Spomini starega dnevnika- 10 - pogorišče

 ŽENA- ŽALOST-   SPET NOVI ZAČETKI

Življenje se je počasi spet vračalo v stare tire..Bili smo srečni, čeprav se je pokazala še druga plat svobode.  Nastopilo je pomanjkanje. Pa nove in nove dajatve, prepovedi  ja veliko prepovedi : nismo  smeli ne tega in ne  onega,  sami klati živine. Posebno kar se je verskih vprašanj   tikalo smo morali biti previdni. Spominjam se ko so na Sv. Večer prišli trije moški v cerkev k polnočnici so stali pri vratih z sklenjenimi rokami celo mašo negibni. Potem sem slišala, praviti, da so poslušali, ali župnik govori, kaj čez novo ureditev. A naš župnik je bil že star in med vojno deportiran. On si ni žele nič drugega samo miru na starost.

Hvala  Bogu, da smo vsjvsaj kruha imeli sejali smo spet vse njive in zgledalo je da  bomo  povojna leta  preživeli kolikor toliko siti in zdravi..

 Franček je delal za dva. Gabrijel je poprijel za vsako delo. Tudi jaz sem podnevi delala, Ponoči pa šivala , ljudje so nosili stare vojaške plašče, da sem jih predelovala v otroške hlače in suknjiče. Ja bila je beda, ljudje so plačevali z delom, tako nam je bilo malo lažje. Pri hiši ni bilo več dekle, odšla je delati v tovarno, ki so jo odprli v bližnjem mestu. Veliko kmečkih fantov in deklet je zapustilo domove. Nekateri so se še vračali domov  druge je premamilo udobje osemurnega delavnika, potem pa svoboda brezdelja. Nasploh je primanjkovalo ljudi, nisi mogel dobiti dekle ali hlapca vse je drvelo v mesta.

Leta so tekla in z njimi je ugašalo še zadnje upanje, da bi rodila otroka. Franček je bil dober proti meni, kot bi se hotel odkupiti za vse gorje, ki mi ga je povzročil med vojno. ko je videl kako trpim radi tega, ker nisem mogla zanositi si je prizadeval na vse načine da mi ublaži bol.. Pa opravičeval se je vedno za to kar mi je rekel in storil.

Oh, še nekaj časa me je kljuval črv ljubosumja in marsikatero noč sem prebedela zaradi tega. A čas je mineval in brisal  bolečino in ljubosumje. Če sedaj mislim na tiste čase se mi zdi, kot da sva živela na limit. kajti spominjala sem se  dni po poroki in ti dnevi sedaj so bili enaki. ljubila sva se, delala in spet ljubila.

 Po  vojni je bilo veliko beračev. nekateri so bili brez rok, nog ali kako drugače prizadeti.

Pri nas  so bili vedno dobrodošli. Postlali smo jim v kuhinji ali pa na skednju. Pogoj je bil, da niso smeli kaditi na senu. tega so se vedno držali.

Nekega   julijskega  dne pa je prišel berač Nande, kateri je bil naš stalni gost..V vojni mu je odneslo nogo pod kolenom . Navadno je ostal dan ali dva se malo odpočil in odkrevsal naprej.

Takrat pa je nameraval  oditi že naslednji dan zjutraj  je rekel, da mora naprej na proščenje v sosednjo vas. Prositi za odpustke.

 Nasmejala sem se saj sem vedela kako bo. Odšel bo do cerkve se malo od praga usedel na stopnico. Pokazal svoj štrcelj in nastavil klobuk. Vedno je veliko nabral. Kadar ga je imel malo pod kapo je povedal, da je vse odvisno od prostora. Če se postaviš pred vhodna vrata cerkve so ljudje bliže bogu in raje prispevajo kak dinar..

Prav, sem mu odgovorila, pa pojdi do nedelje je še dva dni in , če se še zadržiš pri vsakemu  kmetu malo boš komaj prišel do nedelje v sosednjo vas.

Rekla sem mu, da mu bom pripravila popotnico.

