Spomini starega gojzarja- SKALNI VRH

 SKALNI VRH, TER - VODEMLJA RAZGLEDNA TOČKA ! 

Dan je vsak dan daljši, a kljub temu se nekako ne moremo navaditi na tisti ustaljeni ritem, ki sva ga gojila vsa leta do sedaj. Da sva navadno ob sedmi uri zjutraj že odšla v naravo, da se razgibava . Do leta 2021 je bilo to logično smo imeli psičko in treba jo je bilo peljati na vsakodnevni sprehod. Od takrat pa sva nadaljevala  s to prakso rekoč da peljeva psa na sprehod, čeprav ga nimava. Pa tako je okoli sebe slišiš samo jamranje, kako smo že stari in ni vrag da se te nekaj tega tudi prime. Ja EMŠO .

A letošnje leto je bilo že  na začetku, polno nekih ovir, pa opravkov, da sva malo kdaj odšla pred osmo do doma.

Sicer sva nameravala iti na Svetino,  na vsakoletni pohod, a ker sva bila pozna sva se odločila za Šenbric in Skalni vrh . A tudi tukaj sva se naužila sonca , tišine lepote gozda in cvetja 

Parkirala sva ob vznožju hriba, kjer je  kolesarska steza , ter lep pogled na Stropnico

enkrat sva letos že bila gor in vsekakor še bova. Letos sva šla iz te strani a je kar naporna pot za moje zarjavele sklepe.. Ja je že tako včasih samo dobra volja je premalo. A ob lepotah narave, se človek odklopi, pozabiš bolečine , mišice se okrepijo in gremo naprej. In po vsakem pohodu se počutiš kot general po dobljeni bitki.

Startala sva  po kolesarski poti navzgor , kajti cesta je zaprta 

lepa mehka čeprav malo pokonci postavljena pot je nama na obeh straneh nudila prekrasen pogled na šopke teloha, na ravne bore ja občudujem ta ravna visoka drevesa.

Ja  počasi sva nadaljevala uživala v svežini borovih dreves ,

kmalu sva prišla do razpotja  in nato krenila v hrib navzgor  proti najinemu prvemu cilju Skalni vrhu 780m.

Tu po tej cesti se bova potem vrnila.

No tudi te strmine je bilo konec in že sva vsa vesela zavriskala,  na ravnini proti prvemu cilju, ja lepo je biti še letos tu gor, upam, da večkrat.


Prekrasna  ravnina proti Skalnemu vhu. 

, slikala sva se in on je pozvonil za zdravje.To je sedaj poleg optimizma najbolj zaželeno  ker je tu gor rahlo pihalo sva se kar hitro odpravila naprej proti Vodemlji. Sprva po krasni gozdni poti potem pa po gramozom posuti gozdni cesti. Zelo slabo je bilo to za moje noge,

kajti imela sem vtis  da hodim po okamnelih   tenis žogah... A sem raje šla po strani po gozdu tu in tam pa je bila pot že utrjena. in ja treba seje kar prilagoditi.
Pa sva tukaj. in lahko opazujeva Velenjski grad iz druge perspektive.  Neprecenljivo. Včeraj tam, danes tu....

Je dejal da se je treba malo usesti. Maj ja prav ima. Konec decembra sva bila tukaj in takrat nisva bila deležna toliko sonca kot tokrat.


Vrh Vodemlje je malo zaraščen.



Hitro sva nadaljevala naprej  , kajti veselila sva se že razgleda ..



Tik ped razgledom. Ja lepo urejeno razgledišče vsa čast Škalskim, ali pa Hrastovškim PD. Res lepo označene poti, pa urejeni vrhovi, ja pravi užitek jih je obiskati.

Panoramski  posnetek doline pred nama in vrhov.

Nisva bila razočarana  dolina je bila kt na dlani, a razgledi po vrhovih v ozadju niso bili tako lepi, kot meseca decembra. Aker že veva, kje je kaj kajti po večini teh vrhov sva že bila , pa ne samo enkrat. Tako to nama ni delalo skrbi.

Pogled na Velenjsko jezero in Družmirsko  jezero, ki naj bi v bližnjih prihodnosti bilo pokrito z sončnimi celicami.

Žanjevec je že zacvetel tudi tu gor.

Hribi, ki še čakajo letos na najin obisk

Pogled na rudarske škode, kjer se še vidi konec stolpa , ki se je pogreznil .                                                Sonce  je bili že kar močno oba je naju obarvalo po licu. Nobeden ni pričakoval da ima že tako moč na tej višini. Ja naslednjič se bo treba zaščititi--

Tu pa še Škalsko jezero, ki zgleda kot mlaka , a če ga obkrožiš potrebuješ skoraj dva km. Ja uživala sva nato pa vsa vesela predvsem pa hvaležna , da sva uspela obiskati ta kraj.Tokrat sva nazdravila za nazaj in za naprej-- Za nazaj še za  tradicionalni obisk na obletnico pred 59 leti skupni prvi pohod na Lisco-- Takrat nisva nesla s seboj ,ker je  dolga vožnja in ja treba se je prilagoditi  Ni daleč, niti ni tako strmo, a kot se pravi za vsako pot moramo biti veseli in hvaležni. Čeprav je veliko najinih vrstnikov bolj poskočno, kot sva midva , ja veliko jih ,ki jim je bolezen ali morda druge prepreke otežujejo  preprečujejo   še krajše poti   . Veliko najinih vrstnikov pa žal ni več med nami. Ja vsak dan izveš , da se je poslovil  ta znanec , prijatelj sosed sorodnik... Ja zato pa sva oba tako  srečna, pa četudi se morda to  sliši patetično a sva oba realista in ceniva da je usoda kljub raznim zaprekam , ki jih pač življenje meče  vsem tudi nama pod noge greva naprej.  

