IZ ZBIRKE:TUDI TO je ŽIVLJENJE- KAKO SMO ČEŠPLJARILI 2.DEL

Razlika med češpljo in češplo ??
Teden je minil, kot bi mignil. Odpočila sva si razbolele ude, naravnala križ z vsemi sredstvi .Jutranjo telovadbo, takšno in drugačno , masažo vseh vrst, ker biti celi dan pripognjen tudi ni mačja šala.. Vso zalogo, kar sem prinesla s sabo ob prvem češpljarjenju sem predelala, v marmelado , kompote nekaj peciva nekaj pa zamrznila za češpljeve cmoke…

Spet je zabrnel telefon in na drugi strani znani glas sorodnika: " A bosta prišla, Češplje so zrele da se kar lepijo na prste, toliko sladkorja imajo v sebi. Bo še več ljudi bo kar prijetno in veselo. Pa še češpljev lahko dobiš, pa kaj se bomo (sprauhali) pomenili. Boš pa še skuhala marmelade

pa šnopsa boš dobla, samo prita" je zategnil po »naše« (koroško) saj bota prešla ?? Pa posodo prinesita s seboj . "Seveda bova," sem obljubila…
Kot že nekaj dni zapored v zadnjih dneh sem se prebudila v megleno sveže septembrsko jutro, ki me je dodobra prebudilo, po obvezni kavici sva krenila na pot. Po dobri uri  sva zapeljala na dvorišče, kjer so naju že čakali ostali češpljarji. Ha ha --
Kako mi je všeč ta beseda no lahko bi rekla tudi pobiralci sliv ali pa slivarji, a navadno, ko se v meni prebudi tisti skrivni poredni škratek, (hudiček) ne znam nehati. Kajti mož je že prejšnji večer vprašal, a bo tudi kaka v redu češpla prišla pomagat pobirati. Nasmejala sem se, ob njegovi pripombi, kajti izrekel je tako goreče ,kot da bi mu bila ne vem kako velika sila.
»Hej ustavi konje,« sem mu rekla,"počakaj in boš videl. Pa saj bo ja sigurno sama žlahta."
"Ja morda bo pa še kak tvoj bivši oboževalec prišel" je navrgel poredno.
 "Ha ,nikoli se ne ve… Spogledala sva se in se zasmejala .
No in res nas je bilo kar precej. Gospodar je povedal da jih pride še več . Sem se pošalila, da nas bo potem, skoraj toliko, da bo imelo vsako drevo svojega pobiralca ali kot bi bili na kaki trgatvi ne pa pri pobiranju češpljev. Samo letos je letina za češplje res izjemna. A ker je letos zelo obilno obrodilo vso sadje so nekateri obirali jabolka, par nas se je napotilo v velik sadovnjak, kjer so na robu rasli kot drevored stari , visoki češplji, ki so se šibili pod težo plodov.
Prvo smo seveda dobili kozarček, žganja, baje kot zdravilo, če bomo jedli češplje, da nas ne bo napihovalo.. Seveda se nobeden ni branil .Važna je preventiva!! Pa ne da smo kaki ljubitelji alkohola, a prisegamo na zdravo kmečko pamet. Bolje je preprečiti,kot pa lečiti. Potem smo na hitro še spili obvezno kavico, in se je pokazalo, da smo vsi ljubitelji te opojno dišeče tekočine, smo jo srknili in se potem napotili v sveže a čudovito jutro. Jutra na Koroškem so nekaj posebnega. V njih je neki čar svežine in obljube da bo—Kot poje naš stari kantavtor Tomaž Domicelj:
»DANES BO RES EN SREČEN DAN, TO SEM ZAČUTIL ŽE ZJUTRAJ«
Kar težko doživiš v drugih pokrajinah naše dežele. Čeprav so skoraj vsa moja jutra čarobna, a stvar je v tem,…kje doživiš poslavljanje noči in obisk jutra ...Ali pa se je samo meni tako zdelo. V teh krajih tu v bližini sem rasla gor, tudi to ima svojo težo… vedno se mi zbude spomini na leta moje mladosti….Nostalgija..

