Spomin na jesenska potepanja-- KONJIŠKA GORA STARI GRAD, SKALA, GRAD LINDEK

KONJIŠKA GORA
STARI GRAD, SKALA, GRAD LINDEK
Velikokrat se peljem ,skozi Stranice in Slovenske Konjice in vedno potujem z očmi po obronkih gora in vrhov. Spomladi sva bila na Konjiški gori na Stolpniku in takrat sva izvedela da je na drugi strani gore še en vrh, kjer so trije križi, ali tako nekako nama je povedal en gospod, Pa da se da priti iz Slovenskih Konjic pa, da je tam čudovit razgled.
Sredi septembra sva se odločila, da greva preveriti ali to drži. Še pred sončnim vzhodom sva se peljala skozi Vinsko goro, ki je bila ovita v pajčevinasto meglo, mimo Frankolovega, kjer mi je spet pogled, kot že velikokrat doslej poromal po gori nad mestom in na grad prav za prav ruševino gradu, ki se je svetlikala v nastajajočem dnevu.
Kakor že neštetokrat sem tudi tokrat rekla:
Tu gor bova še tudi šla enkrat .
Ja, je dejal mož saj se že res dolgo odpravljava tja gor…
Potem sva prišla do krožišča na Stranicah se je nama nasproti zasmejalo nebo v čudovitem oranžnem odtenku na modrem nebu.


Dejala sem : Pozna sva.
No nič ne de saj je bolje tako; je dejal mož saj ne poznava poti in bolje je da vidiva, kje hodiva…
Potem sva kmalu prispela do odcepa za Stari grad nad Slovenskimi Konjicami in nato naprej po cesti do parkirišča pod gradom. Tu je še bila senca, le izza gozda je potem kar naenkrat zažarelo in pozlatilo travnik pod gradom. Ja pogled je bil veličasten.


Kot razglednica
Toda , kmalu sva odšla po zelo dobro označeni poti proti najinemu cilju.
Pot se je vila v gozdu, ki ga je jutranje sonce polepšalo prevladoval je listnat gozd. Rada hodim po nepoznanih poteh in letos sva res veliko teh poti na novo odkrila. Lepa mehka in rahlo položna pot je kmalu zavila na levo in takrat je mož dejal. Tu bi pa lahko rasli jurčki in ne dolgo zatem je že vzkliknil: Vidiš, da sem imel prav.


Našel je dva in potem še kar nekaj. Jaz sem bolj antigobar sem jih pa zato slikala

ha ha... vsak ima svoje veselje.
No, po slabi uri sva prispela do napisa Skala. Niti nisva vedela, da bova sem prišla tako hitro, pa da je ta na vrhu sva mislila, a je bilo to sredi hriba, kot gnezdo 


No potem sva pa mislila bova tu počivala malo nato pa greva naprej. Pa je kmalu prispel še en mladenič in nama razložil da sva že prav , da se gre na Tri Križe iz Črešnjic preko Kartuzije, da tu gor hodijo za kondicijo, tako kot pač mi na Uršljo goro.

Potem je nama razložil, kje je kaj videlo se je do Oplotnice potem na vzhodu do Slov. Bistrice in celo do Ptuja Na skrajnem robu je bil Boč in Donačka gora, katera naju še pričakuje…Takrat se je pooblačilo in skozi raztrgane oblake se je pokazala prelepa dolina

pod nami z mestom in okolico. Ja prav uživala sva. Nato sva se zajtrkovala ob krasni mizi in uživala v prelepi kulisi, ki jo je nama mati Narava postavila pred oči.
Še veliko obiskovalcev se je zvrstilo med najinim obiskom, kajti midva sva ostala gor dobro uro , šalili smo se in se smejali , ja prijetno je bilo..A so kar hitro odšli prišli so zaradi kondicije midva pa zaradi užitka…

Uživala sva v razgledu in zdelo se nama je, kot da sva v gnezdu in gledava čez rob v dolino, kot ptičja mladiča, Iz Skale je strmo navzdol bila speljana plezalna pot no midva sva si samo ogledala kline in lepo krenila nazaj po poti od koder sva prišla.Mož je še vedno upal, da bo našel , kakega jurčka..…
Sva se odpravila nazaj in kar hitro sva prispela do Starega gradu
nad Slovenskimi Konjicami .
Ogledala sva si ruševine stolp in seveda uživala ob čudovitem razgledu…

