SPOMINI STAREGA GOJZARJA -OD ROGLE DO LOVRENŠKIH JEZER-1del-

 

SPOMINI STAREGA GOJZARJA-- OD ROGLE DO LOVRENŠKIH JEZER-1 del.

 Kot že v prejšnjem zapisu , rečeno..Sva krenila od doma z namenom , da bo ta pohod , kljub temu, da bo več kot za pol krajši od načrtovanega, da bova užila sleherni korak in trenutek na tem predelu prekrasnega dela Pohorja.. ..  

Ko sva  se pripeljala in parkirala , sva bila prav presenečena, da je kljub dokaj relativnovemu jutranjemu času bil tak vrvež povsod. Potem pa sva ugotovila , da imajo  športniki iz raznih držav priprave, na stadionu . 
Tukaj je trener glasno izkliceval pare za tekmovanje , kakšne  vrste pa ne veva , ker sva že odhitela naprej

, ter kar čez travnik, pod jezercem (ki sem ga potem nazaj grede obiskala) krenila  po prekrasni zeleni planjavi, ki je bila v jutranji svetlobi prava paša za oči.

Bila pa sva vesela še dodatno , ker na poti ni bilo veliko  kravjih iztrebkov pa tudi živine ne. Čeprav imava rada živali a nekako ni prijetno če nehote stopiš v rjav kupček .

A že sva se bližala spomeniku ,

kjer sva obujala spomine na kako leto nazaj,ob povratku od Ribniške koče, ko sva malicala tukaj, pa  je takrat mož mene , ter psičko Mery slikal, potem pa foto aparat obesil na ograjo ob spomeniku.   Midva sva sedela kar oddaljena ob robu gozda, , ko  sem čez kake pol ure  moža vprašala; "Kje imaš pa fotoaparat ?"

Je dejal ; "Obesil sem ga na  ograjo"... In ja in to na drugi strani  Mimo je hodila cela vrsta pohodnikov. Sem mislila sigurno ga ni več tam, a je še bil. Torej sem dejala, ja planinci so pošteni ljudje. ..: 
No tokrat pa sva že krenila naprej proti odcepu,  po prekrasnih obnovljenih oz. novih stpnicah , kjer se navadno vedno ustaviva ob majnem kalu ki je v obliki srca . Včasih je bilo lepo po sedeti tukaj ko je bilo še veliko vode v njem. A lani je bilo že skoraj zaraščeno.
Ampak letos so ga povečali in krasno bo, ko se bo napolnilo z vodo. 

Ja in že tu sva uživala jutro je bilo sveže , a barve tako žive , da sva si res privoščila še počitek na novih klopeh in uživala v jutranjih kontrastih.

Nato pa sva prav počasi krenila proti izhodu kjer sem se za šalo  spojila s tablo 

Kakor koli ob ograjenem prostoru, sva oba dejala, kako je drevje v njem zraslo. Ja letošnja pomlad je dala moč rastju, ampak vročina ga je zavrla.

Že kar nekaj časa sva hodila po cesti , ki je bila skoraj vlažna. Sva modrovala, da je najbrž deževalo tukaj. No pri nas ni

Ja čez jutra ga ni. Kako je lepo uživati v svežini jutra posebno še ko je sončno, tako so kontrasti še lepši in barv ebolj žive.

Nato pa sva krenila proti sedlu Komisija, zelo presenečena, koliko  a ne pohodnikov , ampak gobarjev -  je naju prehitelo, celo srečevali so naju že . No sva jim zaželela dobro bero , midva ne bova iskala gob kot jih že več kot 13 let ne, kajti takrat smo jih toliko nabrali da sem jih delila s sorodniki in jedli smo jih v vseh oblikah od  vseh sort pripravljenih, kar si človek le lahko zamisli. Pa še veliko smo jih pustili v gozdu. Ja tisto leto je bilo res rodovitno z gobami. Sve dejala iskal jih ne bova , če bova ravno stopila na nje jih bova seveda pobrala, pobrala. A sva bila kar realna, če tile ki sedaj hodijo s trumoma  s košarami po njih in ne naberejo veliko  kaj , kako bova midva ki sva v prvi vrsti pohodnika  pohodnika. Ampak Mati narava ima naju rada. 