Po večerji je odkrevsal na skedenj slišala sem ga kako je Frančku zagotovil:

»Ne bojte se gospodar ne bom kadil na senu si  bom zunaj zvil cigareto in jo pokadil kot vedno..«

Opravili smo pri živini, povečerjali pomolil in šli spat.

ponoči pa sem se prebudila !

Tako svetlo je bilo, da sem prvi hip mislila, da je že dan, da sem zaspala.  A to ni bila svetloba dneva bila je ognjeno rdeče obarvana. Skočila sem pokonci in v grozi zaklicala :

»Franček gori!!«

Skočil je pokonci ves zmeden in zaklical kaj, »kje kaj gori..«

»Hlev..«

Skočila sva oba pokonci in klicala Gabrijela naj pride pomagati.

 Na južni strani je ogenj že precej napredoval tam je bilo tudi žito spravljeno in pripravljeno za obdelavo.

Hiteli smo v hlev in pričeli spravljati živino na plano. Franček je zaklical Gabrijelu naj gre prebuditi Nandeta, da ga ne bo opeklo. Ni bilo dolgo, ko je ves zasopel pritekel nazaj in kričal: » tam kjer je njegovo ležišče najbolj gori.

Ne morem do njega !.!.«

Tekla sva za njim in videla, da se je tisti del skednja sesul. Cela gora isker se je vzdignila nad nas, tekli smo nazaj vedeli smo, da ni več pomoči. Hiteli smo v hlev kajti lesen strop je žarel kot pekel. Hiteli smo odvezovati živino,ki je mukala, svinje so krulile.

Bilo je grozno.

Kot roboti brez čustev brez misli smo reševali, kar se je rešiti dalo.

Spravili smo že precej živine ven, nato še svinje, Samo voli so še bili notri. Takrat je od  vasi prihitelo nekaj sosedov in z združenimi močmi smo rešili živino.

Bilo je grozno ogenj se je širil vedno bolj in bolj . Vodovoda seveda ni bilo . Bil je majhen potoček, ki je tekel mimo hiše, in tam sredi dvorišča je bilo korito na katerega je bil napeljan žleb

.Iz korita  je pila živina, mi pa smo  natakali  vodo ki je tekla z žleba v posodo,

kdo bi si mislil, da bomo potrebovali toliko vode. Tako pa smo gasili na vse mogoče načine. A uspeha je bilo malo. Vse je zgorelo z žitom in stroji, vozovi  skupaj.

Jutro nas je dohitelo ob pogorišču. Nikoli ne bom pozabila praznega pogleda Frančka in  Gabrijelovega objokanega obraza .

Bili smo v šoku. Ves dan smo hodili okoli brez nekega cilja. Potem smo polovili krave jih pomolzli, svinje so se pasle na bližnji njivi pa ni bilo nikomur mar.

Tako je minil dan pa še eden in še eden. Nato so pričeli prihajati sosedje in spraševali kaj nameravamo?

Franček je bil kar tiho pritrjeval je ponudbam in pripombam sosedov.

Pa smo začeli. Tu se je pokazala solidarnost ljudi. Vsak je prispeval kar je imel. Dali so les.

Rekli so: Boš vrnil , ko boš podrl mi ne rabimo tako nujno.

 Pa delali so vsi. Vsak dan je  kdo  pomagal- jaz sem kuhala in pomagala. Tudi Franček se je počasi ovedel iz tiste otopelosti. Hlev je rasel , še povečali smo ga .

 Gabrijel je pazil na živino,  svinje smo zaprli v ogrado. Ena je bila breja pa jo je soseda vzela v hlev povrgla je  dvanajst pujskov. Hodila sem jo krmiti in bila   srečna, da je vsaj tu vse  redu potekalo.

Nastopila je jesen hlev je bil že skoraj pod streho.A bili so težki časi. Denarja ni bilo. Bilo je kot bi začeli od začetka gospodariti.

Vse žito nam je pogorelo in veliko sena. Ostala nam je živina in kot je navada v takih slučajih pač prodaš kaj imaš smo jo pričeli prodajati in to  pod ceno.

