Spomini strega gojzarja-ČEMŠENIŠKA PLANINA-

 Čemšeniška planina kraj najinih lepih pohodov, spominov..Res velikokrat greva gor.Pozimi poleti jeseni vedno je privlačna, polna spominov in seveda vedno enaka, a kljub temu vedno drugačna. Ja v tem je draž in čar najinih poti. -- Ja kar nekaj časa mini uspelo zapisovati utrinke z najinih pohodov. Sem samo toliko utegnila da sem svoje vtise oziroma fotografije naložila na Facebook , za kaj več je enostavno zmanjkalo časa.A kot vedno fotografije in spomini so vedno sveži ne glede na to, kdaj jih objavim.je navadno za naju zelo priljubljen  cilj.Obiskujeva ga navadno v vseh letnh  časih. Posebno zadnja leta, ko vedno pride kaj vmes je to zelo dobrai zbira.. V teh preteklih vročih dnevih sva pač izbirala cilje, kjer je pot večinoma skozi gozd.Pa da ni previsoko. Zo že zaradi vročine ni dobrodošlo... Se pač prilagajava, midva temu praviva,"Da se počasi prizemljujeva" ha ha ha... Pač po zmožnostih, poslušava svoje telo, in če včasih malo sabotira mu morava pač dodati krepko brco, da se pobere in gre naprej.. Je že tako da smo v teh letih nekako bolj dojemljivi za razna zbadanja tu in tam na telesu. Seveda velikokrat navadno to preslišiva, če je le nuja je pač treba k zdravniku...Bog da so!! Drugače pa je najbolje se v velikem ovinku izogniti zdravstvenm ustanovam.

Torej čudovit sončen jasen dan, nebo kot umito

Sva se peljala skozi lepo   Savinjsko dolino, ter se napotila skozi tunel, kjer sva kmalu zagledala svetlobo onkraj njega...

. in že sva se vzpenjala navkreber proti idiličnemu naselju Šentgotard

Parkirala sva v gozdu pod hotelom ter se nato napotila navkreber. Zelo nama je všeč ta pot. Lep v vseh letnih časih ..

Skozi  tunele zelenja  obujava spomine, ko sva tugor pred letišla peš. Tako se sedaj z mirno vestjo peljeva do Hotela Prvine..

Vedno se ustaviva pred tem obeležjem

ter se mmo čudovitih motivov po časi dvigava, navzgor, a kaj kmalunaju prehtijo pohodniki s svojimi  štirinožnimi prijatelji... Spomnima se z otožnostjo naše pokojne psičke Mery, kinaju je vesto spremljala na skoraj vseh pohodih..

Veliko ljudi je naju prehitelo. A sva dejala imava čas izkoristila ga bova do zadnjega trenutka.

vzela sva si čas, poleg vseh drugih ki so se za trenutek ustavili tukaj

RRes sva uživala tukaj.Prav za prav vsak počitek je za naju posebna zabava. Polna šal in včasih tudi narejenega jamranja ha h ah ha

Res je bil lep poletni dan. Ob metuljih cvetju  topih sončnih žarkih .

Razveselila sva se dobrodošlice pri koči  Lep pogled na Čemšenik 

Prijaznega osebja, dobri malici, ter dobri volji in družbi  Ja včasih ne potrebuješ veliko da se počutiš zadovoljen in srečen.

Kar nekaj časa sva se zadržala pri koči. Nisva pa šla na vrh, kajti koleno nisem hotela preobremenjevati.

Vidljivost ni bila ne vem kako dobra, a vseeno sva z veseljem pogledala proti goram.

Tudi ciklam je bilo zelo veliko. Letos jih je nasplošno bilo povsod toliko, najbrž zarafdi vlažnega vremena...

Spet sva se vrnila do izhodišča ter se potem počasi  vrnila domv.

Zadovoljna , da kljub moji poškodbi kolena uspevava vsaj kolikor toliko nadaljevati najine pohode. Pa še tako je boli me tudi doma.

Maločez drugo urp sva prispela domov . Zadovoljna napolnjena s pozitivno energijo in dobro voljo.

Spomini starega gojzarja STENICA 1091m

 Ko načrtuješ in se prilagajaš svojim zmogljivostim, kam bi jo bilo za ubrati.

