TUDI TO JE ŽIVLJENJE.DAN MRTVIH : Sicer malo z zamikom....

 Spomin na pokojne.

Bolj , ko se  naš Emšo nalaga na podlago , recimo  50 plus 60plus 70 plus  80 plus , večkrat se rad spommniš stvari, ki jih kot mlad človek ne bi niti pomislil. Oziroma bi bile nepomembne.Sedaj je pač čas, ko ljudje množično odhajajo na grobove, da jih počastijo, da se počutijo bližje njim, ki so jih imeli radi, njim ki so  jih spremljali delček ali del  njihove življenske poti

Tudi midva odhajava obiskujeva grobove najinih dragih.. Sicer zadnja leta raje odhajava na grobove, kak dan prej, ali pozneje.Drugače pa vedno prižgem svečo doma, za vse ki so morda že pozabljeni od vseh in vsakogar..Bolj kot leta teko, večja gneča je na in ob pokopališčih tudi grobov je vedno  več raztrosenih po tej naši preljubi deželici.

A obvezno  obiščeva sorodnika, ki je sicer že z nami vred v tistih čudovitih letih, ha ha ko življenje uživaš tako, kot ti paše,  ga peljeva na pokopališče. Potem pa se snidemo še z ostalimi sorodniki, pa prijatelji, znanci se nas nabere kar velika družba Ja tako je enkrat na leto se srečamo in tem za pogovor je še in še..  . Beseda da besedo ,ki postane vedno bolj živahna ,malo k temu pripomore morda kupica rujnega in obložene miza  in takrat se spomnimo vseh, ampak prav vseh sorodnikov,posebn tistih, ki so nam pomagali v težkih povojnih časih , prijateljev, znancev in sosedov, ki so več kot pred  pol stoletja  lepšali, ali grenili   otroška leta  ter mladost. Pa njihovih dobrih lastnosti, pa seveda smo tudi mi samo  navadni ljudje in še kako  radi se spomnimo tudi njihovih manj lepih lastnosti in se smejimo, polepšajo nam drugače tako turoben dan. ..Pa tako je ko nas več ne bo se jih nobeden ne bo spomnil, mi se pač še zavedamo svojih korenin ..

Saj kako že pravijo: Dokler se spominjamo pokojnih so še vedno med nami.Ja lepo je obujati spomine, sicer z grenkim pridihom   neizbežne prihodnosti, a opomba enega od nas, ki je dejal, čez par let se bodo pa drugi spominjali nas in se smejali na naš račun.  Ja tudi to je življenje smo enoglasno potrdili.

Več oseb smo "obdelali"jih za trenutek obudili v življenje.

Spomnili smo se moža , ki je nekoč prinesel domov mlado lisico. Mislil je da bo namesto psa, bila je privezana pred hišo

Pa je šla kokoš mimo, pa ji je lisica zavila vrat. Žena ki je kuhala ravno ajdove žgance je prihitela iz hiše, ter s  kuhalnico udarila lisico za vrat. Takoj se je zgrudila mrtva na tla. .Nastal je direndaj mož je skoraj jokal za...lisico... ne kuro ha ha ha..

Spomnili smo se krajana, ki je vasoval pri poročeni žensk,njen dom je bil oddaljen kar nekaj poti od njegove kmetije, takrat ni bilo avtomobilov pa je vzel konja   ter kar pogosto  jahal k njej , in zvečer , oziroma pozno ponči odhajal na konju nazaj domov ,k svoji družini. A velikokrat ga je konj vrgel iz sedla in veliko ,kdo ga je slišal psovati konja in ves svet .ko je v temi kolovratil za konjem. 

Spomnili , smo se smrti  sosede dobro stoječe kmetije, ki je bila zelo radodarna za čas življenja. Njene hčerke pa malo manj

Takrat je bil običaj in navada ,da smo hodili .  zvečer in ponoči, kot smo pravili bedet k mrliču. Prvo ko smo prišli, smo poškropili, pokojnika , ali pokojnico ,ki je ležala na parah. ...Takrat ni bilo mrliških vežic ..Potem smo navadno zmolili rožni venec ali vsaj del rožnega venca. S prišleki, ki so prišli na novo so molili že predhodniki , in tako se je ponavljal ta obred poznno v noč . Vmes pa so se spletale zgodbe,obujali spomini na  osebo ki smo se ji pokloniliin posvetili  ta  čas in dobre misli - Seveda je bila na kmetih tudi navada, da so postregli z domačim moštom, ki je čez nekaj časa pokazal svojo moč, Pa tudi prigrizek je bil vedno prisoten. Torej,kot že omenjeno zgoraj, ko smo bedeli pri  omenjenem sosedu , vstopi ena izmed  njenih  hčera v eni roki krožnik  s prekajenim mesom in  klobasami, v drugi roki pa  hlebom  kruha in nožem . Ko vstopi , skozi vrata, ki  ji jih je odprla mala deklica,vse utihne, in jo pogleda, ona pa zaokroži po sobi z obema obloženima  rokama  kjer so na klopeh sedeli molilci in reče oziroma vpraša  : Jedel in pil pa tako nihče ne bo, vsi so  jo pogledali,kot deveto čudo  , ona pa se  z vso resnostjo  obrne in oddide nazaj v kuhinjoz vsem kar je prinesla  Zavladal je še globji molk in nato so se glasno zasmejali in pričeli moliti. Od tega je že več kot sedeminšestdeset let, a spomin je še tako živ,pa tudi pogreba naslednji dan in sedmine. Bilo je zelo veliko ljudi, sedmina je bila pa razkošna in ja sprva je bilo   žalostno bolj resno nato so pevci zapeli sprva otožne pesmi, ki so pač primerne za tako priložnost. Nato pa so sledile še stare ponarodele   in ja sklenili smo to temo z besedo, da je bil pogreb prav lušten, da   smo sosedo pospremili na drug svet , tako, kot je živela .Bila je vedno vesela in družabna.  ja vedno ko se srečamo  obudimo ta  dogodek. 