Tako spokojno je bilo tukaj, ko se je pot pričela rahlo dvigati, Že šla naprej  po krasni kontrastni  osvetljeni  

   cesti s zanimivimi motivi  do rezervata.

Lovrenška jezera.

sem jaz šla po robu  ceste, kajti kako prijetno je hooditi po mehki podlagi , vedno več zelene barve je bilo okoli mene. Pa sem šla naprej v upanju da lahko naredim kak krasen posnetek . Ko pridem do roba,  pa pogledam v globel pod mano, joj koliko lepote , tiste prvinske, kjer veš da človek zaide redkokdaj. 

Že z vrha sem videla kot lijak ozko sotesko , a z vrha je nisem mogla zajeti. Strmina je bila sicer res kratka a, kar navpično postavljena. , pa sem šla malo naprej ter se spustila v globel po malo položnejšem delu, ki je bil pokrit z dračjem

Kar uspešno in hitro sem prišla do dna in poslikala , dno iz obeh strani . Joj kako lepa zelena barva 

Posebno navzdil je bil lep pogled 

Imela sem vtis, kot da sem zašla v pravlični svet, ja samo to je še manjkalo da ugledam kje kakega gozdnega škrata pa bi bil vtis popoln.

Najraje bi se kar usedla in uživala, v tej lepoti, a sem se spomnila da me on sigurno čaka  ob poti  kje..Tako sem se šla še nekaj metrov navzgor ob potočku in se nato čez lepo obarvano strmino vrnila na vrh globeli.

Ko sem prilezla na vrh sem bila tako vesela in vrnil se mi je ves optimizem, ki se mi je pričel izgubljati v številu let. Sem glasno dejala, biološka starost pajade, misli si dokler še tak breg pridem ne da bi se zapihala še ni panike.

Ko sem prispela na vrh , sem šla povprek do poti, ki pelje na jezera, in ja kot sem dejala Mati Narava ima me rada . Ko sem njega poklicala kje je , je dejal počivam,malo niže sem in sem šla navzdol, skoraj sem stopila na jurčka ,  
Seveda sem ga pobrala in ga nesla njemu, ki je sedel ob poti na skali Ni bil ne vem kako velik jurček ,  a vseeno sem bila vesela, sploh nisem mislila na gobarjenje pa sem ga našla
On je bil  presenečen, kajti jaz ravnno nisem kak talent za gobarjenje, no če stopim na njega potem že. Ob skali malo naprej pa zagledam rdeče brusnice, Zrele sladke pa sem jih seveda nabtrala če so že na dosegu rroke.

Ko se vračam grede  k njemu pa saj nisem mogla verjeti zagledam v travi  prvo dva rjava  klobuka jurčka, nato pa malo pobrskam pa so bili kar štirje na kupu. No če to ni sreča rečem in kličem njega poglej kaj sem spet našla, 

Mož  skoraj ni verjel, a ko sva šla,je na poti tik na robu naletel na dva mala jurčka. Tako da  je tudi  našel nekaj. Drugače je on vedno bil pravi talent za gobarjenje. 

Nadaljevala sva pot in tu so že špričeli prihajati pohodniki iz druge strani.Počasi sva se dvigala skozi kontrastnoi gozd, se usedla da sva res lahko uživala  v lepoti, spokojnosti in zelenju,  ki jo nudi zeleno Pohorje.

Nato pa sva kar hitro prišla do  ravnine, kjer  sva ob smreki opazila  olesenelega 

Ko sva prišla do stolpa sva se povzpela na njega. Trenutno ni bilo prav nikogar tu. Pa sva se slikala s Povodnim možem Jezernikom o katerem sva vse prebrala , kar je napisanega 

Ki je ves vesel naju pozdravil , Ja zabava na kvadrat. 

