SPOMINI STAREGA GOJZARJA-APRILU MESECU V SLOVO

Mesec april  je bil mesec kot je že v navadi, sonce, dež, pa še kak blisk in grmenja ni manjkalo, a kljub temu je bil ta mesec nekaka prelomnica za mene. Toliko slabega je bilo v začetku in s sončnimi dnevi in daljšim dnevom se je vračal optimizem  na boljši jutri in seveda volja do življenja, Mesec  se je pričel s praznikom Veliko nočjo, ki ga preživiva, kot je že tradicija v krogu družine

Vsi veseli , da se je zdravje spet povrnilo v stare tire

res je sicer, da je kondicija še bolj na nizki ravni, a kljub temu sva oba zadovoljna , da se optimizem vrača.  Drugi praznični dan sva preživela dopoldan  v prelepi vasici Skorno nad Šoštanjem. Lepo vreme je omogočilo sprehajanje po prelepi idilični vasici. Kar nekaj časa sva  se predajala prekrasnemu razgledu in toplemu spomladanskemu soncu na klopci pred cerkvijo

 

 

 Ter se nato napotila po  lepi cesti na pot pod poljem in nazaj v dolino

 Zelo rada zahajava tu gor . Kako je tu lepo , pa najlepše prikazuje ta video, ki sem ga našla na Youtjube

https://www.youtube.com/watch?v=vZPPprvHvsQ

Takoj po praznikih je naju čakal kontrolni pregled v Ljubljani,

  kjer so možu potrdili, po enem letu po operaciji ,  da je uspesno premagal raka. Hura življenje je dobilo , kar lepši sijaj. In veliko breme negotovosti je izpuhtelo v zrak.
............................................................................................................................................

Nato sva  se čez kak dan  napotila na Konjiško goro, kjer ta čas prične rasti čemaž. Ker zdravja ni nikoli preveč  sva šla  mimo Frankolovega in navzgor. Dolina se je kopala še v gosti megli midva pa sva že uživala v jasnini in soncuda ga nabereva, obenem pa še obiščeva vrh Stolpnik. Šla sva gor iz Crešnjic , ki je sicer malo daljša pot, a je nama zelo všeč. Samo upala sem , da mi trn v peti ne bo delal prevelikih težav. Komaj sva čakala da prispeva po strmini na sedlo, kjer sva oba obstala ob čudovitem pogledu na pravljično deželo čemaža, SONCE IN KONTRASTI SO NAREDILI SVOJE. jA PRELEPA JE NAŠA DEŽELA

 veliki zvončki so kraljevali med čemažem

 prelep razgled na Raduho, ki je bila pojrita še vsa s snegom je naju opomnil, da še ni tako dolgo, ko je tudi pri nas bilo še vse v belino odeto.

 

 rosa , ali dež preteklih dni je še polepšal cvetje ob poti

 
 Res so jutra nekaj najlepšega

 

 

Pot je kje zelo kamnita in strma, A zelo lepo speljana

 uživanje na vrhu

Mery počiva 

 Na vrhu je zelo pihalo, pa sva se spravila v zavetje. Na vrh stolpa , tokrat nisva šla

Kar nekaj časa sva se zadržala na vrhu potem pa se po strmini  vrnila do Črešnjic. Pot navzdol je bila zaradi moje boleče pete proti koncu zelo neprijetna. A sem preživela ha ha. Sem si pa mislila , tako, če bi bila doma bi me tudi bolelo, Ko sva se vrnila domov sem si dala na peto  smrekovo smolo. To mi zaenkrat še najbolj pomaga . Kljub vsemu sva preživela čudovit dan in obljubila da se na Konjiško goro sigurno še vrneva.

--------------------------------------------------------------------------------------------------------

Naslednje dni sva obiskala Kremžarjev vrh in kočo pod njim , Po prelepi Mislinjski dolini, 

sva se peljala do Ramšakovega ktižain nato krenila po strmini na Lamprečovo sečo, kjer sem kot 

otrok nabirala arniko za prodajo. Ja iz teh krajev sem doma.  Lamprečeva seče, iz katere je čudovit razgled na Slov. Gradec, Mislinjsko dolino, Uršljo goro, Peco Ka, in na drugo stran po Pohorju k sv. Antonu in na Kope.

