Spomini starega gojzaja-Radojč in Ramsakov vrh.

 31.8.2025.
Ramšakov vrh

  in Radojč! 

To sta vrhova nad Velenjem  ali nad Dobrno odvisno pač iz katere strani štartaš gor.. Midva sva pravzaprav že šla kar iz veliko smeri iz naselja Vinske gore

in Lopatnik,  od koder  sva tudi sedaj štartala.

Včasih pa od doma, čez mesto in   Šalek na Šaleški grad 

čez Ekenštein oziroma razvalin gradu Ekenstein. 

do travnika pod Radojčem in po res strmi poti na vrh...Pa iz Loke

čez Vinsko goro vrh 806 m  in Temnjak 798 m visok vrh ..prvo na Ramšako vrh 970 m potem pa še na Radojč in nazaj po isti poti ..pa iz vasi  Loke,ki je za mene ena izmed  zelo lepih dolin, 

in zelo prijaznimi ljudmi. Je pri eni hiši gospodinja praznovala okroglo obletnico ,pa  da smo nazdravili da sva se ogrela in krenili   iz Loke naokoli prekrasne doline  in potem za kažipotom naravnost navzgor. In podprta  sva korajžno krenila navzgor dokler so  bile kažipoti, a jih  je  zmanjkalo   , sva  dejala, kaj je to za naju  ; Greva kar navzgor do vrha  naravnost ha ha  , skozi grmovje in praprot in res  prišla točno na gozdno cesto in tam naju je kolesar, ki se je ravno takrat  pripeljal navzdol usmeril na vrh. No nazaj sva se takrat vračala naokoli pod Temnjakom in Vinski gori vrhom. 

Zadnjič  mislim, da lani, ko pa sva se vračala z Ramšakovega vrha proti Lokam pa sem jaz videla krajšo pot navzdol in sva krenila navzdol, , ampak mi je bilo tako žal, kajti takrat se je pokazalo da tako dolge in konkretne strmine niso primerne za moje koleno.. Ki so je maščevalo z veliko Bakerjevo cisto za kolenom. Ja vse se vrača, vse se plača, kot poje, je pela Tereza Kesovija...

 No takrat sem potrebovala dober teden da sem okrevala. Ampak mi je ortoped zatrdil, da je kljub vsemu hoja gibanje  najboljše zdravilo za sklepe, mišice. In ja strinjam se...Z mišicami je isto kot z možgani, če jih ne uporabljaš propadejo. No tako je dejal ortoped.. 

Res veliko poti veliko dogodivščin sva doživela na teh poteh in brezpotjih. 

A  letos ta  zadnjo nedeljo v avgustu sva dejala .. 

Da sva spet pripravljena in spočita po pešačenju čez zajeten del Pohorja . Ki  nama je sicer  okrepilo mišice, a vseeno  ja  vseeno je bila potrebna kar konkretna regeneracija. No  vedno  se telo odpočije in gremo naprej. 

Greva nekam da še zaključiva s tem kar dobrim izkupičkom pohodov v mesecu avgusta!

 Sva dejala greva na Kašno planino. Tam gor nama je zelo všeč. Tako lepa tako mirna veliko lepša, kot Velika planina. Kjer sva bila res velikokrat. Spomladi, ko žafrani cvetijo, poleti, jeseni ja lepo je bilo, a taka spokojnost in lepota, kot je ba Kašni  planini je ni. Pa ljudi ma saj je tak živ žav kot , na sejmu.. 

, potem pa spremenila načrt , ker je ponoči močno deževalo , sva se namesto mokre trave  se raje odločila za bolj suho gozdno  pot ,pa  čeprav  sva pričakovala tudi nekaj.       mokrote. Pa saj  nisva iz cukra.Pa sonce je bilo na nebu se bo vse osušilo.

Mimo Lopatnika

Po na novo nasuti cesti od kar  sva šla  zadnjič tu.