 Nekaj časa sva še uživala na stolpu ob pogledu na zeleno planjavo polno dišečega borovja . Potem pa so kar naenkrat pričeli prihajati obiskovalci , velčinoma tujci. Pa sva odšla   naprej in ja

povodni mož je nama pokazal kam naj greva , pa sva šla. 

Špčaso sva se premikala med jezeri in jezerci. Tu sem ujela njega kot v ogledalu v odsevu jezera.

Ob robovih je trava že čisto jesensko obarvana..

Potem sva dospela do prvega jezera z tulipani , a so že v zatonu cvetenja. Samo dva sta bila na prvem jezeru in dva na drugem in en popek 

Nato sva šla na najin običajni prostor, kjer navadno malicava, ali zajtrkujeva, pač odvisno od časa, ko prispeva sem. Včasih sva bila tukaj, ko sv ašla do Ribniške  že okoli šeste ure. Sedaj pa , ko je čas postal relativen pojem, pa sva se spravila k malici.
Pa seveda , je že navada da se poslikava, za poznejši čas, je mož dejal slikaj še naju tukaj . Pa sem postavila mobitel na tla, a je nekako nerodno stal pa sem mislila bom ga podprla s  fotoaparatom, da bo ravno stal, in ja zdrsnil   je po deski in  se zagozdil med debele leseno podlago tal. Ja je bilo zanimivo, k sreči imam nož pa še  prijazen pohodnik , se je ponudil, da sva ga izvlekla ven. Ja drugače, bi pač morala odrezati travnato rušo s strani 

Mali dalj bi trajalo ampak prijaznost pohodnika iz Šentjurja je naju zelo razveselila da sva potem lahko nadaljevala z načrtovano dejavnostjo ha ha. 

Slikanjem lepih odsev, v 

Tako  lepo je tukaj , sva bila oba presrečna da sva izbrala to varianto. Kajti že dolgo si nisva privoščila toliko počitka, pa ne zaradi utrujenosti, ampak nekako spontano sva opazila toliko lepote , no saj jo tudi drugače, ampak kot je dejal pohodnik ki je naju srečal smo se pogovarjali, je dejal , da imava srečo , da znava izkoristiti ččas , da opazujeva tudi  naravo, ki nas obdaja. Pa da vse tako hitro mine, je dejal :  Tu bi lahko kar ves dopoldan ostal in opazoval to lepoto. Strinjala sva se z njjim

Pa sva poslikala vse kolikor se je dalo, potem pa obhodila vsa jezera uživala na vsakem koraku, ter se počasi vrnila nazaj proti stolpu in izhodišču . Vrnila pa sva se po drugi tudi zelo slikoviti poti nazaj. A vrnitev v naslednjem fotozapisu. 

P. P. 

SPOMINI STREGA GOJZARJA- UVOD-OD ROGLE DO LOVRENŠKIH JEZER-

 UVOD-

Po dvodnevnem  počitku. Kot že dooolgo planirano, naj bi včerajšnji dan izkoristila za pohod- Od Rogle preko Lovrenških jezer, naprej do Šiklarice pod

Ribniškim vrhom in nato na Ribniško jezero, ter Ribniško kočo in po isti poti ali tu in tam malo naokoli nazaj do Rogle. Pa ker počutje obeh ni bilo nekako na najvišjem nivoju je mož predlagal, kaj , ko bi šla samo od Rogle do Lovrenških jezer , krožno pot nazaj. Bo tudi čez 10 km ,(a saj midva že dolgo ne hodiva višje samo zaradi hoje, to lahko narediva tudi po dolini.) Nekako me je šokiral ta predlog, kajti čeprav sva bila to turo od Rogle do Rogle nazaj že 6 x, sem imela kar cmok v grlu, kot da me je obšlo spoznanje , da pač take daljave oz te poti ne zmoreva več.Strinjala sem se z njim po kratkem premisleku, mi je pa bilo žal ,da ne bom videla valujočih trav na sedlu Šiklarice. Ampak sem takoj našla pojasnilo, da letos, ko je taka suša, so najbrž , tudi trave bolj redke in krajše. 

Ja pa greva tako- Sem pokimala IN SE ŽE VESELILA POTI .