Potem pa sva vsa zadovoljna krenila nazaj.Res lepo označeno. Kažipoti in planinski znaki. Hvala vsem ki se trudite , da mi pohodniki varneje hodimo po planinskih poteh .

P.P.

SPOMINI STAREGA GOJZARJA .. VELENJSKI GRAD

Velenjski grad!

Letošnji prvi obisk.

Ob vznožju hriba na katerim stoji Velenjski grad, je Staro Velenje, ki pa bi se sedaj lahko imenovalo Novo Velenje, tako je spremenjeno. Veliko hiš je prenovljenih nekaj jih ni več, so dale prostor parkiriščem,  oz drugemu namenu. skratka spremenjeno, ampak zelo lepo. Pogrešam pa 

ta vodnjak sredi trga

No ko sva si ogledala spremembe, kajti iz te strani še nisva šla na Grad, sva se napotila naprej

proti VIli Bianki.

Ter se nad  njo  napotila navzgor.

Nato pa se po 233 stopnicah napotila v zgodovino...

No tako je vsaj pisalo včasih ob vznožju stopnic 

S stopnic krasen pogled na skakalnico, ki pa je samemu sebi namen- Škoda- Pa koliko tekem je bilo poleti ob dnevu Rudarjev, oziroma za Rudarsko svetilko. Sedaj pa že kar nekaj let sameva in ja  ni interesa, pa najbrž tudi  denarja in intuziazma ne. 

Še parstopnic pa sva tukaj pred lepim portalom

Ki vodi na notranje dvorišče gradu-

Pa Šaleški biser ter napis pred muzejem ostankov mastodonta. Ja te bi pa rada videla--- 

Dan je bil po dežju jasen vidljivost zavidljivo dobra. Z gradu pogled na  cerkev sv. Jožefa  v Škalah in pokopališče ob njem- Še ni dolgo ko sva bila tam, januarja  ko sva šla okoli vseh Šaleških jezer. Lepo je če lahko kraje in stvari opazuješ iz več zornih kotov.

Pogled na naše lepo mesto Velenje- Ter na vrhove nad njimi. Z leve Lubela  Vodemlja in Skalni vrh

Tu pa pogled malo bolj na desno na cerkev sv. Martina  V Šmartnem in na hribe že prej opisane, samo tu se še vidi skrajno desno Stropnica. Nama najljubši vrh 

Skozi mostovž in ob cvetočih telohih na vrh nad Gradom

Ja tukaj spomini kar vrejo na dan. Koliko krat sva bila tu gor, pa da ne  pozabim proslav ob 3 juniju dnevu rudarjev. Kako lepo je bilo ,ples glasba pa humoristi, kot je bil Vinko Šimek _Šraufenciger .. Koliko dobre volje, ja bili so lepi časi, ko je bil rudarski stan še spoštovan. Sedaj pa ješlo vse v maloro-.Le spomini so ostali , teh pa nam ne more vzeti prav nihče

Čudovit topel dan , sva izkoristila za uživanje in pogled na Podkraj, Zagrad , ter na drugo stran na grad Velenje

Ja je že tako najine poti niso samo sprehodi, ter hoja, ampak opazujeva naravo, ja lahko bi dejala , da je pot tudi najin cilj.

Po krasnem drevoredu

Ja včasih sva hodila tu gor, ali dol kadar sva šla krožno pot. Sedaj je pot zaprta zaradi  plazu.

MINI ZVERINJAK HA HA

proti Hiši Mineralov 

Hiša mineralov iz več zornih kotov. Bila je nedelja pa postala sva žejna, po 233 stopnicah in naokoli po asfaltu sva si zaslužila enega kozoroga. Se šika ha ha

oglasila sva se v Pekarni bar ,kjer je res tako prijeten ambient, pa tudi  prijaznost zapisana z Veliko začetnico

Ja Pekarna pred desetletji , in sedaj je dobila drug podobo in drugi namen. A kot včasih ko so pekli  kruh v njej in so bližnje sosede nosile kruh da so gga spekli v njej, sedaj pač hodijo na pijačo in okusne krofe in sladice..

Tudi tu sem se rada vračava

Nato pa mimo čitalnice  Pesniške duše

Hitela sva naprej in iz leve strani Velenja prečkala most čez reko Pako ter se  čez nekaj časa povzpela navzgor, kjer  je  nama ozadje  smrekovega gozda nakazovalo da sva že blizu doma. Res je bila lepa pustna nedelja , sproščena , kot se šika za tak dan.

p.p.