Sva.kar hitro  prispela na  mali travnik

In potem naju je sprejel vase gozdni mir in idila,  ter strmina. 

Bila zelo prijetno presenečena kajti pot je bila zelo lepo očiščena do vrha Radojča, od  kar sva šla zadnjič tu gor je bilo drevja na tleh po vetrolomu, 

postajalo je nama vedno bolj vroče, kajti strmina pač zahteva nekaj energije, a sva  bila prav vesela, da sva hodila še po senci

Vmes veliko motivov  za fotografiranje.. 

Čez skalnati greben

Mimo šopkov ciklam

Sva kmalu prispela na vrh Radojča. Na vrhu Radojča pa je pošteno pihalo tako da sva se samo poslikala ob čudovitih dišečih ciklamah

Je pihalo da so lasje stali kar pokonci. 

in nato se odločila, da krenava še naprej, če sva že ravno tukaj da še obiščeva Ramšakov vrh. 

Potem pa nadaljevala pot naprej na sosednji Ramšakov vrh. 

Ja ne vem če je še kje drugje toliko ciklam, kot na tej poti. 

Pot je razgibana gor dol in nekaj po ravnini.. 

Gozdni škrati. Ali gospodična z nzgikznini ustnicami. 

Pot je res lepo speljana. Tu je tako lepo, kar čutiš energijo ki se preliva skozi te. 

Žalosten škrat. 

Na sedlu sva na levo videla sv. Jošt na Paškem Kozjaku, kjer se ni tako dolgo ko sva bila tam in na Špiku.. 

On me že čaka ko jaz slikam na desno stran pobočje Vinske gore vrha in Temnjaka, kjer skoraj ni več gozda, ampak frata.. 

Lepo se vidijo ceste ob katerih sva poleti junija nabirala šentjanževko za čaj. 

Tu na razgledni točki sva srečala dva pohodnika, ki sta naju tudi slikala.

Ciklame v senci 

Ciklame v soncu.. Joj kako je dišalo.. 

Pogled od daleč proti Savinjski dolini čez Temnjak. 

Drevesa na kamenju 

Tu pa je pot kar zaraščena. Do Radojča pa tako lep očiščena. Najbrž je tu drugo PD. 

Še skozi ozek predel in že sva na drugem cilju. 

Tu je kar pihalo, 

A sva se samo za hip usedla na klopco, da je naju ujel pohodnik ki je s psom Rexom prišel za nama na vrh. Nato sva se usedla niže v brezvetrno zavetje. 

Tudi njemu je bilo vroče.. 

Res krasno je tukaj, le škoda da je vedno bolj zaraščeno. Od spredaj se vidi od strani pa bi skoraj šla kar mimo. 

Tudi volčje češnje so se bleščale v soncu. Lepe,  zdravilne, a zelo strupene. Samo za strokovnjake uporabno. 

Ja kje se je bilo treba kar  znajti in poiskati pot. 

Teh cvetlic je bilo res veliko. 

Nazaj sva neverjetno hitro prišla 

In se spet po razgibani poti mimo šotorov.. 

Skal ter ostankov vetroloma  in ozkih prehodov 

Ter mimo modrih svečnikov

Kmalu povzpela spet na Radojč nazaj. Med motivi ki so naju ocarali

Tu je postalo zelo vetrovni sva se samo za slovo se usedla in nastavila  objektivu. Ter potem pohitela navzdol 

Kaja umetnica je latu Narava kaj vse ustvari če pogledaš in vidiš.. 

A nisva se preveč dolgi zadrževala, kajti ura je bila že krepko čez poldne in tisti obilni zajtrk Koruzni žganci z ocvirki in mlekom so že davno postali zgodovina. Šola oa he vaju čakali pol pripravljeni kosilo, tako sva namesto naokoli spet vrnila po strmini navzdol, do travnika. Malo sem stisnila zobe, ter šla cik cak navzdol, da kolena pač ne trpijo preveč. 

