Košenjak 1522 metrov...
Kot že v prejšnjem zapisu na kratko omenjeno sva danes uspela kljub še rahlo bolečemu kolenu izpolniti načrtovan poslovilni pohod na Košenjak. Štirikrat sva bila vsega skupaj na vrhu.. Prvič pred davnimi leti, ko sta bila še otroka majhna smo se podali na vrh iz Dravograda... Čeprav je od tega že okoli 45 let in je veliko kaj utonilo v pozabo (takrat pač še nisem slikala , kot sedaj ) a kljub temu mi je še tako živo v spominu, ko smo se vračali z vrha. smo se ustavili pri eni kmetiji ter zaprosili za vodo. Pa sta nas gospodar in gospodinja povabila naj prisedeva, so ravno malicali , namesto vode smo dobili mošta, oziroma jabolčnika, ali sadjevca , kakor pač komu drago ...Ponudili so nam tudi naj se poslužimo klobas in kruha na mizi. Toliko let, a vseeno mi je ta gostoljubna gesta še sedaj ostala v spominu..
Takrat seveda nismo šli mimo današnje koče, kajti takrat je bila tu obmejna stražarnica, ki so jo PD Dravograd preuredili v planinski dom...Kje točno smo šli gor , poti se ne spomnim a ostal je spomin ki nama vedno polepša trenutek, kadar pogovor nanese na to.
No potem sva za nekaj desetletij pozabila na Košenjak, no leta 2021--spet sva ga spet obiskala seveda je bila vse kot na novo. A je že tako , vedno praviva, prvič greva zato da vidiva kako je, druič , seveda s predpostavko da je nama prvič všeč, rečeva sedaj greva da vidiva ali je res tako lepo kot se je nama zdelo. Tretjič pa zato da potrdiva da je vrh, ali kraj res lep in vreden obiska. Tudi lani sva ga obiskala , in seveda letos. Ni nama žal vsako leto je sicer enako a tako različno. Toliko kot je bilo letos cvetja volčjega boba
(Lupinus polyphyllus ·),
Kar zgodaj zjutraj sva se odpravila iz jasne Šaleške doline, a že v Hudi Luknji sva dejala, ko sva videla
, kako se meglice vrtinči nad njo, da bo najbrž vsa Mislinjska dolina v megli. A ne samo Mislinjska tudi Dravska dolina je bila taka, kot bi se vozila skozi meglo, ki bi jo lahko rezal, bi dejal palček Smuk..
Spet sva se kot začarana poglobila v smetanasto odejo... Ja kot bi vrela iz dna doline in se kopičila visoko pod nebo...
Ja je bil pogled krasen na vrt Matere Narave..Čeprav je volčji bob invazivna vrsta, je prava paša za oči .
Ob pogledu na to belo gmoto sem si lahko predstavljala, da je smetana, ter da bi lahko prst pomočila v njo in okusila smetanast okus. Ja včasih nam narava predstavi marsikatero podobo...Pri cerkvi sv. Janeza Krsnika na Ojstrci se niti nisva ostavila toliko, da bi si ogledala Ojstriške godce, sva se zato pa nazaj grede ustavila in opazila da dva manjkata. Najbrž so v renoviranju. Že lani sva dejala , da jih je nekaj že bolj ubogih, dotrajanih. Sem pa samo tako mimogrede se ozrla pred šolo stoječe kipe
učitelja in otrok , ter v šali njemu dejala, Glej pouka je konec pa jim deli spričevala ha ha... No nazaj grede sem se jim pridružila in res uživala v teh prekrasnih skulpturah...Res so izvirne ...
Pogled tja preko na gore, a se nisva predolgo zadrževala pri njiih , kajti mislila sva na vrhu bo pogled še jasneši. A ni bil!
KAKO PRIJETEN OBČUTEK , KO SI NAD MEGLENO ODEJO 
A bolj, kot je dan pridobival na času in se je skrivnostna svetloba umikala pred prihajajočim dnevom bolj realna svetloba
se je razlila po Dravski dolini Na levi strani so bili cvetovi že na soncu
Ja kar dvigava se... Boljko sva se dvigala manj cvetja je bilo ob poti
Odžejala sva se s sokom ter si želela , da bi lahko v kozarec ujela sonce, tako , kot lani, no lani nisva bila tako zgodnja...Malo sva še ostala tukaj a potem sva krenila navzgor med cvetočo travo , ter gpzdnimi škrati
Tale škrat je bil tak, kot da ima čelado na glavi , sva rekla ta je sigurno ostanek skupine Wagner,ki je dezertiral pred besom Putina...
Tukaj pa še želva velikanka 
V robu se je smrečje šele pričelo mediti, 
jaz pa sem že pred časom naredila smrekov liker , ter smrekov sirup.. Ja se pozna više je vse v zamiku..