Pa smo začeli, nekaj je bilo sorodnikov pa še en moški, katerega sem na videz poznala on in moj mož sta splezala na drevo mi pa smo pričeli s pobiranjem. Kjer je bilo ravnina smo razprostrli veliko pregrinjalo, tako da so češplji padali na čisto in se ni bilo treba bati, da bi spet koga pičil kak sršen, kot zadnjič mojega moža, ko je pobiral sadeže iz goste trave. Delo je nam steklo kot namazano.Sadeži so bili veliki zdrai in slastni... Seveda so nam stekli tudi jeziki, kakor je že v navadi. Prvo smo , kot je v navadi , obrali vse sosede, potem vso žlahto. Živo in mrtvo, do tretjega kolena nazaj, pri nas je navada da gredo zgodbe o naših prednikih oziroma njihove dobre lastnosti in muhe iz roda v rod…. ja je že tako ,dokler se človek spominja umrlih so še vedno, kot živi in med nami.. Ko te ne doseže nobeden spomin več. Si se razblinil kot milni mehurček v vetru. Ja v tem je vsa umetnost spomina ni treba ne vem koliko sveč prižigati - z besedo in ljubeznijo jim poklanjamo večen spomin, nosimo jih v svojih srcih … Vsak je dodal kak oseben dogodek in res je bil lepo obujanje na minule dni……
Nato pa smo se še pogovarjali o drugih stvareh …Tako malo kdaj se vidimo in nismo na tekočem, tako pa smo to kar hitro nadoknadili. Bodimo pošteni in recimo bobu bob. Jaz sicer nisem ne vem , kako radovedne sorte. Sem se pa naveličala poslušati vedno eno in isto očitanje: " Ja, a ne veš? … To, ja tako… kako da ne veš?"Tako pa se prilagodim pa smo vsi zadovoljni. Končno je pa tudi v redu , da si na tekočem… Pa še res je, da se dolgo nismo videli. Tako sem do malice zvedela vse, kdo s kom in kako in kje in na kak način. Podrobnosti do zadnje potankosti. Da je še meni postalo vroče. Pa so včasih bili kmetje bolj zadržani sedaj se vidi , ja tudi tu so že čuti vpliv medijev…
Malica je bila kar obilna , seveda tudi zalivati nismo pozabili. Spet smo se lotili pobiranja. Lepo smo imeli razporejeno delo . Dva sta tresla mi smo pobirali eden je vstran vozil , gospodar pa je polnil sode. da bodo češplji fermentirali in bodo v njih pripravljeni čakali ….na žganje kuho…

Sonce se je v dvigovalo vedno više in više mi pa smo bili vedno niže in niže sklonjeni nad delom . Pričel je boleti križ .tako, da nisi vedel v kakšen položaj bi se spravil, da bi bilo laže…Malo pa vročina malo pa je nam pijača stopila v noge, nekaj časa je nastopila velika kriza .Potem pa naenkrat… ah kaj pa vem, vse je postalo naenkrat lahko.
Posebno, ko smo pričeli obujati spomine. Takrat mi je pri srcu bilo tako, kot bi brala dobro knjigo zgodovine. Odstirali smo stran za stranjo, vsak je našel v nji svoj prostor dogodki in ljudje in naenkrat je vso delo, bolečine v križu izpuhtelo neznano kam. Bilo nam je kot da smo povezali preteklost s sedanjostjo in tako nakazali , da se nam ni treba bati prihodnosti, dokler nas bodo družila taka srečanja, pa čeprav ob delu. Pa, še dobro delo smo naredili, da smo prišli pomagat.
Kar precej dreves je laže zadihalo, ko se je znebilo težkega bremena, ko smo se odpravili na drugo lokacijo, kjer so bila bolj mlada drevesa a nič manj obložena, smo videli, da so prišli novi pobiralci. Čez nekaj časa so se nam pridružili. Vidim da mi prihaja nasproti moja prva simpatija. Nekoč visokorasel fant temnih las in suh, je nasproti prihajal gospod z očali ,sivih las in kar precejšnjega obsega. Podala sva si roke in vljudno me je pozdravil . Malo smo spregovorili o tem in onem. Potem se je pomešal med druge.
Meni pa se je odvil pred očmi film nekega večera, ko me je popeljal v naslutene višave dotik njegovih ustnic, ter lepota prvega poljuba,ki sem ga čutila še dolga leta. A sem se sedaj ob pogledu na njega vprašala, pa kaj vraga sem videla na njem. Ja bila sem mlada eh, še prej kot on me je osvojil zven njegove kitare , ha no saj dalj od poljuba tako nisva prišla, včasih so starši pazili na dekleta, a vseeno sem imela mehka kolena, kadar koli sem ga kje videla…….
Kakor že rečeno smo češpljarili in vedno topleje je bilo in vedno bolj veselo. Ko se je sonce nagnilo tik nad severno zahodnim hribom , tam nekje med Uršljo goro in Peco smo pa nehali. Gospodar je bil zadovoljen. Vprašal je ali smo si nabrali še za sebe za ozimnico. Gospodinja je prinesla večerjo. Posedli smo zunaj okoli mize, ker so notri prenavljali .V tišini smo povečerjali, že kar precej časa je preteklo od oopoldanske pozne malice, da je vsak hitel, da zadovolji svoj želodec… Nato pa se je pogovor razplamtel o politiki o cenah o poljedelstvu , vsakodnevne dogodke smo že prej premleli, nato pa o ljubezni o tem kakšna je razlika med češpljem in češpljo …to mi je bilo jasno ja je moralo biti so bili moški zelo slikoviti ko so se tako trudili to razložiti….in tu smo se pričeli krohotati , Potem sliva, ja naj mi kdo pove, kako se imenuje sliva moškega spola? Slivnik?????
Tako dolgo smo razpravljali, ter češpljarili, da mi ni bilo nič več jasno…… potem pa so nas pregnali komarji……………..
Avtor: P.P. …