Le da je tako, da je nas vsako leto manj ,vedno bolj se redčijo naše vrste. 

Pa o moškemu, ki je imel govormo napako, je jecljal. A njegova posebnost  je bila, da ko je molil , je molil  brez jecljanja. Navadno je  bil glavni molilec drugi so mu pa odgovarjali. Zelo rad je molil bil ves blažen njegov obraz je izžareval neko notranjo svetlobo. Počutil se je nekaj posebnega ..

Spominjali smo se vseh beračev, včasih jih je bilo zelo veliko. Ko je bil praznik farnega patrona se jih je nabralo več, kot ducat.Ja izkorsistili so priliko, nekateri so bili res reveži. Spomnim se moškega ,ki je imel odrezano nogo. Navadno je poleti prišel naokoli vedno malo prej pred prazniki  , navadno je prespal pri nas.Pri nas so bili ti reveži vedno dobrodošli  Je dejal da je zelo važno da si pravi čas ob cerkvi , ter da je važno  kak prostor si najdeš ob cerkvi ... In da mora potem živeti kar nekaj časa od teh vbogajme.Takrat ni  bilo socialne  podpore.

Tako je letos minil praznik mrtvih , preživeli  smo ga v dobri družbi prijateljev sorodnikov in znancev ter obudili spomine na naše prednike , ter si tako njim, kot nam polepšali ta dan...sicer se svojih najdražjih spominjam prav vsak dan , ne samo na ta  dan v letu. Vemo  da smo v tistih zlatih letih življenja , kot radi rečejo , a smo res  hvaležni lahko, da smo še tukaj , nič ni samoumevno, toliko mladih je že odšlo tja za mavrico. A smo nekako sprijaznjeni s tem,da je pač  tak  krogotok življenja, si reven al bogat vsak dan stojimo v vrsti in smo   bližje krsti. 

Zato pa CARPE DIEM.

P-P-

Spomini starega gojzarja Šmohor nad Laškim

 Šmohor nad Laškim 

Kadar  sva kje v Savinjski dolini sva vedno dejala, na Šmhor še morava iti  ..:Ja res  zelo dolgo sva načrtovala pohod na Šmohor, kjer sva bila pred dobrim  pol stoletja, sicer se tiste poti ne spomnim preveč dobro , vem pa da nisva šla iz Liboj gor kakor tokrat..Pa takrat nismo slikali ampak je on tu in tam pisal dnevik..

Pa  še to imam živo v spominu, da je mene zadel mopedist, ko sva šla po cesti in me zbil po tleh, ter mi prerezal nogo na mečih od zadaj, no na to me spominja še brazgotina, na ta obisk. Čeprav je drugo vse že prekril prah preteklosti in  pozabe, tega se še prav dobro spomnim..

Tokrat sva se napotila skozi Kasaze in po nasvetih iz spleta oziroma natančneje, iz portala hribi.si, kjer  je pisalo da je parkirišče 100 m.za znakom Liboj, a parkirišča ni bilo nikjer še malo sva dejala, če ne bo nikjer nič, se obrneva in greva drugam. Je kar zanimivo voziti, če ne veš kje in kam  skozi gosto megleno kopreno  proti Libojam. Sva se  že mislila obrniti ,ko sva po 900 m, ne po 100 metrih ,ugledala skupino pohodnikov domačinov, ki so naju napotili po makadamski cesti navzgor.

Vesela da sva vsaj našla pot, sva korakala po strmini, naju so prehiteli mladci, ki pa so potem šli po stezi na levo, midva pa lepo  naokoli po cesti. 

res zanimiva cesta strma z globokimi jarki ob cesti 

znakov nikjer , a sva dejala nekam bova že prišla. Vesela ,da so bile hiše  malo višje...
Pri eni hiši sva vprašala za pot, kajti nikjer ni bilo planinskih znakov.a sva kljub temu uživala ni nama bilo žal, kajti toliko lepot ejesenskih barv sva videla in uživala v njih.

do sedaj sva ves čas hodila po senci, mimo opuščene kmetije, čez zaraslo pobočje.. a nad nama so žarele zlato obarvane breze, prizor za bogove...