Na vrhu strme gozdne ceste napis, ki ti vlije pogum ha ha, no potem pa kar hitro pot pod noge...
Pot je zelo lepa tu naokoli. polno zelenih motivov , ter svilene trave 
Je pa res da se kar vleče, ali pa se je nama danes na gotovih predelih to zdelo.
Kljub temu sva na vrh porabila dve uri in pol... Vrh je počakal midva pa sva uživala na poti, kot da je pot cilj.
A kot vedno doslej sva res vesela da sva uspela , 
ko sva prišla na vrh sva se slikala , povsod ter , kot dva otroka narave, veselo zavriskalaČestitala sva si, potem mahala v vse smeri, prijateljem , znancem in vsem ki bi radi še hodili tu gor,pa jim ni več dano... Poizkusila sva z mahanjem kot maha Papež je dejal moj, ali kot britanski kraljevski vladarji , obenem pa sva se prav pošteno zabavala. Pravijo da sta dva načina mahanja: Kot bi brisal šipo, ali pa kot bi mislim da odganjal muhe ha ha ha ... Sva se režala ...Ja končno zakaj pa ne. Nad tisoč metri ,spokojnosti narave, v soncu, modrem nebu, ptičjem petju, cvetju , metuljih ki so naju obletavali, 
kot da sva polna medičine, ter svežem zraku ki je dišal po poletju, po ljubezni veselju sreči in vtisu, da sva za trenutek lahko ustavila čas...
usedla sem se v naročje temu stricu a je imel bolj malo prostora, ali pa so moje tri črke prevelike ha ha ha
Malicala sva , kajti Koroški zrak da apetit...
Ob obmejnem kamnu, ter vseh tablah in skulpturah sva se ustavila, ja če jemlješ slovo , si je treba vse zapomniti...
Ko stojiš z eno nogo v Avstriji z drugo v Sloveniji
..: Ja če si nad 1000 metri si lahko privoščiš tudi vriskanje iz srca. No pa še sama sva bila na vrhu, Ko sva že skoraj odhajala je prišla gospa ki je v nemščini vprašala , če lahk prisede. Seveda sva ji odgovorila. Zapletle sva s ev pogovor prišla je iz Lavaminda , malo smo poklepetali o hribih v Avstriji, kjer sva midva že bila... Potem pa sva se odpravila nazaj
Navzdol je šlo presenetljivo hitro.,koleno je zdržalo, res pa je da sem si veliko pomagala z pohodno palico, tako da mislilm da se mi bodo tudi mišice na roki okrepile, .: Morda si pridelam še kak biceps ha, ha ha 
Sva dejala da greva na kočo na en pir, sva si ga zaslužila in tudi vroče je postajalo vedno bolj in bolj
.da proslaviva ta poslovilni pohod, a je koča bila zaprta.
No nč ne de ... Še dobro da sva imela vodo s seboj ,ja še vedno najbolj odžeja voda.. ja nič te ne sme presenetiti,tudi žeja ne...Poslovila sva se od mucke,
ki je mijavkala pred kočo, si ogledala lepo cvetje v koritih,
se spogledovala s sovo in ugibala ali spi z odprtimi očmi,
niže sva se poslovila še od graničarja ,Ki je s svojim psom budno bdel nad okolico....
Še zadnji pogled na tablo in adijo lepi kraj... Odpeljala sva se po vijugasti in bolj , kot ne slabi cesti do cerkve svetega Janeza Krstnika
na Ojstrici,.Tu sva lani videla govedo z velikimi rogovi... No ne vem točno,a mislim da je bilo to Škotsko govedo. Lepi rjave barve z ogromnimi rogoovi... kjer sva ustavila, si ogledala skulpture , jaz pa sem se odpravila še h skupini otrok no slike naj govore za sebe.. Sem se pa zabavala posebno še ob njegovih pripombah...
Pogled od Planinskega doma na Košenjakuob vrnitvi
Nazaj grede sva se ustavila še v Šentjanžu, da sva malo osvežila spomine na točno današnji dan prejšnega meseca , ko sva iskala, ter našla pravo pot na Gruberjev vrh
Nato pa sva s eodpravila domov. Nekaj čez dvanajsto uro sva že bila doma. Ravno pravi čas za kosilo, pa da se malo odpočijeva osveživa, kajti proti večeru sva šla spremiti še našega soseda , s katerim smo 49 let skupaj sosedovali , a žal se mu je pri njegovih dobrih 91 letih pretrgala nit življenja.... -- Tako sedaj pa lahko še samo zaključim .. Mesec junij je bil res pester vsega je bilo, :::Moja mama bi dejala:"Ma ni da ni"...Vse je treba vzeti v zakup veselje žalost, predvsem pa se zavedati, da se je treba za vse potruditi, nič ni samo umevno. Tako tudi potem znamo ceniti življenje in uživati v njem...
Ja ona je že vedela... Mame vedo vse...
P:P:
