila sramoto. Čeprav že štirinajst letno me je oče dal nekega večera čez koleno in mi jih z leskovo šibo naložil po goli zadnjici in to v opazovanju prisotnih dveh sester in enega brata, ki so bili na počitnicah doma. . Ja še sedaj imam brazgotine na stegnu..Ni me bolelo tepežkanje, nekako sem razumela, da sem storila napako, čeprav je skelelo, ampak sem zamerila vsem prisotnim da so me kaznovali vem na ogled.
Počutila sem se, kot Hudabivška Meta. Ki je prejemala udarce.. Denar sem seveda morala sama vrniti od arnike in od darila najstarejšega brata..Ampak bila je kruta šola ki me je naučila da se lahko pokrivaš samo z odejo ki je ravno prav dolga.. Skratka nikoli v življenju se nisem več zadolžila.
Rada sem sedela ob večerih na robu njive ob opazovanju srnjadi , ki se je pasla na njivi pod domom Pasla sem ob obrobju gozda, na fratah, po robovih kajti tisti travnati predel je bil namenjen za seno pozimi... Včasih sem skrivaj privoščila našim kravicam malo boljšo hrano na sosedovem travniku, nekaj tudi zato, da sem se lahko poglobila v branje, A glej ga zlomka nikoli se ni dobro izšlo.Sosed je vedno vedel da pasem tam, . Na drugem vrhu v globeli globoko pod njegovo kmetijo. A ni vrag, še sedaj mi ni jasno, kako je vedel, da pasem tam.. Pričel je kričati čez globel: Hej sosed kje si, spet paseš svojo živino na mojem .. No drugače sem vedno rada pasla . Uživala, ker sem vedno jahala kravo na poti domov, bila je tako krotka, ob enem pa prebirala knjigo.Ja ljubezen do knjig je bila globoko zasidrana v meni. Potem šolska naloga in tek v šolo. Vedno sem bila pozna za v šolo, vedno sem tekla kar nekaj km navzdol. In to bosa,. ja enkrat sem skočila na kačo, ki se je grela v globači na cesti, ne vem točno katere vrste je bila, bilo je presečenje, ter šok ki ga čutim še sedaj, ko se spomnim mi je po več kot šestdesetih letih vedno ostal v spominu.. Ampak od takrat se tudi kač ne bojim več. Jih spoštujem in pustim na miru. Vem, da so člen v verigi favne in ja potrebne so ZA ravnovesje v naravi.
Tisto pozno poletje, že jesen, ko sem dopolnila dobrih 14 let, ravno sem končala osnovno šolo, so pri nas dozorale hruške, sadje smo imeli zelo veliko vseh vrst. Oče se je zmenil v dolini v mestu v trgovini, da jih bo dobavil, tudi dan je omenil ! Ampak ta dan je imel druge opravke ... Nato pa je enostavno mene določil. Mi naložil polno hrušk na voz z dvema kolesoma, mi smo temu vozilu rekli gare, in mi vpregel vole, dal v roke bič z besedami: Veš kam moraš peljati, v tisto trgovino , kjer si zadnjič bila z mano, sem se že zmenil.Ti bodo razložili voz, potem pa takoj nazaj domov. Grede mi kupi še škatlo cigaret. Pokimala sem, za mene je bila ta vožnja prava pustolovščina. Nič nenavadnega bila sem navajena rokovati z živino.
Srečno prispela sredi popoldneva do mesta, trgovine, kjer se je vse dogodilo, kot je oče napovedal. In se odpravila nazaj. Vožnje se drugače ne spomnim natanko, vem da sem bila lačna, veselila sem se že hrane. Rada sem imela hrano, ki ko je moja mama znala tako okusno pripraviti.
A malo pred domom se mi je snel železen obroč z lesenega kolesa, hm kaj naj naredim? Nič pobrala sem železen obroč in leseno podlago kolesa, vrgla na gare in nato samo po špicah kolesa, peljala naprej. Vmes pa samo premišljevala ja kaj naj naredim, če se bo še ostalo kolo sesulo. Bi pač izpregla vole, ostalo bi potem naslednji dan oče reševal. A že sem varno prispela proti domu pod hišo , kjer me je oče že nestrpno pričakoval slišal me je , ja zmanjkalo mu je cigaret. Že od daleč je klical si mi prinesla cigarete,.. Hm nič nisem odgovorila, samo v slabi slutnji sem peljala naprej. Zaradi kolesa ni nič dejal, se pač zgodi je nekaj mrmral, ko je izpregal vole. Ampak jaz sem morala takoj k sosedu njegovemu prijatelju, da mu posodi par cigaret. Lačna sem bila, a sem vseeno šla, ko pa sem se vrnila domov je medtem prišel moj najstarejši brat, ki je očetu prinesi par škatel cigaret. Torej je bilo vse razburjenje zaman. Jaz pa sem se spravila h poznemu kosilu, ali večerji kakor pač se vzame in zmazala en krožnik presnega zelja in mislim da 13 češpljevih cmokov.. Ja so stvari dogodku ki so ostali zapisani nekje v ozadju sivih celic. Se mi sedaj včasih zdijo kot znanstvena fantastika, ampak takrat je bilo to normalno.
Zelo pestro zelo težko, klub temu je bilo med vsemi težkimi doživljaji toliko lepega pristnega, povezanega z naravo , kakor danes pravijo, kar te ne ubije te okrepi... Ja najbrž res. Morda me je vse to izklesalo in naredilo samozavestno, da razmišljam s svojo glavo, da sem realist, a kljub temu upam na naj boljši izid, predvsem pa me je vseeno to naučilo, da se da tudi malo drugače iti skozi življenje, ker so pač drugačni časi se da iti skozi življenje...
No dobro leto sem še vztrajala doma nato odšla nazaj k teti oziroma mami in čez dobro leto v tujino v šolo.
Oh to je kratek utrinek spominov, je veliko več zapisanega ampak za tokrat dovolj.. So spomini, ki jih včasih izzove odpiranje stare zaprasene skrinje. .. Moram nehati, da se ne prebudijo spomini tudi na tiste temne dni. Ki jih je plast preteklosti že dodobra prekril. Ne bi jih rada ofkrivalz.
P. P.
.