Pa še slabo sem spala in počutila sem se kot bi peljal čez mene buldožer  , če sem iskrena  tudi po kratki krizi, hm kako naj rečem krizi srednjih let ha ha, kajti do sedaj se še pač nisem počutila staro. Pa seveda če si tako dolgo na svetu doživiš veliko kaj zelo hudega, pa seveda tudi zelo veliko čudovitega. Življenje je pač včasih neizprosno ,a treba je dalje , ampak morda ravno zato ga potem bolj ceniš in iz izkušenj   narediš potem lepši barvit svet. Seveda je potrebno veliko volje, ni lahko, a da se.

.S prepričanjem, da moraš biti optimist in kljub vsem težavam ohraniti dobro voljo prijaznost in sočutje do vseh ljudi in živali . Pa da so leta samo številke, kajti nekateri so pri petdesetih že starčki po duhu in telesu , pa tako veliki pesimisti so.  In jaz sem takrat  dejala nisem stara, ampak v najlepših letih zlate jeseni življenja Navadno me je sogovornik čudno pogledal in si mislil svoje ha ha, pa naj si misli sem takrat mislila, jaz se počutim čudovito!

No potem pa sem pred kratkim  prebrala, da se biološka starost prične z 8oleti . Pa me je prešinilo hm , če še tako ignoriram število let, so kar naenkrat tu in če je že statistično dokazano, da si s tem desetletjem star, potem sem jaz tudi, me je ostro  spreletelo spoznanje, se približujem vratom, ki si noč in dan odprta, kot pravi naš  veliki pesnik. Ampak ker sem  vedno veliki realistični optimist, sem takoj pomislila?! Pa kaj? Saj  ne dam veliko kaj nato , kaj je zapisano,(če ni realno) kajti včasih so dejali papir in  to kar je na ekranih prikazano, prenese vse. Pa sem se potem  spomnila mojih  prednikov, da jih v mojih letih že davno ni billo več na tej prelepi zemljici, ampak  so  že plesali čača ča,ali uživali tam nad zvezdami, ali pač kakor je zapisano, če se vse dobro in slabo prenese na oni svet so morda nekateri bili kako nadstropje niže. No tako piše, dokazov o tem seveda ni.Je pa bila včasih tolažba, že na tem svetu.Ampak tudi takrat so bili , dobri in slabi karakterji. Veliko se je dogajalo, slabih in dobrih stvari,  ampak ker ni bilo družbenih omrežij je to vse ostalo bolj kot ne skrito, ter s časom pozabljeno. Ne tako, kot danes,  če kaka javna oseba koga  samo bolj grdo , ali zaljubljeno pogleda, ve že pol sveta.  No hotela sem samo zapisati, da  sem nekako na pragu starosti, ampak seveda statistika je eno , realnost pa druga. To je končno odvisno od vsakega posameznika in kako je Mati Narava milostna z njim. Ja točno tako, kot sem zapisala, Narava ji lahko zapišem kar z veliko je, je za mene nekaj tako neprecenljivega , ker ti da  zdravje, optimizem zadovoljstvo in srečo , ter tisto blaženost , ki jo išćeš vse življenje povsod , a je žal ne najdeš- Najdeš jo pa v naravi  in včerajšnji dan je bil tak dan. Počutila sva se kot , da sva v raju . Toliko lepote, toliko tiste notranje sreče, pa če se izrazim tudi ljubezni do vsega kar me je obdajalo na tej poti, vzela sva si čas,v opazovanju narave , oblakov na nebu modrine neba, srečanj z istomislečimi pohodniki  ja za naju je bil včerajšnji pohod, kot bi bila v raju. In ta občutek je v naju pustil neizbrisen pečat, spomin  katerega si oba želiva samo, da naj traja in traja-Pustila sva si čas , a kaj pomeni   čas , če si  skoraj pred vrati večnosti. 

To naj bi bil samo kratek  uvod, a vidim da se je vse razvleklo kot elastika! Torej  fotozapis  včerajšnjega dne v naslednjem zapisu.. Moram še fotografije naložiti in pregledati. 

p.p.