IZ ZBIRKE:TUDI TO je ŽIVLJENJE... KAKO SMO ČEŠPLJARILI 1. del

Bliža se jesen in z njo spomin  na češpljarjenje

Sem v dilemi ali naj zapišem slivarili ali češpljarili, po novem oziroma  pri nas v naših krajih pravimo češplje slive so pa zgodnji sadeži.., a jaz ki prisegam bolj na stare običaje in dobrote jih imenujem češplje. No torej ostanem pri češpljah…sredi tega meseca sva z možem bila povabljena na pobiranje češpljev. Septembrski dnevi so še prekrasni a jutra so že zelo sveža in meglena. A ker sva odšla malo više se nama je prvo ponudil prekrasen pogled na s soncem obsijano Pohorje.
Ob prihodu sva bila deležna kozarček doma pridelanega žganja, ki je nama pregnal svežino in naju ogrel. Nato sva se odpravila  pod prva drevesa, kjer sva presenečena videla tako polna drevesa, da so se dobesedno šibila pod težo sadežev. Ni bilo važno ali pri deblu ali na koncu vej vse je bilo modro.


Takoj sva se lotila dela , Prvo je bilo treba drevo stresti za kar je poskrbel mož jaz pa sem medtem malo okolico »prečekirala« z fotoaparatom (brez njega namreč  ne grem nikamor. Pozornost mi je vzbudilo cvetje v sosedovem vrtu kjer se je bohotilo prekrasno cvetje imenovano Petelinov greben


Njegov podaljšek na sredi me je spominjal na škratovo koničasto kapico ali pa če malo bolje pogledam pustim he he, ma prosto pot domišljiji .Kakor koli všeč mi je bil….
Takrat me je mož že poklical, da bi bilo lepo če bi pričela pobirati. Da nisem na foto safariju ampak na češpljarjenju.Zasmejala sem se Dan je bil lep, malo me je grel češpljevec sonce je sijalo, topel vetrič mi je mršil lase ... z eno besedo počutila sem se čudovito. Češpljev je bilo vse modro po tleh in mož je že nabral dva  vedra.


Pridno sem pričela še jaz pobirati, kljub temu, da me je malo bolela noga sem kar pridno pobirala- ja časi so taki, da se mora človek pohvaliti a ne .... posoda se je hitro napolnila, pogled navzgor v krošnjo pa je pokazal, da še bo treba , drugič priti in nadaljevati z delom

Veliko teh posod sva napolnila, kajti nabirala sva celi  dan. Tako da sem zvečer videla že vse modro pred očmi.

A češpljev ni in ni hotelo zmanjkati.. .Polnili smo sod za sodom za žganje, in seveda za marmelado….Ko smo bili gotovi je sledila pojedina…Obujali smo spomine na stare čase se smejali imenitno smo se zabavali, kljub temu, da smo bili vsi utrujeni.

Naslednji dan se je delo nadaljevalo seveda v drugačni obliki, Treba je bilo vse češplje izkoščičiti in skuhati marmelado. Kuhala sem jo kar v treh loncih naenkrat.


Po dolgem kuhanju se je ta gosta zmes spremenila v okusno marmelado



A to je bila šele prva runda. Češpljev je več kot dovolj družina ima rada, češpljeve cmoke, kompot , palačinke, buhteljne, na kruh namazano in seveda da ne pozabim pito. Ja in če bodo hudi cajti je v redu, če ima človek malo zaloge. Nič nas ne sme presenetiti. Takrat kadar je si je treba narediti zalogo. Vsak si jo lahko naredi, kmetje imajo letos toliko vsega in so veseli, če lahko komu ponudijo kaj v zameno za pobiranje sadežev. Pa še zabavno je …
.Dober tek…Sledi drugi del
P.P.

Iz zbirke.....SANJALA SEM----

---

Sanje

Da sedim na mehkem oblaku ,
ki me nosi daleč, daleč proti soncu.
Z vsakim pišem vetra,
je oblak bolj rožnat in jaz boljše volje.
Zaprem oči, kajti vedno hitreje
in globlje se pogrezam v to čudovito opojno mehkobo….
Pred sabo zagledam s snegom pokrit , snežno bel vrh gore.
Neslišno pristane beli oblak na vrhu te gore,
spustim se na tla, zajamem zrak.
Se kot otrok predam svetlobi in svobodi trenutka.
Dvignem roke se globoko priklonim ,
ter se zahvalim Materi Naravi
za ta trenutek, doživetega, za ta trenutek resnice,
spoznanje, da za vsakim temnim dnem ,
se rodi nov dan v mavričnih barvah .
Ki me napolni z dobroto in sočutjem
Zbudim se, in vsa vesela vem ,
Da grem lahko naprej v nove zarje.
brez vsakih ovir
Kako čudovito je življenje……
treba je samo vedeti. in verjeti.....
p.p.

IZ ZBIRKE-TUDI TO je ŽIVLJENJE-5- TEŽKA ODLOČITEV

• "Ostati ali oditi"
  Poletje se je nagibalo h koncu. Stala je ob oknu in gledala za zadnjimi hotelskimi gosti…. in premišljevala, ali naj sprejme ponudbo za podaljšanje službe v tujini. Bila je zelo v težkem položaju na eni strani družina, otroci sicer ne več tako mali, a vendarle, potrebovali so mater, ki bi bila več z njimi ne samo ob vikendih in praznikih. Poleti pa še to ne. Takrat ji je pripadal vsak mesec tridnevni dopust skupaj, ki so ga navadno preživeli doma ali pa pri babici. Otroci so bili ta mesec na počitnicah pri babici . Veseli so bili, da so lahko bili v družbi bratrancev s katerimi so se odlično ujemali in razumeli, Jahali so ponije in hodili na izlete, ter se kopali v bližnjem jezeru. Ob vsakem obisku so bili bolj zagoreli in zadovoljni.
  Ob misli na moža se, se ji je v očeh zaiskrilo, kajti vedela, je za njegovo željo, da se vrne domov. Čeprav zelo samostojen je čutila, da jo pogreša kakor je pogrešala tudi ona njega. Bila je srečna , da ima tako dobrega ljubečega moža. Veselila se je vikendov in njegovih strastnih objemov ter vročih poljubov. Telo ji je zagorelo, ko se je spomnila vikenda, ki sta ga preživela ob morju. Z roko se je dotaknila ustnic , še vedno je čutila dotik njegovih zahtevnih, vročih poljubov, ki so ji vedno znova in znova razburkali kri po žilah, tako da je potrebovala , kar nekaj časa, da je prišla k sebi. Tri dni sta imela na razpolago a se je komaj spomnila kakšno je bilo vreme in slanosti morja. Vse dneve sta preživela v postelji, bila sta lačna drug drugega hotela sta se naužiti ljubezni za nazaj in za naprej . . nista se veliko pogovarjala, besede niso bile potrebne, pogled, poljub objem je povedal vse. Vedela sta da bodo ti trije dnevi še prehitro minili, vedela sta, da veliko zamujata z odsotnostjo, z delom. A vedela sta tudi, da se potem ljubita še veliko bolj vroče, da je ta odsotnost ogenj njune strasti in ljubezni. In ugotovila sta da se ne bosta nikoli naveličala drug drugega. Bila sta poročena že dobrih dvajset let otroci so doraščali, kmalu bodo izleteli iz gnezda .Bil je njen studenec iz katerega je črpala moč za naporno in zahtevno celodnevno delo.
  Ponudbo za službo naj bi podaljšala še za eno leto . A kakor koli je obračala stvari, je že vnaprej vedela, da bo najbrž privolila in ostala. Poleg zelo dobrega plačila, obljubljena ji je bila povišica, ji je služba bila všeč. Odlično se je razumela z sodelavci. Nikoli ni imela problemov uživala je v delu. Poletje je bilo res naporno a čez zimo se je vse umirilo. Takrat je imela več prostega časa in takrat so bili vikendi njeni, ki sta jih z možem in otroci maksimalno izkoristila. Posvečala se je še, drugim stvarem ne samo delu.
  A sedaj je kolebala bi ne bi, kakor koli je obračala, so povsod bili plusi in minusi.
  Več bi bila z otroci. Čeprav so bili zelo samostojni jo je skrbelo za vsakega posebej. V šoli niso imeli težav zlahka so se učili in poleg obveznega pouka obiskovali še kup dodatnih krožkov. Bila je vesela, da je obstajal internet. Nekako je bila prisotna med njimi a to ni bilo to, kar je želela in kar so hoteli otroci. A lahko jim je nudila vsaj to. Čeprav tudi moževa plača ni bila slaba sta odplačevala še kredit za opremo hiše in novi avto. Potrebovala sta dva. Izdatki so bili kar veliki in naslednje leto naj bi prišla na zeleno vejo.
  Jutri naj bi padla odločitev , a hotela se je še prej pogovoriti z možem, kajti ni hotela, da bi mislil, da hoče ostati ,hotela mu je povedati, da mora. Bala se je razgovora z njim ni vedel kako bo sprejel njeno odločitev, čeprav sta se o tem že menila in se ji je zdelo, da je nekako pripravljen še nadaljevati tristo petinšestdeset dni zakona. Bolj na papirju kot v realnosti. A je takrat kadar sta bila skupaj nadoknadil vse za naprej in za nazaj. .Poklicala ga je pozno zvečer, po obveznem poročanju , o otroški vzgoji , sta prešla na bolj na čustveni del razgovora, ki je oba razgrel. Potem sta se menila še o vsem nepotrebnem, ko je tako mimogrede navrgla:
  »Jutri moram povedati ali ostanem ali ne«
  Takrat jo je presenetil z vprašanjem:«Kaj pa ti misliš, kako bi bilo najbolje«
  Utihnila je in dejala, »No mislim, da bi še podaljšala, finančno bi se nama poznalo pa tudi sedaj smo se vsi navadili tega življenja. Vem , da je hudo za vse ,posebno za tebe, a saj čas hitro mine in čez eno leto bova za vedno skupaj. Tako jaz mislim .Kaj pa ti misliš ?«
  Nastal je dolgotrajen molk, da je že mislila, da je odložil, ko se je oglasil in dejal : »ja, saj sem pričakoval tako odločitev, , res je da je, da morava sedaj malo bolj zategniti pas in gledati na vsak izdatek a potem bo laže. Pa privoli« je tiho dejal .
  »Hvala« , mu je dejala, cenim to vem , da ti je še teže kot meni a vedi te dneve, ki naju ločijo bova nadoknadila obljubim ti. Tudi otroci ne bodo veliko prikrajšani, vsak dan smo na vezi tako ali tako. Pa zanesem se nate, da bo vse v redu tako kot doslej."
  "Ja, saj se res lahko, potem se je nasmejal in dejal:
  "Kaj bi ti brez mene?"
  »Propadla« se je nasmejala nazaj,
  " In kaj bi ti brez mene" mu je vrnila
  "Tako kot ti , he he," se je nasmejal "eden brez drugega bi bila  dve izgubljeni duši!"
  Potem sta si zaželela še lahko noč z zagotovitvijo da bosta sanjala drug o drugem. Ko je odložila slušalko. Se je zamišljeno napotila v sobo zaprla vrata za sabo in planila v neutolažljiv jok. Bilo ji je hudo in morala je izprati bolečino in težo odločitve saj je vedela, da bo to leto še kako težko kljub samo prepričevanju , da bo hitro minilo. Kajti tujina, dobro plača, a zato zahteva zadnjo srago znoja....  veliko odrekanja in žrtvovanja...
  Avtor
  P.P.