 Ker je bila nedelja je bilo zelo veliko ljudi tukaj. Tako sva si tudi midva privoščila malo oddiha ter se odžejala. Postrežba zelo dobra.
  Nato sva se grede natzaj ustavila še pri kapelici amlo stran od koče, kjer sem pozvonila na oba zvonca. Malega in malo večjega. Za sreči, varen korak, za zdravje, ljubezen in take stvari, kar nam lajša in lepša življenje. Pa seveda dobro voljo, brez te vsekakor ne gre.

 

 Nato sva šla še na vrh, če sva že tukaj 

 aha Koča planinc, tam sva bila v jeseni. Lepo je tam .

 Pogled na mojo rojstno hišo, ki je  sicer že v tuji lasti. Sedaj je baje nov lastnik...A spomini , so še vedno živi...

Počasi sva se vrnila do strmine in nato nadaljevala pot do avta, ter se z lepimi spomini in občutki vrnila domov.
 mery drema na spomladanskem sončku

 Pogled na  Slovvenj Gradecter Szari trg ter cerkev sv. Jižefa na gradu.
 Uršlja gora v ozadju ObirLepa je moja gora iz povsem druge perspektive. Midva jo gledava iz Šaleške doline čisto na drugi strani Lepa pa je povsod, kot zvon se mi zdi...

Ko sva bila spet v zavetju gozda sva se malo odpočila poslikala da vidiva, koliko je naju predrmal veter ha ha
 Zadovoljna z vremenom s samim seboj in sploh z življenjem sva si ta osmi april shranila za spomine za tiste temno sive dneve, ki včasih nenapovedano pridejo v naše življenje. Rada se slikava , da vidiva, kako naju počasi a nevzdržno prekrivajo brazde, sence in tudi svetloba življenja. Da bi le bilo čim več svetlih dni...

-----------------------------------------------------------------------------------------

Nato sva obiskkovala Škalsko jezero a naslednji pohod sva namenila Homu v Savinsjski dolini. Že dolgo sva imela v planu ta pohod, ko sva bila na Bukovci se nama je bleščala ta lepa zanimiva cerkev Sv. Madalene nasproti in naju vabila naj jo obiščeva.  Mimo Paške vasi, kjer so popravljali cesto in 

                                       mimo Letuša

 sva se odpeljala po prelepi Savinsjki dolini do Prebolda, kjer pa sva že kar na začetku zgrešila pot. Hi hi ... Nič novega tako odkrijeva nehote še kake dodatne zanimivosti in lepote te naše prečudovite deželice. A še v slikah končno sva le uspela in sva prispela v vas Matke. No tam so zelo prijazni ljudje doma pa so nama točno povedali kam in kje je treba iti, do najinega cilja. Pa va šla! Nekaj utrinko s te poti

 

 že sva videla najin cil HOM

zelo lepa pot, lepa pokrajina. No prvič sva bila tukaj, a se še bova vrrnila 

 ta kepa rada je naju spremljala kar nekaj časa . Tako, da sva jo morala nazaj nagnati he he.

 če je ta bukev stara 300 let potem je doživela že kar nekaj držav, nekaj vojnih grozot, nekaj vladarjev, nekaj lastnikov . Ja ko bi le lahko govorila !

 zelo lepa pot v ta čudovit pomladanski dan

Kar veliko kje sva bila že letos, a vedno je povsod pihalo, kot za stavo. Orvič tokrat ni bilo niti sapice, tako sva uživala tukaj kar nekaj ur in se redajala soncu in prekrasnemu razgledu na Panorao pod nama. Pa na Kamnik, pa Bukovco, Pa Mrzlico pa KSA in seveda doline . Kar odpirale so se pred najinimi očmi

 

 čudovita cerkev sv. Magdalene

 alikal je naju prijazen gospod iz Žalca ,

 

 pogled na Migojnice

 pogled od HOMA, spodaj pa vas Matke
 in vse cvetje ob poti z današnjega pohoda.

Pa še Sv. Lovrenc v Savinjski dolini.

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------

 Tako to je bil prvi del spomina starega gojzarja :Mesecu aprilu v slovo. Drugi del sledi takoj.

