SPOMINI STAREGA GOJZARJA_Poletju v slovo- Pozdrav jeseni..

Skoraj neopazno je prišla v deželo jesen. Saj so še dnevi prav prijetno topli. A kljub vsemu je v zraku že čutiti tiste prve  znanilce jesenskih dni, kot so jutranja svežina, megla , ki se dviga z  jezera  in ustvarja tisti mistični občutek neresničnosti,

 da včasih kar  pričakuješ, da se bodo iz te megle izvile  vodne vile in zaplesale ples pozdravni ples jeseni.
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Prve dni septembra, sva obiskala  Svinško planino, ali  Saualpen v Avstriji, da malo pogledava tudi drugam.  Že takrat je bilo čutiti  v zraku jesen.  Obožujem travnate planjave,  , kjer se ti zdi, da lahko hodiš ure in ure pa imaš pred seboj vedno samo obzorje, ki ti za vsako valovito planjavo odstre nov pogled v dolino . Kot bi hodil po preriji, kje na ameriškem zahodu. Zato mi je všeč tudi naše Pohorje, ki pa je bolj poraščeno z čudovitimi smrekami in nekako zatre občutek prostranosti.

Bila sva  zelo zgodnja, da sva pričakala sonce pod Wolfsberško kočo

Nadaljevala sva na najvišji vrh nato še na Speiknogel  1901 m n. v.ter tako zaokrožila čudovit pohod  . Bila sva prvič tukaj in obljubila sva da se še vrneva naslednje leto, a spomladi.

Lična koča z zanimivimi okni mi je  dajal vtis, kot neka hišica iz pravljice.

Kar nekaj ur sva pohajala po teh planjavah in šele pozno zvečer sva se vrnila domov.

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Čez nekaj dni sva obiskala Sveti Križ na Belimi vodami nad Šoštanjem, Navadno ga obiščeva vsake kvatre enkrat. Pozimi, pomladi poleti in jeseni. Torej je bil to jesenski pohod. 

 Šipek je že zorel in jutro je bilo eno tistih juter, ki te prevzame s svojo barvitostjo  in kontrasti. Šaleška dolina je bila , kot na dlani pod nama, a ker vidljivost ni bila ne vem kako dobra sem imela vtis, kot , da so na temni podlagi tri različno velika ogledala, ki so se bleščala v soncu. POd meglo, ki se je dvigovala tam nekam proti Paškemu Kozjaku.

 Je pa zato bil pogled bolj privlačen proti zahodu . Proti Mozirski planini in soteski pod njo. Snrekovec je seveda bil še  pokrit v kapo iz megle. v megleno 

Nekaj časa sva opazovala igranje sonca s sencami in se potem zadovoljna vrnila  proti sedlu, kjer se odcepi pot na Smrekovec in Sv. Križ.

----------------------------------------------------------------------------------------------------------

Dnevi pa so še kar bili topli in sončni, čeprav je bilo napovedano, da bo   nekje deževalo. A saj vse tudi ni za verjeti.Pa sva se odločila, da obiščeva še Veliki Rogatec,  nad Gornjim gradom. A se je pozneje izkazalo,  da je bilo bolje, da sva se odločila za  planino Lepenatko 1442 m, n. v.   Bila sva zgodnja in opazovala sva rdeče skale, ki jih je sonce pobarvalo, kot samo za naju, sva se šalila.  Nadaljevala sva pot mimo cerkve sv. Lenarta in Zgornjega . Špeha do  sedla Kal . Pustila sva si čas , ko pa sva prispela na Sedlo Kal se je nebo nad Velikim Rogatcem in nad Kamniškimi potemnilo,  pa tudi mož se ni počutil najbolje, tako sva se odločila, da namesto na desno kreneva na levo. Prelepa planjava   z  govedom, ki se je mirno pasla ali pa počivala . 