Še sedaj vem, da si je na ta račun marsikateri mešetar opomogel. A ni bilo izbire.

Prodali smo veliko doma so ostali voli in dve breji  kravi ter eno tele. Franček je rekel, da moramo misliti

 naprej. Pa da bomo prodali še lesa, kakor bo čas za podirat, in spet bo nam šlo na bolje.

Ja, hotela sem prositi teto, če bi lahko pomagala. ko sem prišla k njej ( videla je nisem že dolgo) sem se zdrznila kako je ostarela. Bila je vsa betežna a še vedno zdravega duha.

Poslušala me je in mi potem dejala: Veš, da bi ti rada pomagala a ne morem !

Država mi je pobrala vse,  hotel, ter  hišo, ki sem jo imela v Ljubljani. Ostala mi je samo ta mala hiška v kateri je prej stanovalo osebje. Saj za me je dosti  a vseeno veš kako me žre. Celo življenje sem garala od jutra, do večera sedaj pa to. Razlastninili so me.

Ne morem ti pomagati. Dala mi je malo denarja za prvo silo . Tako smo na zimo čakali z veliko skrbjo.

Na jesen  sta Gabrijel pričela z delom v gozdu Pomagal je tudi sosed. Nato smo naredili še steljerajo

in življenje  je postajalo malo bolj vedro . Spet smo upali, pa čeprav so bili hudi časi. Čas pa je neizprosno tekel. Gabrijel je šel služit vojsko na jug ob bolgarski meji, redno je pisal, pošiljali smo mu priboljške . Tožil je da ima domotožje a kakor vse je tudi ta čas minil. Vrnil se je bolj odrasel in možat. Spet se je vse uredilo.

 Kot bi mignil je minilo deset let od vojne. Gabrijel se je razvil v močnega mladca. Frančku se je upognil hrbet, ja in jaz. ja tudi jaz sem postala starejša. Tu pa tam sem opazila v laseh srebrni las a drugače ni bilo veliko razlike od prej. Še vedno je žarel v meni ogenj, ki ga je Franček z veseljem razpihoval ja morda ne tolikokrat kot prej a vendar le.   

Delati je bilo treba a sedaj je bilo malo laže Gabrijel je delal  za dva.

Pričakovala sva, da bo pripeljal mlado domov. Pa se je samo smejal in pravil: Mati vi ste tako čili in zdravi ne potrebujemo mlade pri hiši.

Pa sem odvrnila laže ji bo, če bova midva pomagala.

Sam smeh ga je bil. Ko pa ga je Franček potipal z besedo je živo zardel in dejal:

 »Ja ena mi je všeč a se ne mudi ne meni ne njej mlada je še..«

 Več pa ni hotel izdati . Midva z Frančkom pa sva vsa dekletodekleta v okolici ocenjevala, katera bi bila.

pa nama ni prišlo na nič pametnega na misel .

Tako je spet minilo leto, ko je Gabrijel nekega večera po večerji rekel: Nekaj bi vama rad povedal:
»Nekaj bi vama rad povedal: Vsi hodijo v tovarno v službo. Tudi iz naše vasi jih hodi precej, po službi pa še pomagajo doma. Pa siguren denar je lahko bi si malo opomogli..«

Onemela sva.

»Kako misliš ??« Je Franček vprašal s stisnjenim glasom.

»Da boš ob petih šel od doma se ob treh vrnil in delal potem do desetih še doma??«

»Ja !

 Drugi tudi in so vsi zadovoljni..«

»Niti pod razno ! «

Je zakričal Franček, samo »Samo preko mojega trupla.,

Pričela sta kričati eden preko drugega nato oba odšla in zaloputnila vrata, da sem mislila, da padejo s tečajev. Obsedela sem za mizo in brez misli strmela predse.. Ko sem se ovedela je bila ura že pozna. Prišla sem do sklepa, da najbrž za vsem tem tiči ženska, da pa ni iz naše vsi najbrž sploh ni z grunta.

 sledi...

ŽENA - MATI –SPOZNANJA -EPILOG

SPOMINI STAREGA DNEVNIKA- 9- ŽENA- ŽALOST-

 PREIZKUŠNJA...