. Res sva bila vesela da sva že na cesti, čeprav je bila takšna, kot vi nekdo posul z debelimi frnikilali. 

A malo nize se je lepo poravnali vse, tako da sva en dva tri prišla do izhodišča , kjer je naju potrpežljivo čakal jekleni konjiček, ki naju je zapeljal v našo s soncem obsijano mesto. 

Zelo lepo nedeljo sva preživela. In vesela da bo še morda v naslednjem tednu nama dano obiskati kako planjavo, ali vrh. No vmes pa je še nekaj obveznosti, potem pa spet tja, kjer je mir zdravje in sreča doma.

P. P. 

Moje premšljevanje o staranju-

STARIZEM da ne bomo mladim na plečih.

Zadnjič  že kar nekaj časa nazaj sem poslušala oz gledala na Tv, oddajo Zlata leta. O staranju oziroma starizmu.

To je zame povsem nova beseda. Ima pa zelo slabšalen prizvok..Oziroma🤔 hm saj sama ne  vem kako naj rečem.. Morda me zato moti, ker mi smo v naših mlajših letih dojemali staranje pač ,kot nekaj naravnega .No spet ne vsi. A tam kjer so grdo delali s starši, so ljudje vedno rekli oziroma  je nekako veljal pregovor"

 Ti očeta od mize, sin tebe čez prag"

Mene osebno  ne moti ,če nekdo mojih let oziroma starejši govori kaj o starosti . Pa o betežnosti ..Ma saj ima izkušnje in nekako spoštuješ njegovo mnenje..In ja nekateri pač  imajo druge izkušnje in vsak dojema vsako starostno obdobje  drugače.

Moti pa me , ko kak mlado budnež, ali tudi oseba srednji let tako grdo oziroma nespoštljivo govori o starejših kar povprek . Češ , da so vsi  zlobni,  da smrdijo, da niso negovani in o njihovem oblačenju, to lahko iz prve roke povem.Ko ima oseba ki ne prenese sonca ali ima probleme s kožo.Seveda nosi dolge rokave ali celo rokavice , da se zaščiti pred škodljivimi opeklinami.Pa slišiš od strani"Poglej tega ko ga sredi poletja zebe..." pa o betežnosti ,imajo vedno pripombe. Ampak takrat si mislim , tudi jaz tebi ne rečem nič čeprav imaš pol hlač razrezanih in hlače na koncu riti..Ja to je baje moda.Pa naj bo, me ne moti ampak  norčevanje iz drugače, stiliziranih je znak nestrpnosti. Ter nebogljenih in  starejših

Oh si mislim le počakaj ☝️ti morda teh let sploh ne boš dočakal. 

Ja ni vse samoumevno,tudi starost ne! Koliko mladih odide🥲  si vedno mislim joj kaka škoda saj je še bilo pred njim  njo toliko let lepega preživljanja  z družino prijatelji ..A je že tako, ko se enkrat nit življenja pretrga, ne pomaga ne znanost in tehnika, ne siromaštvo in bogatija. Ko si na vrsti si pač na vrsti  pač  moraš iti.

A se vedno sprašujem zakaj tak odnos ..

.Sicer ne vsi. Jaz imam zelo dobre izkušnje z mlajšimi od sebe.Razen v nekaj primerih ko se je prodajalki v trgovini zdelo skoraj nemogoče, da znam upravljati z mobitelom,  oziroma  računalnikom, ko smo se pogovarjali o  spletu.Ali ko se je na eni izmed koč, norčeval sicer simpatičen  mladec "Me zanima zakaj pa nosite fotoaparat s seboj.Sedaj so ja mobiteli že tako izpopolnjeni za slikanje ..Hm sem mu odvrnila..