 Nekaj časa sva uživala na vrhu Lepenatke , čeprav razgleda skoraj ni bilo,  sva  nekaj časa ostala na vrhu se slikala ter nato po južni strani krožno po strmini navzdol zaključila pot spet pri cerkvi sv. Lenarta, kje sva na parkirišču imela avto, ter se zadovoljna vrnila domov z željo da naslednjič, greva spet  tu gor in dokončava načrt , pohod na Rogatec, a bila sva zadovoljna, saj sva obiskala Lepenatko, ki bi  je drugače  ne
.-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
 No lepo vreme pa se je še kar nadaljevalo. ja pravo Indijansko poletje bi lahko dejali. . Vmes sva obiskala še naša jezera  Nato pa sva se odločila, da obiščeva še Skorno nad Šoštanjem. za mene najbolj lepo urejeno vas.  Z prostranimi travniki, okolica vasi je urejena, čista ,krasno urejene kapelice z čudovitimi poslikavami ,ljudje zelo prijazni

 
 Lepo urejeno z mnogimi klopcami, kažipoti  ob poti, kjer se lahko odpočijejo pohodniki in obiskovalci Martinove poti , Šaleške poti  ali pa Skornške poti. Prvo sva se odpočila pri cerkvici Sv, Antona, kjer sva malicala  s krasnim  pogledom  na Šaleško dolino. Potem sva šla mimo spomenika žrtvam druge svetovne vojne,  ter mimo prekrasnih kapelic  na  na vrh Skorna 721 m.

 Ko mi je padel v oči križ sredi cvetličnega vrta.

 Nato sva se počasi vrnila domov mimo cerkve urejene hiše, kjer je veliko lesenih izdelkov in orodja iz preteklosti, da e ne pozabi, kako je bilo življenje včasih težko,. Všeč mi je vedno je kaj na novo dodanega. a tudi zelo lepo.

 Pod lipo sva se malo ohladila ob mogočni mizi prej ,  da sva se vrnila nazaj.

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------- Naslednji dan je bila nedelja. . Navadno sva vikende doma, a ko sva pogledala skozi okno in videla da je jasno nebo, sva se okoli pete ure zjutraj odpeljala do Poštarskega doma nad Slovenj Gradcem, da ponoviva pot na Uršljo goro po poti, ki sva jo  zadnjič prehodila pred 45 leti. Mislila sva da bova ujela sončni vzhod nad Pohorjem, ki je na drugi strani. A sva lahko samo za nekaj trenutkov občudovala mavrične barve, a nato so vse prekrili temni oblaki nad obzorjem. Hitro smo nadaljevali pot, kajti tokrat je bila z nama tudi napša spremljevalka psička Mery. 

Koliko se je spremenilo, , tako da skoraj nisem mogla verjeti, kako vse drugače je sedaj. Od začetka je bila gozdna pot potem  strma makadamska cesta, ki se je vila po pobočju Uršlje gore. Nato sva krenila v strmino,kjer je novo korito z dobro, hladno vodo, ki sva si jo privoščila.Kako je prijala, ker pa je tudi vse drugače. Nekaj zaradi poti, ki so jo na novo speljali zaradi žleda 2014 Ostalo pa tudi zato,  ker je prah  preteklosti tudi tu  se nabral na spominu. Tako da je za naju bilo, kot da greva prvič. Je pa res da spomenik  je ostal še vedno na istem mestu, so pa na novo klopi ob poteh,  in zelo dobro označena pot. Vsa čast Slovenjgraškemu planinskemu društvu.

 Nato sva končno prišla na vrh, kjer se priključi  železarska pot iz Ivartčkega jezera. Tam mi je zastal  korak ob poti, ki jo je pravkar osvetlilo dopoldansko sonce.Tu ne potrebuješ več besed, ampak samo uživaš in si polniš baterije, kljub naporu, kajti pot je tu gor najdaljša in strma. Tudi Mery je uživala na vsaki vzpetini, ali skali se je postavila v pozo za slikanje
 Uživala sem v barvitosti gob , hm, sicer ni bilo kake užitne zraven, a včasih je lepše uživati z očmi kot z usti. nato sva kmalu dospela do rampe in okoli po cesti do prečudovite jerebike, ja jesen je v  prihodu sva dejala , kajti, čče že na tej višini zori potem je jesen blizu.kjer sva se prvo slikala za spomin nato pa sva srečala še prijatelja iz spleta,  sicer doma  iz našega mesta, ki veliko hod v gore, ja in tako se včasih srečujemo tudi v realnosti ne samo v virtuali.  Kar nekaj časa nam je vzel pogovor o tem in onem v glavnem smo se menili od planinskih poti, nato smo se razšli midva sva kmalu prispela na vrh

 Na vrhu sva se slikala obiskala kočo, kjer je spet prijazen oskrbnik  ja . nato sva se vrnila kar utrujena nazaj na Poštarski dom in proti večeru obiskala še sorodnike v bližini, . Ja dan je bil pester in dan za spomine. To je  bil prvi del
Poletju v slovo- Pozdrav jeseni-
p.p.

Iz moje zbirke Tudi to je življenje-- V ta jesenski čas...

Vedno bolj se oddaljuje čas,
Z njimi izginja tvoj obraz
Potez skoraj ni več,
zabrisane so skoraj  vse. 
kot da te nikoli ni bilo.
A so dejanja, so spomini,
 ki vsak dan me spremljajo.
Po dolgih letih je spomin še živ, kot ,
 da poleg mene bi še vedno bil.
Tvoj smeh slišim vedno še .
Se spomnim, ko pod kostanji sva lovila se
 Bodic poln si bil, vem da te bolelo je
a s prešernim smehom si premagal vse.
 V ta jesenski čas spomin je še  posebno živ,
morda duh tvoj bdi nad menoj,
 v listih ki šumeč se rahlo barvajo, 
so morda vez,
 med spominom in resničnostjo.
Ko moj korak vodi me prek barvnih stez, jesenskih dni-
Kjerkoli že si , moj spomin vedno spremlja te ,
 vedno bolj pogrešam te.
Avtor:
P.P.

Spomini starega gojzerja--Moja razmišljanja o fotografiranju

Moja razmišljanja, o fotografiranju.

Že kar nekaj let nazaj me privlači fotografija, prav za prav točno od davnega  leta 1987. Ko je postalo življenje kar naenkrat, tako pestro polno zanimivosti in dogodivščin in nekaj novega je bilo vsak dan na tapeti. Pa je ob pogovoru v družbi enkrat padel tale stavek  :

Kako lepo nam je, kako lepo je življenje pa tega ne vemo in se tega niti ne zavedamo.  je to samo sedaj nič ne bo ostalo v spominu   vse bo pozabljeno čez nekaj časa , se nobeden ne bo več spomnil tega prizora te vesele družbe in vseh nas  sedaj  tu. Nekaj časa smo molče premlevali vsak zase navrženo misel in  potem me iznenada prešine, kot strela z jasnega misel: Ni nujno, da to vse pokrije prah pozabe, preteklosti, če lahko zamrzneš trenutke, ki se te dotaknejo, osebe, katere so ti drage  v fotografiji.  Vsi so navdušeno prikimali in zaklicali , ja to je tisto. V glavnem, da je okvir in prizor , ostalo bomo ohranili mi. Čeprav se mi zdi, da  je skoraj bogokletno, da dovoliš stroju, oz aparatu da z  svojo brezčutnostjo, hladnostjo aparature , lahko izrazi vso lepoto trenutka in čustev. A ker za enkrat še  ni kakega boljšega izuma se moramo pač zadovoljiti s tem.

Prej sem večkrat v pismeni obliki zadržala v spominu dogodke čustva, izraze veselja , včasih tudi groze, ko nam življenje prekriža kak  dogodek kak  zelo temen oblak ,da se ti zazdi da ne moreš več dihati  ko smo brez moči, da bi se izognili temu, a potem v besedi lahko opišeš tisto najbolj intimno doživetje, ki ga pozneje razčleniš in analiziraš , do potankosti in sprevidiš , da je pomembno samo to,  da gledaš na tisto, kar je dobro za tebe , da greš naprej da, moraš vedno zreti v jutranjo zoro novega dne, ki je največkrat obarvana z bleščečo avro, ki se je z leti nalezeš tudi ti in da dobiš notranjo moč, da enostavno greš naprej in samo naprej soncu novim doživetjem nasproti.  Drugo potem postane tako oddaljeno nekje v megli. Večkrat me kdo vpraša, da se mi le ljubi toliko slikati? Kljub temu , da so potem vsi veseli, ko obujamo spomine, kako lepo je nam bilo, ko si pogledamo kak dogodek, ki smo ga skupaj doživeli in  ohranili v spominu.

O, ja se mi . To so slike  ,

kot besede drugih napisane na belem papirju , ki so pravi umetniki izražanja v besedni obliki.  moje slike, ki naj bi izražale veselje do življenja , lepoto okoli sebe, in dobroto v ljudeh, . Ostalo tako ali tako izgine, kmalu v preteklosti prahu, pozabe, ki se naloži na   na minule dogodke in ljudi -

 Seveda občudujem fotografije velikih mojstrov , včasih mi ob katerih zastane dih, toliko lepote toliko meni nedosegljivih prizorov vidim v njih. A potem se spustim na tla, in si rečem, oni slikajo zato, da ustvarijo prave umetnine  nekaj, enkratnega, nekaj kar ni dano vsakemu doživeti, kar je vredno občudovanja in vsega spoštovanja, ker verjamem , da marsikateri prizor uspe v skoraj nečloveških naporih, kar meji že na nečloveško naprezanje  in celo nevarnost, včasih celo veliko tveganje, da doseže podobo,  ki je unikatna umetnost, ki nudi zadoščenje avtorju in pohvalo ter občudovanje vseh .Jaz  pa slikam zato da izpovem moja doživetja moje veselje do življenja,  do polja rdečega maka ki mie prestavi v otroška leta, ko so bila še polja polna plavic in rdečega maka.Do jutranjega porajanja, novega dne, ali pač samo zabeležim trenutek, ki me je nasmejal ob pogledu naše štirinožne prijateljice in njenih vragolijah.ali pa zabeležim pot po kateri hodiva midva in si želim da se nikoli ne dokonča. Slikam ker ljubim fotografiranje in  , ker ljubim življenje. ... Danes je nekako tak dan ko brskam po   arhivu  po svojih   albumih in ja potem lahko rečem samo vredno je zabeležiti  dogodke v foto zapisu, da to ni samo neko škljocanje , samo da pač slikaš, je veliko več, posebno še če se ob vseh teh posnetkih prestaviš v tisti čas in se zaveš , kako lepo je bilo, da ob tem ponovno doživiš tisti čar poti, ali  nepozabnega doživetja. Ja tako je moje razmišljanje o fotografiranju. Res da tu in tam ni kaka slika tako lepa, kot bi rada, a včasih je to naglica, da pač nimaš časa nastaviti aparata, ko ti pred nosom švigne v zrak divji petelin , ali

gams, ja marsikaj lahko zabeležiš in marsikaj uide

v tej naglici, ki se mu reče življenje,ali poslavljanja, ali tiste nedoumljive lepote večera, ko dan reče noči lahko noč,

ko se na nebu prižgo  prvi glasniki noči,  jutranjo roso,valujočo travo, žareče bleščanje macesnov , kje v planini, ali na robu jezera

ali samo skromno cvetko, ki mi je polepšala  pot-

 ja marsikaj lahko zabeležiš in marsikaj uide v tej naglici, ki se mu reče življenje.

Pa lep teden želim