Spet so naju prehiteli isti mladi pohodniki kajti počivali so na ravnini. .So odbrzeli naprej , a midva sva uživala v lepoti jesenskih barv.. 

Midva pa malo više  sva prispela do prvih hiš s tako lepo pobarvani  drevesi , ter listja  na tleh,ki je tako prijetno šumelo pod nogami

sva vprašala če greva prav. Seveda gresta je dejal..

Mislila sva da sva že prišla na cilj, kajti nad bana se je slišala domača glasba ampak sva bila šele na pol poti in nato se je nadaljevala strmina,

obožujem drevesa, tako debela visoka ja užitek je hoditi po gozdu med tem lepoticami.

motivi ob poti, ki upočasnijo korak

ki sva jo kar dobro premagovala, tukaj pa je bilo toliko planinski znakov, skoraj na vsakem drugem drevesu..pa zelena barva tako poživljajočai kontrasti.

Kar hitro sva prišla na malo položneši del kjer je bila miza s klopco usedla sva se oddahnila ter uživala rahlem vetriču ki je šumel krošnjah debelih bukev nad nama..

Nadaljevala sva pot ki pa je postajala vedno bolj položna те na to nekaj časa spustila rahla navzdolPoatajalo je nama toplo,ma saj ni čudno nekaj od hoje, nekaj pa je vremebilo res tisto ta pravo.Tako sva se slačila, kot bi lupila čebulo ,sva se šalila.ha ha. Pa seveda tu in tam sva se oddahnila.Se odžejala...Končno sva prišla na prvi travnik s prežoin nekako sva kar slutila da ni več daleč, res ni bilo...Čeprav se poti nisva zapomnila, a vseeno kolikor tam piše, ter koliko sva midva hodila sva dejala..Midva duplirava torej mora biti blizu Ja koliko se je spremenilo tukaj v pol stoletja, je pač tko, kot povsod vse se spreminjaava pa bila vesela, kot radio da je nama le uspelo po dolgem odlašanju, končno obiskati ta kraj ..Kar nekaj ljudi je bilo tukaj, Pa še so prihajali. Midva sva se spravila v kočo, da sva se lahko okrepćala in odžejala. Moram pa reči in pohvaliti osebje nakoči. Tao prijazni so bili, Pa dobra, hitra postrežba ,ter izredno slastno pripravljena hrana- Pa še smejaa sva se ob čarovnicah, ja kaj se če tudi po Šmohorju so strašile..Res sva uživala tukaj .No o vsem tem pa na povedo naslednji posnetki 

Pa na zdravimo, življenju in veselju.

Ja res sem zaukala , zakaj pa ne, srečna sem bila.

tako da se ve, kje kaj je

Čarovnica Urša se je smejala in krohotala

prijetna koča še se bova vrnila- A takrat iz Laškega !!

Zelo okusno in slastno.

smo se smejali, spet smo se videli, tokrat že tretjič. Oni so šli še medtem  na Malič

Midva pa potem počasi nazaj

Tako pa sva se poslovila, a je že tako, takratko je najlepše, pač moraš iti.

vse sva si ogledala

ččez travnik in po isti poti nazaj

Kolaž poti

zanimivih oznakah oziroma šifriranih izpovedih ljubezni

Navzdol mimo čarobne hišicesva neverjetno hitro prišlaJa kaj soncna svetloba naredi zjutraj sva šla tu v se po senci. 

ter se nasmejala umetnijam , ki jih ustvari Mati  Narava, a jo človek potem na ogled postavi.

Srečna sicer kar utrujena sva se vrnila v  sončne Liboje in v misteriozno obarvano prelepo Savinjsko dolino.. Ja kar nekaj hribiv sva obredla okoli Savinjske doline, , vedno rečeva,da ne bova samo okoli ene doline hodila ha ha ha, a o tem v prihodnosti. Mesec november sva pričela z obiskom Savinjske doline, sva dejala lepo je ko greš na kak vrh pa se ti odpre tam na obzorju obris kakega kraja ,ves vesel, hvaležen, da nama je dano, še obiskovati te vrhove, srečna rečeva. Glej tam sva zadnjič bila.Kako lepo je bilo.

Ja so drobne stvari,  za nekatere nepopmebne , a za naju so, kot kamenčki v mozaiku, ki kot celota  nama lepšajo in osrečujejo  jesen žiljenja. Naj bo še nekaj časa tako , predvsem pa vsaj naj zdravje še nama toliko služi kot doslej. Seveda tu in tam te kaj boli, a si rečeš ma sajbo, saj no tako hudo , greš v naravo in svet je spet lep. Ja  narava je še vedno najboljši zdravnik.

p.p.p-p-