Veliko ciljev je sedaj zaradi te katastrofe, ki je prizadela Slovenijo, oziroma kamor sva hotela iti , kot je Peca Ratitovec, Soriška planina,zaenkrat odpade sva dejala, greva na Uršljo goro, a je nama, kar pobralo veselje ,a pogled zvečer prej  ,ko je bilo nad njo čisto črno nebo, niti ne veva, kakšne so razmere tam gor. pa Njega  je  skrbelo ,da jaz s svojim kolenom ne bom zmogla te poti iz Naravskih gor..
Potem Menina planina, a tam je v tej vročini za mojega zaradi ,  pomanjkljivosti melanina, občutljivosti na sonce, neprimerno...
Za Pohorje ,ja naju je vabilo od Rogle do Ribniške koče in nazaj, a se moraš pač prilagoditi, in si dopovedati da je ta pot za mene trenutno predolga. Sva se sicer že lani poslovila, a z najinimi slovesi je  bolj tako, tako... Ko pride tisti čas, te enostavno kar dvigne in že si napoti. A sva si tokrat le sprijaznila da sva šla petkrat in je bilo lanski pohod res zadnji poslovilni!
Sva dejala greva nekam kjer ni bilo toliko posledic ujme..🤗
Torej sva se odločila za Stenico 1091 m. Naj bi bil tudi poslovilni pohod...Predvidevala sva da tukaj ni  podrtih dreves, ter plazov.

No je bilo pa zelo pestro več v utrinkih s tega poslovilnega pohoda na ta zanimiv vrh. Več v nadaljevanju.

Sva dejala ,se bova zapeljala, na prelaz, oziroma sedlo med Stenico na eni strani ,ter na Špičasti vrh in Kislico na drugi strani

Navadno sva parkirala ob drevesu na katerem je bila lovska preža, sicer nisem ne vem kakšen ljubitelj lovskih prež,  za mene, oziroma iz mojega vidika, vedno prinašajo samo smrt divjadi.. Ampak ta je bila nekako kot okras... Tokrat pa so bila kar razočarana kajti ni bilo ne drevesa ne preže na njem..

Bila sva kar zgodnja kajti za popoldan je bil napovedan še dež, že kar hitro sva ogledala cerkev svete Hojke  na Frankolovem ter nad njo Špičasti vrh in Kislico v ozadju pa se je odražala Stenica na obzorju..

Pred gradom Lemberg, sva za trenutek imela srečo, da sva ogledala sončni vzhod ter

 kontrastni obris gradu Lemberg 
Kot že rečeno sva parkirala na sedlu pri kmetiji ,

ter se podala po ravni cesti proti gozdu kjer se kar hitro prične vzpon tokrat je bilo ob poti polno dišečih ciklam..

Res jih je bilo veliko....Ko sva  po gozdni cesti zavila    navkreber

kjer je pa bila že prva ovira, padlo drevo, a sva ga lepo obšla..No sva dejala ena ovira to bva premagala....

Cesta se je  vedno bolj dvigala in kmalu sva morala zagristi v kolena

A ker sva je že od lani vedela kje je pot, pa še lepo mehko je bila, sva se šalila, kaj hitro sva napredovala navkreber

Pot je res dobro označena z rdečimi krogi

Tu in tam sva se sicer malo ustavila, ter pogledala navzdol... Vsa zadovoljna da še lahko premagujeva takšno strmino,

Ki pa sva jo  tu in tam seveda tudi prečila

Na ovinku  pri kamniti skali, kjer pot zavije na desno sva si vzela malo daljši premor...

Prvo seveda zato ker sem morala slikati ciklame , ki se je bohotila na skali na njenem vrhu

Nekaj časa sva uživala v tišini gozdni idili, svežem zraku ter poslušala rahlo šumenje v krošnjah bukev...

Nato sva nadaljevala pot tu in tam prestopila preko debla padlega drevesa sicer so ta drevesa bila že od lani..

A a to niti ni motilo in kar hitro sva prišla malo više, kjer je bilo veliko bolj svetlo predvsem pa čudovit greben s prekrasnimi koreninami, ki so kot  tlakovale pot proti vrhu Stenice.. všeč so mi korenine...

Tu gor je naju je prvič obsijalo sonce res sva bila vesela..: Obožujem grebenske poti..

Sicer na naju vreme ne vpliva preveč, ampak roko na srce, veliko lepše in bolj optimistično je hoditi po razsvetljenem  gozdu, kot pa v oblačnem temnem  vremenu...

Nadaljevala sva  pot, ter sledila rdečim oznakam

Aha sva dejala, tu pa pride pot iz Vitanja gor..

A midva sva že pohitela naprej v pričakovanju, da bova kmalu prispela na vrh Stenice 1091 m.na najin cilj.

Takrat pa sva  pred sabo zagledala vrsto podrtih dreves

ki so kot vžigalice v škatli  ležale pred nama

Hej kaj pa sedaj, jaz sem predlagala da bi šla na desno kjer je bila čistina, ampak je moj bil prepričan, da so drevesa podrta čez, tudi na drugi   stran..

Je rekel: bova šla pa po robu ali pa bova poskušala preplezati debla saj ni daleč do vrha..

