Spomini starega gojzarja Šmohor nad Laškim

 Šmohor nad Laškim 

Kadar  sva kje v Savinjski dolini sva vedno dejala, na Šmhor še morava iti  ..:Ja res  zelo dolgo sva načrtovala pohod na Šmohor, kjer sva bila pred dobrim  pol stoletja, sicer se tiste poti ne spomnim preveč dobro , vem pa da nisva šla iz Liboj gor kakor tokrat..Pa takrat nismo slikali ampak je on tu in tam pisal dnevik..

Pa  še to imam živo v spominu, da je mene zadel mopedist, ko sva šla po cesti in me zbil po tleh, ter mi prerezal nogo na mečih od zadaj, no na to me spominja še brazgotina, na ta obisk. Čeprav je drugo vse že prekril prah preteklosti in  pozabe, tega se še prav dobro spomnim..

Tokrat sva se napotila skozi Kasaze in po nasvetih iz spleta oziroma natančneje, iz portala hribi.si, kjer  je pisalo da je parkirišče 100 m.za znakom Liboj, a parkirišča ni bilo nikjer še malo sva dejala, če ne bo nikjer nič, se obrneva in greva drugam. Je kar zanimivo voziti, če ne veš kje in kam  skozi gosto megleno kopreno  proti Libojam. Sva se  že mislila obrniti ,ko sva po 900 m, ne po 100 metrih ,ugledala skupino pohodnikov domačinov, ki so naju napotili po makadamski cesti navzgor.

Vesela da sva vsaj našla pot, sva korakala po strmini, naju so prehiteli mladci, ki pa so potem šli po stezi na levo, midva pa lepo  naokoli po cesti. 

res zanimiva cesta strma z globokimi jarki ob cesti 

znakov nikjer , a sva dejala nekam bova že prišla. Vesela ,da so bile hiše  malo višje...
Pri eni hiši sva vprašala za pot, kajti nikjer ni bilo planinskih znakov.a sva kljub temu uživala ni nama bilo žal, kajti toliko lepot ejesenskih barv sva videla in uživala v njih.

do sedaj sva ves čas hodila po senci, mimo opuščene kmetije, čez zaraslo pobočje.. a nad nama so žarele zlato obarvane breze, prizor za bogove...

Spet so naju prehiteli isti mladi pohodniki kajti počivali so na ravnini. .So odbrzeli naprej , a midva sva uživala v lepoti jesenskih barv.. 

Midva pa malo više  sva prispela do prvih hiš s tako lepo pobarvani  drevesi , ter listja  na tleh,ki je tako prijetno šumelo pod nogami

sva vprašala če greva prav. Seveda gresta je dejal..

Mislila sva da sva že prišla na cilj, kajti nad bana se je slišala domača glasba ampak sva bila šele na pol poti in nato se je nadaljevala strmina,

obožujem drevesa, tako debela visoka ja užitek je hoditi po gozdu med tem lepoticami.

motivi ob poti, ki upočasnijo korak

ki sva jo kar dobro premagovala, tukaj pa je bilo toliko planinski znakov, skoraj na vsakem drugem drevesu..pa zelena barva tako poživljajočai kontrasti.

Kar hitro sva prišla na malo položneši del kjer je bila miza s klopco usedla sva se oddahnila ter uživala rahlem vetriču ki je šumel krošnjah debelih bukev nad nama..

Nadaljevala sva pot ki pa je postajala vedno bolj položna те na to nekaj časa spustila rahla navzdolPoatajalo je nama toplo,ma saj ni čudno nekaj od hoje, nekaj pa je vremebilo res tisto ta pravo.Tako sva se slačila, kot bi lupila čebulo ,sva se šalila.ha ha. Pa seveda tu in tam sva se oddahnila.Se odžejala...Končno sva prišla na prvi travnik s prežoin nekako sva kar slutila da ni več daleč, res ni bilo...Čeprav se poti nisva zapomnila, a vseeno kolikor tam piše, ter koliko sva midva hodila sva dejala..Midva duplirava torej mora biti blizu Ja koliko se je spremenilo tukaj v pol stoletja, je pač tko, kot povsod vse se spreminjaava pa bila vesela, kot radio da je nama le uspelo po dolgem odlašanju, končno obiskati ta kraj ..Kar nekaj ljudi je bilo tukaj, Pa še so prihajali. Midva sva se spravila v kočo, da sva se lahko okrepćala in odžejala. Moram pa reči in pohvaliti osebje nakoči. Tao prijazni so bili, Pa dobra, hitra postrežba ,ter izredno slastno pripravljena hrana- Pa še smejaa sva se ob čarovnicah, ja kaj se če tudi po Šmohorju so strašile..Res sva uživala tukaj .No o vsem tem pa na povedo naslednji posnetki 

Pa na zdravimo, življenju in veselju.

Ja res sem zaukala , zakaj pa ne, srečna sem bila.

tako da se ve, kje kaj je

Čarovnica Urša se je smejala in krohotala

prijetna koča še se bova vrnila- A takrat iz Laškega !!