IZ ZBIRKE-TUDI TO je ŽIVLJENJE-4- ODLOČITEV

"Biti, ali ne biti, to je vprašanje!"
To je zgodba ki se je dogajala  že v prejšnjem stoletju, ma kaj stoletju tisočletju he he..
V objemu gora je ležala dolga dolina katero je delila na polovico mogočna reka, ki je leno tekla in se lesketala v mesečini. Poleg nje se je kot senca vila avtocesta, ki resnici na ljubo takrat v tistih časih ni bila preveč obremenjena. Vse je bilo mirno na obronkih Košute in Pece se je že danilo, dolina je bila še v polmraku jutranjo tišino je prekinjalo petje ptičev in v bližini je zvon vabil k jutranji maši.
V veliki stavbi v samostanu ob robu mesta se je prebujalo v nov dan petindvajset deklet , gojenk, v starosti od petnajst do sedemnajst let .Ki je glasno govoreč se oblačilo in pripravljalo na odhod k jutranji maši v cerkev, ki je bila oddaljena dobra dva lučaja od samostana. V spremstvu sestre učiteljice so veselo čebljale o vsem in tu in tam se je katera glasno zasmejala, da jo je sestra očitajoče pogledala .
"Kajti tu je vladal železni red in disciplina,"
Po maši, ki jo je vodil že v častitljivi starosti župnik, kateri je poučeval tudi verouk. Vse učenke so mu bile naklonjene posebno takrat kadar je predaval skrivnosti svetega pisma. Slikovito je znal pripovedovati.  Kadar je narekoval pa je ob vsakem koncu stavka dejal : "Vejica, ne pika". Tako da so mu gojenke za hrbtom vedno klicale pika, vejica.
To jutro je oznanil, da se bližajo tridnevne duhovne vaje. Da se bo treba odreči govorjenju, se posvetiti molitvi in se poglobiti vase. Dekleta so se spogledala vprašujoče in skomignila z rameni. Ko je bila maša pri kraju so se usule iz cerkve, kot trop radoživih ovčic.
Vso pot so ugibale, kako bo to zgledalo, ali bo morda odpadel tudi pouk in praktično delo. Ena se je opogumila in vprašala sestro :
" Sestra, ali bomo samo molili, in jedli ?
Ali pa bo post tri dni" -je nedolžno dodala…
Sestra se je nasmejala in dejala:
 "Pri zajtrku zveste vse."
 Vse so pospešile korak in kmalu so se vse napotile v veliko jedilnico in dekleta, ki so bila ta teden v kuharski skupini, so prinesla na mizo dišečo polento, na kateri so se tresli ocvirki in kavo. Sklonile so glavo in glasno pomolile pred molitvijo. Nato pa v tišini hitro zajele. Tik pred koncem je vstopila sestra prednica. Z nasmehom jih je pozdravila. Odzdravile so in kljub njenemu nasmehu so se je nekako bale. Vedele so da zna biti zelo stroga in nepopustljiva. Vprašujoče so jo gledale. Vse so prenehale jesti in čakale kaj poreče.
Vse po vrsti je preletela s pogledom in jim rekla:
 "Jutri se pričnejo duhovne vaje. Zjutraj je maša v kapelici potem skupna molitev in poglobitev vase. Prepovedano je govoriti se smejati in peti. Dovoljena je samo glasna molitev in petje v kapelici.  Odpade pouk .. Smo se razumele."
Vse so vneto prikimale , kimale so še potem, ko je častita sestra že davno izginila iz jedilnice.
Gojenke so bile razdeljene na tri skupine , Gospodarsko, kuharsko in šiviljsko… Vsak teden so se menjavale. Delo je bilo treba opraviti natančno in pravočasno. Potem ko je je gospodarska skupina , odšla v hlev, kjer je bilo treba pomagati pomolsti veliko število krav, kajti potem je ena sestra z traktorjem odpeljala mleko v mlekarno…Nato je sledil pouk, ki je trajal do dvanajstih. Po kosilu je gospodarska skupina odšla na vrt kjer so pomagali sestri pri delu na vrtu. Obirale so tudi jabolka za ozimnico. Šiviljska skupina je šla v šivalnico, kjer so se učile šivati oblačila, plesti puloverje… in veliko jih je vezlo prekrasne prte nekatere so si sešile celo doto. Od zaves posteljnine in namiznih prtov. Kuharska skupina pa je pripravljala jedi za večerjo in naslednji dan. In vedno so bila naročila za torte, sladice, tako da dela nikoli ni zmanjkalo…Bil je čas zorenja plodov in na veliko se je vlagalo.
No in na dan Duhovnih vaj je vse to nekako stopilo v ozadje. Ja treba je bilo v hlevu opraviti, tudi delu v kuhinji se ni bilo mogoče izogniti, šivanje je izostalo večji del dneva so se posvetile molitvi in premišljevanju. Hodniki ki so bili vedno polni deklet so bili prazni ni bilo tekanja po stopnicah vse se je pogreznilo v tišino, katero je od daleč iz tretjega nadstropja rahlo prekinjal šum petja, ki se je v tej tišini in zaradi oddaljenosti zdel kot bi poslušal angelsko petje…Vse je postalo tako skrivnostno tiho, nabito z pozitivno energijo. Včasih je nad vse priplavala zavest, kot da lahko polete… Tako je počasi neopazno v vse pronical duh kadila duh duhovnosti. Nekako so imele občutek, ko da so izstopile iz svojih teles…
Med temi gojenkami so bila tri dekleta, ki so že prej imela namen, da se posvetijo redovniškemu poklicu--katera so bila še bolj dojemljiva, kakor ostala . Popolnoma jih je prevzel, da -lahko rečem duh predanosti. In že prej se jih je dotaknilo vse to. Nekaj je bila kriva vzgoja . Čutile se, klic, da se odrečejo posvetnemu življenju in se posvetijo bogu in samostanskemu življenju .Te duhovne vaje so bile samo še pika na i.
No poteh duhovnih vajah so to sporočile sestri prednici, katera je bila navdušena. Več sester je končalo šolo tu in so potem odšle med nune. Potem je prišla častita sestra provincialka. Pogovorila se je z dekleti in ker so bile še mladoletne je bilo treba privolitev staršev. Dve dekleti nista imeli nobenih težav. Vse so prihajale iz številnih družin in od ene je bila ena že sestra.
A zataknilo se je pri tretjem dekletu. Mama od nje je bila zelo pobožna žena, a tu se je uprla:
"Ne in ne" je bil ves njen odgovor.
 Niso pomagale ne solze ne prošnje ne lepi pogledi ne, ne in ne !! "
 Pa zakaj ne",
"Zato, ker ne," je bil njen odgovor.
"Nočem , da se zakoplješ med te zidove preveč življenja je v tebi ,shirala bi tu notri."
 "Pa bila bi bliže bogu"…
"Pa lahko bi se izobraževala naprej!"
"Ah" je nekaj zamomljala in dejala: "Bogu lahko služiš povsod"
…Tudi ona je imela za sabo samostansko šolo samo v drugem kraju, in seveda drugem času. Drugače je dekletu izpolnila skoraj vse želje a tu je ostala neomajna. Dejala je :
"Enkrat mi boš še hvaležna."
Seveda, je bilo joka in stoka na pretek a mama je tega dekleta poznala bolje, kot je dekle poznalo samo sebe. Veš je nadaljevala:
"Tudi tu ni vse tako kot je videti.. a ko si enkrat noter je gotovo."
 "Saj te bo minilo, vem da  si že vso poletje želiš , da bi šla za redovnico , a  minil bo vpliv duhovnih vaj minil bo vpliv kadila in ko boš spet prišla meed navadne ljudi , spet se boš spustila na realna tla.".