Teh časov se spominjam, kot morastih sanj. Nismo mogli doumet, da se je to res zgodilo. Z  grozo in začudenjem smo zrli na prazen stol  pri mizi. Pogrešala sem ga, kajti bil je priden in dober otrok.

Vzljubila sem ga kot bi bil moj lasten.

Ja lasten, vsak mesec sem čakala, da bi lahko Frančku povedala veselo novico, da nosim pod srcem plod najine ljubezni. Da bi se v hiši zaslišal otroški jok in smeh, da bi nam vsaj malo zapolnil to hromečo praznino.

A niso se izpolnile ne moje srčne želje in sanje.

Te želje so postajale iz meseca v mesec bolj nerealne.

Franček se je  čez noč postaral za več let.

Čez nekaj časa sem zapazila, da je večkrat  izginil za dalj časa neznano kam. Vračal se je vedno rahlo vinjen včasih pa ga je kar zanašalo. Hotela sem ga vprašati, kje je bil, a je tako grdo pogledal, da mi je upadel pogum. Bila sem tiho in ga nemo opazovala. Smilil se mi je mislila sem saj bo minilo, da tako utaplja svojo žalost.

Potem je to postajalo vsakodnevna praksa. Ko se je zvečer vrnil je pričel svoj gnev in jezo stresati na naju  z Gabrijelom, kateremu je grozil in se ga hotel  fizično lotiti. Vzela sem ga v bran. ko je Gabrijel šel spat sem po prihodu v posteljo doživela šok, ko mi je dejal:

»Bolje, da se ne vtikaš v stvari, ki se te ne tičejo !

Kaj tičejo ? Kaj misliš s tem ?

To, da jaz vzgajam svojega sina, kot jaz  mislim , da je prav!"

"A ne z grobostjo in trdo roko, otrok je še. S tem  ga boš odvrnil od sebe."

A tako ti misliš, je zategnil. In  oči so se mu zlobno zableščale.

»Kaj pa ti veš o otrocih ?  Sama jih  nisi imela nikoli in kakor zgleda jih tudi ne bo.

» Pametna, ja to pa znaš biti, ja drugače si pa jalova. Bolje, da svoje pripombe obdržiš zase. Jaz hočem vzgojiti pravega moža ne pa revo.«

Dvignil se je na komolec in mi še enkrat dejal .:

»Si razumela, To ni tvoj otrok! Jalovka«

Zvrnil se je na hrbet in v hipu zaspal.

Odzvanjalo mi je v glavi, jalovka, jalovka.. pri nas smo  kravam tako pravili, če ni bilo naraščaja.

A, tako me ceniš ?

Poslušala sem njegovo hreščeče smrčanje in stokanje in se pričela spraševati, kas se dogaja

» Ali je res to samo žalost za sinom ali kaj več in kaj ?

Kam je odšla vsa ljubezen ? Jaz sem ga še vedno ljubila z vso strastjo in predanostjo, a za ljubezen sta potrebna dva.«

 Pričela sem premišljevati ...Koliko časa se že nisva ljubila.

 Ko je prišel domov se je navadno zrušil na posteljo pijan ... V jutru pa je izginil kot kafra in tako dan za dnem.

Kaj se dogaja? Zakaj me sovraži ?

Ali ima drugo ?

Ne, Franček nikoli! Preveč me ljubi!

A seme dvoma je bilo posejano ! Črv nezaupanja je pričel glodati.

A katera bi lahko bila?  V mislih sem preletela dekleta od blizu in daleč.

 Nekako nisem našla obraza ki  bi mu lahko dala krivdo za moje počutje. Ah, si pač domišljam.. Nič! Jutri se bo opravičil in dejal, da so se mu te besede izmuznile kot posledica pitja. Opravičil se bo in spet bo vse dobro.

 Proti jutru sem zaspala.

Zbudil me je sončni žarek, ki se je pomudil na mojih licih, v spanju , še zaprtih oči sem se nasmejala,

ko sem se spomnila, kako me je včasih Franček budil s poljubi in mi pravil.. "Vstani zaspanka"......