 Lep praznični prvi maj vam želim 

IZ ZBIRKE - TUDI TO JE ŽIVLJENJE Moč in volja duha

Zadnje čase se velikokrat sreča naša generacija na takih in drugačnih srečanjih. Bolj, ko lezemo na višje kline EMŠA raje se jih udeležujemo...Morda zato, ker smo potem veseli, če smo še v polnem številu. Da imamo srečo, da smo še prisotni. A že nastajajo vrzeli. Včasih kdo manjka zaradi bolezni,včasih pa je enostavno odšel na mavrično pot tja za obzorje, brez možnosti povratka.

 Zanimiva so taka srečanja. Pripovedujemo si razne zgodbe, šale . Dogodke ki se dogajajo okoli nas.  Kot je že dobra slovenska navada veliko ljudi raje, kot o sebi , svojih napakah, ali vrlinah govori o sosedih. 

 Res je da je večji del povedanega mišljeno slabo, malo kaj dobrega slišiš. Ne vem, ali smo res tako privoščljivi narod, po reku "Če meni crkne krava, naj sosedu dve"-  Nekateri so žalostni zaradi lastnih udarcev usode, ki jih je zaznamovala.  Ti sedijo , kot sence za mizo, komaj so prisotni . Težko navežeš pogovor. A vseeno slišiš tudi  kaj lepega. Kar ti neko polepša trenutek in se zaveš, da le ni tako slabo vse, kot zgleda na prvi pogled.  Na drugi strani mize je sedela gospa, ki jo poznam že nekaj časa. Vem da ji življenje ni nikoli prizanašalo. Izgubila je moža, sina . A vseeno je v njenem obrazu bilo toliko svetlobe in veselja, zdelo se mi je, kot da sije od nje neka svetloba, ki polepša vse naokoli...vsi okoli nje so se imenitno zabavali-da sem strmela vanjo vsa začudena, kako da to zmore.

 Po koncu srečanja je slučaj nanesel, da smo nekaj časa šli  skupaj. Pa sem jo , kar odkrito vprašala,  kako ji vse to uspe.

 Nekaj časa je bila tiho nato pa je dejala.  Ni bilo lahko Ko sem izgubila moža, sem mislila, da je zamene življenja konec.  Ko sem gledala prijateljice , ki so bile poročene, se mi je ob vsakem srečanju trgalo srce. Pričela sem se jih izogibati , in kar naenkrat sem postala osamljena. sama.  Ko pa mi je  bolezen vzela še sina sem se počutila, kot , da sem edina na vsem svetu, ki to doživlja. Najhuje je bilo, ko sem srečala njegove prijatelje , ki so zdravi zadovoljni šli skozi življenje. Kar nekaj časa sem premlevala vse to- 

Potem pa  sem se nekega dne pogledala v ogledalo. In kaj sem videla-  To nisem bila več jaz Popolnoma tujka me je gledala . Postarana, zanemarjena. Takrat pa sem se vprašala, kaj bi dejal moj mož.Če bi me videl bi najbrž zgubil vso zanimanje za mene. Kljub ljubezni. Pa sin. Vedela sem, da je treba nehati žalovati za njima. , da bo treba veliko spremeniti , delati na sebi . Pričela sem z malimi koraki. Pospravila sem stanovanje Se pričela urejati. Spremenila sem garderobo. Spet sem pričela obiskovati prijatelje in oni mene. Kot že rečeno dolgo je trajalo. Seveda mislim na moža na sina. Pa si želim, da se mi to ne bi nikoli zgodilo . A vse se je postavilo na svoje mesto- A kljub temu nisem prenehala živeti naprej. . Sedaj izkoristim vsako priložnost, da grem na razna srečanja. Potujem in sem veliko med ljudmi. Družba mi zelo dobro dene in ja zadovoljna sem.A zato da sem to dosegla sem potrebovala vso moč volje in duha. Dolgo je trajalo, a uspela sem.  Pa raje imam dobro družbo prijateljev, ki dobro mislijo, kot pa zagrenjene ljudi, ki o sosedih mislijo samo slabo.  Nasmejala se je, vedela sem da misli pogovor   pri mizi ,ki  se je odvijal pri sosednji mizi.

Nasmejala se je ter se poslovila, kajti njena pot je  vodila na drugi konec mesta.

p.p