No in res je minil vpliv in želja po predanosti. Še tembolj ko se je razvedelo, da ne bo postala Kristusova nevesta, se je veliko sester odvrnilo od nje. Čeprav je bila prej zelo priljubljena… Za njih je postala nevidna. Ona pa je samo stisnila zobe in se učila vseh veščin ki jih je nudila šola od teorije, do prakse , ko je končala.. je vsa vesela, da lahko gre izza teh zidov ki so bili kot kletka , da zleti kot ptič v življenje. Veliko ji je dala ta šola naučila jo reda discipline in spoznaja, da tudi tam notri ni vse tako kot zgleda na prvi pogled. Poročila se je rodila troje otrok ima moža..a včasih , ko se približuje  ta jesenski čas in je v zraku duh prihajajoče zime se spomni teh duhovnih vaj in vseh takrat zastavljenih vprašanj. Ali je bila odločitev prava.
 "Ja je bila in je hvaležna materi da je rekla ne. Uživala je v vlogi žene, matere...
Kajti takrat je šlo za to: Biti ali ne biti Kristusova nevesta in zato  moraš biti  res  poklican"…
Avtor: P-P-

Poletno branje--- VSE JE ENKRAT PRVIČ---2

Spomini, ko sem še imela veliki vrt

Topli pozno poletni dnevi so me zvabili na obisk sadovnjaka in mojega vrta, kjer vsako leto dozore sadeži, ki jih najbolj obožujem. Ker sem bolj redek obiskovalec tega vrta, ki je bolj daleč od mojega doma se je trava kljub poletni košnji neverjetno razrasla. Tako da sem kljub poznavanju terena stopila čez majhen parobek in zaskelelo me je in poškodovala sem si gleženj.
Kakorkoli treba je počivati in tu se je pojavil problem. Nisem vajena, ležati, kaj šele, da bi mi kdo stregel. V najinih  oseminštiridesetih letih je prvič da sem obležala in da potrebujem nego.
Pa sem prosila moža naj mi prinese še eno blazino da si podprem hrbet, in eno za podlaganje noge,kajti tudi pisanje z računalnikom v naročju zna biti naporno brez vsake podpore.
Prvo me je pogledal in vprašal

"Zakaj" ?

"Kaj zakaj ?"  mu odvrnem , " prosim prinesi mi blazino."

 Pogledal me je z nejevernim izrazom na obrazom in odšel po naročeno.
Ko seje vrnil mi vrže blazino od daleč, kot da bi se bal da bo tudi njega pričela boleti noga če se bo preveč približal. Pogledal me je in videl moj očitajoč pogled. »Kaj je, kaj ni prava blazina, kaj me tako gledaš?«
»Blazina je že prava, ni pa pravi način , kako si mi jo vrgel.« mu odgovorim. Nerodno mi je podložil nogo potem še hrbet. Me pogledal in vprašal: »Ali je v redu tako«?
»Seveda je«, bila bi pa vesela, če bi se malo manj kislo držal, saj se ni podrl svet če ne morem hoditi, tebi pa tudi ne more biti preveč težko, da me malo dodatno razvajaš.
»Ja saj vem, a hecno zgleda, da ležiš , ne vem, kaj ti naj prinesem , kaj naj naredim?« je odvrnil. Nič ni treba se sekirati bom že jaz povedala kaj rabim in kdaj. Pa skuhati bo tudi treba kaj« Sem skoraj z malce privoščljivostjo odvrnila. Zgroženo me je pogledal!
»A misliš resno? »Veš da, moram počivati, če hočem še kdaj v hribe, pa tudi navaditi se moraš malo, kaj pa če mene zmanjka, bo treba živeti naprej. Nočem, da postaneš odvisen od milosti drugih, saj veš vsak je svoje sreče kovač.
»Ja od zvitega gležnja te pa res ne bo pobralo!« nasmejala sem se, to ne a lahko pride kaj drugega, pripravljen moraš biti. Saj veš nič te ne sme presenetiti, mi je prav prišel citat iz Civilne zaščite. »Kaj pa naj skuham? Ali nimaš v skrinji pripravljene hrane. ?«
»Ja imam:«. Odvrnem. V redu potem ne bo težav, bom že kako, ti boš samo govorila in povedala kako in kaj. Tako se je soočil prvič , z nego »bolnika« he he. No saj veliko se ni spremenilo, kavo kuha on, ker jo skuha bolje kot jaz. No je še kar veliko dela, ki ga opravi on. Navadno si razdeliva delo, jaz delam kar mi je všeč in še njegova dela kar njemu niso všeč. On pa opravi dela katera meni niso všeč.
Pravzaprav je zelo preprosto. A vseeno z nego se je soočil prvič. In ne boste verjeli kako mi je všeč. Okoli sebe imam pladnje na katerih je sadje jogurt vsi moji USB ključki potem DVD, knjige in še in še vse mi je razpostavil, tako, če bi tudi hotela na hitro s postelje bi mi moral narediti prostor.
Hrana je taka, za zajtrk : salame, čaj pšenični zdrob ali mrzel paradižnik, za kosilo, češpljevi cmoki(iz skrinje) polnjena paprika, ričet ja niti ni tako slabo. Pa veliko sadja. Uživam, pa saj tudi njemu ni slabo, na hitro pospravi stanovanje, meni postreže, potem pa se posveti športu na TV ali pa se zlekne na ležalnik na balkon kjer bere in uživa, dokler ga moj klic ne vrže pokonci. Še dobro da imam močan glas . Ja vse je enkrat prvič tudi tale izkušnja, pa niti ni tako slabo, če izvzamem bolečine v gležnju. Ni prijetno. No, pa tudi te so prvič. Pa saj bo menda ja hitro minilo…Ko je bilo bolje e tudi on z veseljem dejal "No saj ni bilo tako hudo".
P.P.