 Bilo je kot znamenje, da bo vse dobro....

Ob prihodu v kuhinjo, kjer je dekla Manica pripravljala zajtrk  sem vprašala. kje je gospodar.

Skomignila je z rameni in rekla :

» Ne vem točno, a če se ne motim je odšel proti vasi.«

»No, bo že prišel, včeraj ga je  imel pod kapo pa mi je pozabil povedati kam mora iti.«

Gabrijel je šel v šolo midve z Manico pa sva se lotili čiščenja travnika nad hišo.

Pozno popoldne se je vrnil, jezik se mu je zapletal.

Odslovila sem deklo in jo napotila na travnik rekoč, da pridem takoj za njo.

Po njenem odhodu sem se postavila pred njega in vprašala :

» Franček kje si bil ? Kaj se dogaja ?«

Pogledal me je , kot popolni tujec.

»A, kje sem bil. Tam kjer me razumejo,sočustvujejo z mano me imajo radi.«

»Ampak  Franček kako moraš to reči ?«

"Veš da te ljubim, doma je sedaj toliko dela ti pa hodiš okoli  v delavnik pa to ne gre !«

Kaj je zavpil in se zagugal proti meni.

»Ti boš meni to govorila' Jaz sem sam svoj gospodar

Če ti ne paše se pa  poberi!«

Gledala sem ga kot prikazen :

»Franček, kaj ti je ali imaš drugo ? Ali me nimaš več rad ? Pa midva  sva se vzela iz ljubezni.«

»Ha iz  ljubezni ?« Je zavpil.

»Ja saj zato pa je tako ! Vse nam gre narobe, ker si me zapeljala, ja za vse si ti kriva !«

Kot strup so padale njegove besede.

»Franček ne govori tako, da  ti še ne bo žal.«

»Ja mi je že žal, da sem se  ti pustil zapeljati.«

Nisem ga mogla več gledati.

 Odšla sem na travnik , kjer sva z Manico pospravljale zadnji konec travnika.

Tiho sva grabili, kar me Manica vpraša :

»Kaj se je zgodilo, da ste tako žalostni ?«

Pogledala sem jo in bruhnila v jok.  »Ne vem kaj se dogaja pri  naši hiši ?«

Manica je hotela nekaj reči, pa si  je premislila.

»Kaj je Manica, kaj si hotela povedati ?«

»Ja, ne vem ali naj vam povem ? Kaj sem zadnjič slišala pred cerkvijo ! Sta se pogovarjali Postružnikova Katica in Mežnarjeva Štefka, da zahaja gospodar pogosto v Plavževo gostilno. Je  na njega vrgla svoje oči gostilničarjeva sestra Ana, ki se je vrnila z bližnjega trga, ker  je ovdovela, je  prišla , da preboli moževo smrt- se je pošalila Mežnarjeva Štefka.«

Grablje so mi padle iz rok..

»Oh ne bi vam smela povedati, a vi ste tako dobri do mene in teta mi je naročila naj pazim na vas.«

Ne vem kako sem preživela ta in vse naslednje večere in dneve.

Frančku nisem rekla nič. Nisem hotela še več ponižanj. A bilo mi je tako hudo, da bi včasih tulila od razočaranja  besa in ponižanja.

Spet je minilo mesec dni. Midva sva hodila kot dve senci eden mimo drugega.

Vedno pogosteje je bila postelja poleg mene prazna, ali pa se je vrrnil pozno ponoči, ter se kar oblečen zvrnil v posteljo in zaspal kot ubit.

Potem je nekaj dni zaporedoma ostal doma. V meni se je prebudilo upanje. Kaj pa če ??

A spet je šel a vedno redkeje.

Manica mi je povedala, da je zvedela, da ima Plavževa sestra nekega oficirja, ki je bil nastanjen v bližnjem mestu. Tudi pri Plavževih je bil reden gost.

Bila sem zmedena ! Nisem vedela kaj naj naredim, hotela sem se pogovoriti, pa me je bilo strah, pa sem kar odlašala in odlašala...