In res sva jih..

 nekaj pod njimi nekaj nad njimi 

Nekaj sva jih obšla

Nekaj jih je nama uspelo premagati tudi tako da sva šla po dolžini

Tu in tam pa sva se morala skloniti oziroma poklekniti ter preplezati pod njimi

On je lepo šel spredaj jaz pa sem mu zvesto sledila

Res pa je da sva tu in tam zašla v tako gosto vejevje, da sva morala prav tuhtati kje je izhod

Počasi z vztrajnostjo sva premagala še zadnja podrta drevesa , a vseeno sva še prej

da sva prišla na vrh, sva prečkala na robu  čistino, imela sva vtis da vidiva pred sabo tudi odtis čevljev oziroma sklep da je to nekdo hodil, ampak potem sva ugotovila da je bila to sled divjadi

Tu  se je nama tudi odprl pogledod sabo, ugledala Vitanje ..

Sva dejala, sedaj je to neurje toliko očistilo  ta vrh ,da bo navsezadnje še postal prav razgleden  vrh na Pohorje Vitanje in še kam...

 priti  , iz tega labirinta

 ki je bil včasih videti prav nepremagljiv, a nekako sva bila polna adrenalina, češ tik pod vrhom pa ja ne bova odnehala..Pa še tako je, saj ni bilo prvič da sva naletela take "barikade" Enkrat na Uršljo goro, enkrat na Veliki Rogatec , ter enkrat  na Srebotnico nad Velenjem...A je že tako, kjer je volja je tudi pot, čeprav mrda malo z večjim potrpljenjem..

Še prej da sva

 Prišla na vrh sva na robu prišla ven, a samo za kratek čas .

še par metrov 

Poleg podrte smreke sva prvo zagledala Andražev stolp, ki je bil na novo

Potem pa sva se kot dva generala postavila ob znak zadovoljna dobro razpoložena hvaležna, da sva premagala vse ovire... jaz še posebej hvaležna, da je koleno vzdržalo ..On pa itak, kajti naslednji mesecbo praznoval svojih 81 let in ja brez  večjh težav je pemagal vse ovire..

Ko sva bila dobrih pet minut na vrhu je iz druge strani prišel pohodnik , seveda sva ga vprašala od kod je prišel, je dejal da iz vitanja da že 15 let hodi vsak dan tu gor na ta vrh. Da je tudi pesem ki je na plošči napisal on.. povedala sem mu od kod sva prišla, pa da je bilo kar zanimivo plezati preko dreves pa je dejal da je na drugi strani očiščena pot da je celo označena z belimi puščicami kar sva midva seveda spregledala, če sva skozi sledila rdečim . pa še tako je, lani  sva šla, tam kot letos samo da je bila ni mogel verjeti da sva premagala to oviro..Sva sicer videla leseno tablo z oznako  na tleh ob drevo prislonjeno , a sva mislila da je pač padla dol..

Ja na vrhu je res pravo razdejanje, okoli in okoli vrha- sreča pa je da so drevesa padla mimo znaka Stenice,  mimo  z droga z zastavo, mimo stolpa ter tudi mimo  mize s klopmi je bilo prizaneseno.

Tudi na vrhu Stence cveto ciklame, celi šopki, kako je dišalo omamno...

bilo prizaneseno...

Malo smo še poklepetali nato je odšel nazaj , še prej pa  nama svetoval, kje se naj vrneva...

Midva pa sva si potem privoščila pozen zajtrk se okrepčali na nazdravila, ter si seveda čestitala..Preoblekla sva se , sicer ni pihalo, a ker sva bila kar nekaj časa gor sva se ohladiila ...Potem je šrišel še en mladi pohodnik iz Galicije , s katerim smo še kar nekaj časa poklepetali. Tako sva zvedela šđe za eno pot, ki jo bova v prihodnjem času, seveda če bo zdravje ,prehodila... Nato sva se vrnila po drugi poti 

Navzdol po strmini do gozdne ceste in do zhodišča...

Lepi so višinski travniki, kjer je trava že popolnoma zrela, kjer cvetje in trave lahko osemenijo , kjer imajo metuljiin čebelice dovolj tiste zdrave nepoškropljene, oz. onesnažene  paše.

Nato pa sva se počasi odpeljala skozi Lindek  ,ter nato navzdol skozi pravljično kontrasten gozd. Postajalo je vedno topleje zato sva zavila  v gostilno  V Frankolovem, ter se odžejala , in seveda nazdravila , uspešnemu poslovilnemu pohodu na Stenico, 

 ki sva jo izbrala , da bi nama ne bilo treba hoditi po tako težko in kruto prizadetih poteh , no posledic povodnje res nisva doživela, sva pa posledice vetroloma v v preteklosti...Torej nazdravila sva  seveda nama in življneju. Ja včasih so prepreke, a če je volja in kolikor oliko še zdravje je neprecenljivo, da lahko slediš svojim načrtom željam... Tako je izpolnjen dan in nikoli ni dolg čas. Pa še veliko narediš za svoje zdravje..Namesto tablet je to res dobra alternativa.

Naj še naprej ostane tako...

p-p-