Zelo okusno in slastno.

smo se smejali, spet smo se videli, tokrat že tretjič. Oni so šli še medtem  na Malič

Midva pa potem počasi nazaj

Tako pa sva se poslovila, a je že tako, takratko je najlepše, pač moraš iti.

vse sva si ogledala

ččez travnik in po isti poti nazaj

Kolaž poti

zanimivih oznakah oziroma šifriranih izpovedih ljubezni

Navzdol mimo čarobne hišicesva neverjetno hitro prišlaJa kaj soncna svetloba naredi zjutraj sva šla tu v se po senci. 

ter se nasmejala umetnijam , ki jih ustvari Mati  Narava, a jo človek potem na ogled postavi.

Srečna sicer kar utrujena sva se vrnila v  sončne Liboje in v misteriozno obarvano prelepo Savinjsko dolino.. Ja kar nekaj hribiv sva obredla okoli Savinjske doline, , vedno rečeva,da ne bova samo okoli ene doline hodila ha ha ha, a o tem v prihodnosti. Mesec november sva pričela z obiskom Savinjske doline, sva dejala lepo je ko greš na kak vrh pa se ti odpre tam na obzorju obris kakega kraja ,ves vesel, hvaležen, da nama je dano, še obiskovati te vrhove, srečna rečeva. Glej tam sva zadnjič bila.Kako lepo je bilo.

Ja so drobne stvari,  za nekatere nepopmebne , a za naju so, kot kamenčki v mozaiku, ki kot celota  nama lepšajo in osrečujejo  jesen žiljenja. Naj bo še nekaj časa tako , predvsem pa vsaj naj zdravje še nama toliko služi kot doslej. Seveda tu in tam te kaj boli, a si rečeš ma sajbo, saj no tako hudo , greš v naravo in svet je spet lep. Ja  narava je še vedno najboljši zdravnik.

p.p.p-p-

Spomini starega gojzarja- STROPNICA-880m

Stropnik860m vrh nad Velenjem .

Po praznovanju rojstnega dne, v ožji družini , se je nama še kako prilegel obisk v naravi,malo, da porabiš kalorije, ki so se nabrale ob preobilno obloženi mizi, nekaj pa zato da spet začutiš  dotik  narave. 


Odločila sva se za Stropnico, 880m  oz. Stropnik 868m pač razpotegnjen hrib nad Velenjem.-

Mimo gradbišča avtoceste na Koroško ob Škalskem jezeru,kjer kar dobro napredujejo z delom. Seveda za Korošce prepočasi.

Lepo speljana pot. Na ta hrib zelo rada zahajava, včasih sva šla peš iz Velenja preko Šenbrica in Šmarških Cirkovc. Tokrat pa sva se odpravila gor , mimo Škalskega jezera ,Hrastovca, 

Ter Škalskih Cirkovc ...Po ozki dolini, kjer je še veliko kje bila senca in močna slanaMalo više pa so na moje veselje še žareli vrhovi macesnov. Avto  sva pustila ob cesti 

ter se po označeni potki napotila med jesensko obarvan gozd --- Pot je res lepo speljana.

Zelo lepa makadamska cesta, za katero sva zvedela šele januarja 2022, ko sva šla gor na Stropnico iz Šmarških cirkovc, je bilo toliko snega da sem se jaz skoraj , do treh črk pogrezala v sneg, sva srečala pohodnika , ki je nama svetoval, da je lepša pot pod Stropnico, če potem zavijeva po spluženi  cesti naokoli.  Je dejal, da   ena gospa iz Cirkovc vsak dan gre gor...In ja res sva storila tako. Cesta je bila res splužena, a kje tako ledena ,tiste stezice ki bi vodila navzdol pa nisva našla, tako sva šla pač naokoli.a sva kljub temu varno prišla do izhodišča. Ni pa nama povedal kako dolga je pot do izhodišča . Sva potrebovala malo manj kot 5 km da sva prišla do najinega   jeklenega konjička.A kljub temu je nama ta cesta, dolina bila tako všeč, da sva si obljubila da bova se pripeljala do kmetije in potem nadaljevala pot na vrh.Od takrat vedno hodiva samo iz te smeri.Kar hitro sva prispela na vrh kjer stoji mali kamniti možic nato pa sva se ob energijskem krogu malo razhodila , ha ha sem dejala, da me ne bodo več noge bolele , ker si bom nabrala dovolj energije.in  se potem povzpela na vrh prvega vrha Stropnice, Seveda sva se slikala saj je bilo tako zanimivo, ob sedenju na tako špičastih kamnih ha ha ha

-nekje piše Stropnica, nekje pa Stropnik?

nadaljevala sva pot na drugi hrib , res lepa pot polna dobre energije

Sva se  pogrela ob  plamenu na Stropnci

Vesela sva bila , da ni pihalo,velikokrat rado tu piha, a sedaj je bilo vse tako prijetno spokojno .

Pot je res lepa,poleti še bolj, ker je takrat ob poti polno cvetja in posledično metuljev

Ko sva se vračala. so se po sončnem bregu pasle ovčke,




Od tukaj sva včasih šla na Stropnico, in na drug strani na Skalni vrh. Sedaj hodiva drugod, a spomini so še vedno živi na prehojene poti. Ti vrhovi niso visoki, a kje kar strmi, so pa za naju zelo koristni za vzdrževanje kondicije tudi pozimi.

Lepa dolina proti Cirkovcam


Še zadnji pogled na cerkev V Šenbricu in že sva se napotila navzdol proti Škalam in  domu 

p-p-