Nisem videla izhoda v meni je bil velik strah upanje , hrepenenje in nevračanja  ljubezni..

Uteho sem našla v delu. Podnevi je padlo veliko Frančkovega dela na moje rame, moralo je biti narejeno. Bolele so me roke od težkega dela, da  včasih ponoči nisem vedlea kam z njimi od bolečine. Ko nisem mogla spati sem  ponoči  šivala.

Tako sem potlačila svoj nemir in  hrepenenje.

 Zadnji teden Franček ni odšel nikamor, spet je poprijel za delo in  včasih me je od strani molče opazoval.

Tako je mineval čas. Potem je kot strela z jasnega odjeknila novica !

Vojne je  konec!

Vsi smo bili presrečni, da se je končala vojna.

In spet so se valile cele kolone Nemcev  nekam na zahod.  Z njimi je čez noč izginila tudi Plavževa Ana s svojim oficirjem.

 Počasi proti poletju je zavel drugačen veter

Franček je  delal za dva z Gabrijelom je bil prijazen. šalil se je z njim tako, da je deček kar žarel.

Med nama se prav za prav  ni spremenilo prav  nič , opazoval me je od strani in včasih sem imela občutek, kot , da mi hoče kaj reči, a si je vedno premislil. ko so se najine oči srečale je bilo nerodno obema.

 Neke nedelje je  je poslal  Manico z Gabrijelom k moji teti v mesto. Bila mu je obljubila, da mu kupi nove čevlje  in obleko,. Bil je poln pričakovanja in veselja.

 Nazaj naj bi se vrnila naslednji dan..

Odšla sta.

Franček je prinesel steklenico z borovničevim likerjem. Nalil je  nama in mi rekel.

»Tako, sedaj se usedi in me poslušaj kar ti hočem povedati." Pogledal me je..

"Veš nimam besed s katerimi bi te prosil odpuščanja, zato kar sem ti rekel in naredil.

 Saj sam ne vem kateri vrag me je obsedel, to enostavno povedano , nisem bil jaz.

Ne morem verjeti, a sem bil tako zloben vse kar sem slišal  pri Plavžu, zletelo mi je z jezika, ko bi vedela kako me je sram. Odpusti mi, če mi moreš.? Obljubim ti da se to ne bo nikoli ampak res nikoli več zgodilo.. Vem, da si zelo trpela in mirno prenašala vse to zlobo. Hvala ti, da nisi nič rekla, saj takrat nisem jasno mislil in ne vem kako bi se vse končalo. Ni ti treba danes  odgovoriti, da mi odpuščaš. ko boš pripravljena pa povej. Sedaj pa spijva požirek na novo življenje"

Spila sva vsak en kozarček natočil je še drugega me rahlo pobožal po licu se mi zazrl globoko v oči. Imela sem mehka kolena od njegove želje v očeh.

Spila sva še en kozarček in počasi so se brisali vsi dogodki preteklosti vse , nevšečnosti vsa ponižanja vse sence vse.......

 Samo ogenj in poljubi so bili realnost.

Poželenje in strast v nama se je pričela buditi kot takrat prvič, a sedaj sva bila starejša zrela, potrebna združitve kot  vrtnica  vode v suhem kozarcu.. Ljubila sva se  ljubila kot bi bilo prvič, ali zadnjič v življenju.. Obstajala sva samo on in jaz. Še in še me je prosil odpuščanja, čeprav mi je bilo zelo težko, ko sem se spomnila njegovih žaljivih besed, ter vsega trpljenja, ki sem ga prestala v tem času.Sem se odločila da odpustim  skušam pozabiti, kar je bilo, kajti njega je pognalo v to dejanje ob sinovi smrti. Vedela pa sem da bo še nekaj časa skelelo in bolelo.A kljub temu sem upala, kajti vstajal

 je nov dan, novo upanje, nova zarja, nova ljubezen, nov ogenj.. in neko novo čustvo pripadnost, gotovost, da v odpuščanju je veličina   človeka pa čeprav je še tako hudo...

Sledi.
 Pogorišče