IZ ZBIRKE TUDI TO je ŽIVLJENJE-3- NUJNO ZLO NA PRAGU MESTA

TEŠ-

Na skrajnem robu našega prelepega mesta, pravzaprav že na začetku sosednjega mesta  stoji termoelektrarna Šoštanj..Ki je naše prekletstvo in blagoslov ob enem. Veliko dobrega je povezano z njo. Rudnik lignita večji del njegovega  izkopa porabi elektrarna. Če elektrarne ne bi bilo, bi rudnik propadel in nastala bi velika socialna katastrofa. kakor hočeš , povezani smo s tem nujnim zlom.In daje nam elektriko, daje nam centralno ogrevanje, daje nam toplo vodo...Ja rabimo jo.In zaenkrat smo lahko srečni da je !!??.. .

No daje nam pa tudi veliko strupenih snovi, kateri se sproščajo v zrak en dan več drugič manj.
A roko na srce, sedaj ni tako hudo, kot je bilo včasih. 

Pred štiridesetimi leti je včasih ob nizkem tlaku bilo perilo vse sivo če si ga sušil od zunaj. Dihal si kot krap, skoz škrge, ko ga ribič vrže na suho . Gozdovi proti Zavodnju so se sušili. A potem se je to izboljšalo nato ko so vgradili filtre je sedaj veliko veliko boljše..Gozdovi so spet ozeleneli .. no dolgo je trajalo, da je do tega sploh prišlo, a sedaj se lahko diha ,celo gorenjski nageljni uspevajo pri nas, čeprav so zelo občutljivi. In dolina se bo ,počasi opomogla. Vsi si želimo in upamo---

In upanje umre zadnje
In navadili smo se na njo, v kateri konec greš vedno te spremlja njen dim,ptu je pogled z Jezerskega vrha naPohorju, kjer je črtica Vidiš jo s Pece Uršlje Raduhe ...

Kot nekak kažipot in opomin da moramo ljubiti naravo da  bo pogled v našo dolino lepši ćistejši..Včasih je dima komaj za vzorec

no včasih je bel optimističen. včasih pa teman grozeč, da te kar stisne pri srcu. A to je bolj malo kdaj...


ko greš na sprehod jo lahko opazuješ v ogledalu Velenjskega jezera, Škalskega, Družmirskega v vseh se zrcali
Postala je del našega vsakdanjika, kakor smrad izpušnih plinov, ki jih povzročajo kolone vozil, ki se vale skozi naše mesto v osrčje države. Ker se ne morejo dogovoriti zaradi obvoznice.  Cesto ja, a ne po mojem sosedovem naj gre. Pa tudi ne razumem, zakaj gredo skozi najbolj rodovitna polja...??? .. Seveda bi morali upoštevati to, da je nesprejemljivo, da gre čez najlepše kmetijske površine...Že tako brez tega propada dnevno veliko kmetij, ni treba da še cesta vzame toliko obdelovalnih  površin, da bomo še bolj odvisni od tuje pridelave in tujega monopola...A državni uradniki in prebivalci doline gredo vsak po svoji trasi.. .. Pa tudi tu se nič ne spremeni,--Ja hudo je če zdrava kmečka pamet odpove...
No da se vrnem nazaj k našemu nujnemu zlu na robu mesta. ..Greš malo više v hribe na goro ja in kaj vidiš.. Seveda dim, kot smerokaz, ki kaže kje leži v bližini  tvoj tvoj domek.a včasih je tako lepa slika in te preplavi lep občutek, ja tam sem doma


Danes sem se peljala mimo nje pa je bila obsijana s soncem ,in to me je navdalo z upanjem da bodo pri novem bloku 6, ki so ga končno zgradili,   In srčno upam , da so vgradili vse filtre da bo naša prečudovita dolina še čistejša in se bomo počutili v njej še lepše kot doslej

Blok je rasel počasi zelo počasi celo..(a je požrl toliko denarja, ki je poniknil v žepe, znanih ?? neznanih ljudi??) a to je že druga zgodba .....a vendarle, odvisno je bilo  od financ potem složnosti v vladi, potem ali so na oblasti levi ali desni ali srednji ali..
No kakorkoli želim vam vse lep dan, pa naj bo kje sredi neokrnjene narave ali pa tik ob kakšnem industrijskem gigantu. Končno si moramo lepo počutje narediti sami, saj če bomo čakali kar na druge bo "boul buogo"bi rekel Iztok Mlakar .... Sami smo gospodarji svojega počutja, svoje sreče---

P.P.