Ja vem imam tudi mobitel  ampak so lepše slike s fotoaparatom.. No pa, ko si že tukaj naredi posnetek od naju z fotoaparatom.."Pa je dejal, rade volje, samo ne vem ,če bom znal slikati s fotoaparatom."

Takrat sem dejala, "ja vsak čas ima svoje prednosti in slabosti ,lepo pa je če obvladaš oboje,če pa ne pa se tudi ne bo svet podrl " .Nerodno mu je postalo ."

Je dejal se opravičujem nisem dobro premislil." Sem se nasmejala ja vem da ne , je že dobro".. Potem smo se še kar nekaj časa pogovarjali o tem in onem. Za oboje je bilo , kot da smo odstrli tančico o preteklosti in prihodnosti. O tem kako se vse spreminja in kako znanost in umetna inteligenca spreminja svet. Tako zelo velike  spremembe , da jih  starejši skoraj ne morejo dohajati..No pa tudi marsikateri srednjih let ne.

To o starizmu  sem že pred časom zapisala , ampak bolj za sebe v mapo .. Me je pa pred dnevi vzpodbudilo srečanje z nekdanjim sosedom ki ga nisva videla že celo večnost,kot radi rečejo.

Pogovarjali smo se prvo seveda kako smo  mi , oni potem pa še o vsem mogočem.Kar naenkrat je naju vprašal,  "če sva si rezervirala že  bivanje v domu ostarelih"?

Ne ,zakaj pa bi ga morala.,hm dokler še zmoreva čez 20 km prehoditi  ,še ne čutiva potrebe in sploh! Saj sva zelo aktivna pa trenutno še kar pri močeh  in če se prav spominjam si ti tudi..Seveda naju tu in tam kaj muči, a to tudi mlade, ne pustiva si od drugih vplivati to, da ko si star nekaj čez 80 ali par mesecev manj ,da si za odpad..

Pogledal naju je in dejal;

"Ja jaz sem ga rezerviral  za naju z ženo. Drugo leto bom star 80 let in v tem času  štirih let bo dom ravno zgrajen.To moram narediti, da ne  bom otrokom na plečih.

"Kako na plečih?Sem dejala, saj  si zgradil  tak veliko hišo , in ti boš šel v dom? No midva  imava stanovanje in ja vesela sem v tem trenutku , da je tako".               (Čeprav imava hčerko ki jo je sama dobrota, a živi na drugi strani dežele, a je dobra, kot kruh ).."Dokler bova lahko bova skrbela eden ze drugega, ko pa ne bo šlo več pa bo poskrbela zato pomoč na domu.Pa še vplačujemo sedaj."A upava da še dolgo ne bo treba. Ne vem zakaj bi si sedaj še samo tem grenila življenje. 

Razburil se je da je treba mladim dati svobodo.Pa sem ga vprašala, "zakaj pa ti nisi  svoje mame dal v dom."?

Je onemel in   dejal ja z mamo smo se zelo kepo razumeli.Aha sem pomislila v tem je torej "hakeljc"A potem je kar spremenil temo pogovora.

Odšel je po svojih opravkih a pustil mi je zelo neprijeten vtis.

Potem pa sem govorila s prijateljico, sem ji omenila pogovor z bivšim sosedom , pa je dejala, oh saj  ne mladi ,ampak stari imajo strah skrb ,da ne bodo mladim na plečih.. In res je tako v naši okolici je kar nekaj starejših,  ki otroci  zelo lepo z razumevanjem in ljubeznijo  skrbijo za nje.

Seveda so izjeme, ki potrjujejo pravilo, da ni vse tako črno in ne vse tako brez madežno  belo, je veliko nians v tem našem življenju.In da moramo sedaj uživati v teh zlatih letih, dokler ga nam EMŠO  ne oksidira oziroma popolnoma  potemni..

A to je  že druga zgodba.!!

Se opravičujem napakam ,sem očala strla..🤗 in ja pišem bolj kot ne po   spominu ha ha.

P.P.