Tu je bilo sončno in dan je bil popoln. KO sva prispela k avtu sva si skuhala kavico čas je že bil za dopoldansko dvigovanje nizkega pritiska …
Nato sva se odpeljala nazaj. Jaz sem mislila, da bova obiskala še grad Lemberg,
a mož je dejal, da ga še popravljajo in da bi bilo bolje, da se odpraviva na Frankolovski grad.. Seveda nisva vedela kje naj greva gor. Sva pa vprašala za pot tu sta nama dve gospe povedali naj se peljeva nazaj in potem na levo do postaje…. In tam nama bo vse jasno
Pa še res nama je bilo. Zavila sva levo in po kakem km sva prispela mimo naselja , kjer sva vprašala za pot:
Ja prav gresta je dobro označeno… je bil odgovor . In sva prispela do »postaje« midva sva mislila na vse sorte postaje je bila pa »samo« avtobusna postaja. IN simpatičen kozolec s cvetjem in z napisom Lindek.
Potem sva na smerokazu videla da se grad imenuje Grad Lindek in ne Frankolovski grad, kakor sva mislila midva… NO ja. če ne veš pač zveš…
Po zelo dobro označeni poti sva zavila na levo in po dobrih desetih minutah prijetne poti po listju, kjer nama je pot prekrižal gož, ki se je sončil na toplem listju. Krasna pot, tako je dišalo po borovi smoli, in borovcih, kot da si nekje na morju. Ne pa sredi gozda..Deset minut je pisalo na začetku poti midva sva potrebovala veliko več počasi sva vsrkavala vase vonjave in vtise tega prekrasnega kraja dokler se ni prikazal izza drevja visok stolp,
pa kaj stolp , ne zasluži tega imena , ampak ruševina ki pa je bila kljub temu veličastna .Domišljija mi je pričarala pred oči graščake in spletične, sluge in hlapce ja kar zaslišala sem žvenket kozarcev ob gostijah... No človek lahko malo posanja z odprtimi očmi...

Z možem sva potem ugibala kje so imeli kaj  –Tu je bila klet,, ko sva opazila tik nad zemljo line. Ali pa so bile ječe je bil bolj stvaren mož—
Povzpela sva se na ravnino in tudi tu naju je presenetila miza z dvema klopcama.


Najbolj pa sem bila vesela gospodične, ki je fotografirala pokrajino pod nami. Kakor sem radovedna ,( no če vprašaš ti povedo he he) sem jo vprašala, kaj je tista koničasta gora, ki smo jo gledali skozi okno. Je dejala to je Špičasti vrh na desno je pa Stenica in naglasila na prvi zlog…. Vesela sem bila , da sem zvedela kje je kaj. IN seveda sva se odločila da greva tudi tja gor,a drugič- Poslikala sva vse in sebe in ko je prijazna mladenka odšla sva še nekaj časa uživala v popoldanskem soncu. Ter ogledovala dolino pod seboj…
Lepi kraji, vesela sem , da spoznavam še širšo, nižjo  okolico Šaleške doline. . Lepa je naša dežela … Polna svetlobe in prijaznih ljudi … Proti večeru sva se vračala pod Gradom Lemberg in res ga renovirajo na desno se nama je nasproti škrbasto smejal Kačji grad , a to bo za drugič, saj je blizu in če ne bo ravno kam pa jo mahneva tu gor….
Spet je minil, en res lep septembrski dan-
p.p.

Kremžarca--- 25.6. 2015 -

Slovenjgraško Pohorje.....

Praznični dan je bil , kot se za praznike spodobi, jasen z nebom globoke modrine   ki je vabila. Prav za prav je bil namen da gremo danes na URšljo goro, a ker  sem bila obveščena da bo danes gor srečanje teh in onih in ker ne marava gneče vpitja, ki motijo gorsko idilo  sva jo mahnila na nasprotno stran na Kremžarjev vrh nad Slovenj gradcem.

Ker so moje korenine iz teh krajev sem se veselila  da bom lahko obiskala tudi rojstno hišo... Lepo se vidiss te planjave pod Kremžarjevim vrhom---

Okoli osme ure sva se odpeljal od doma in proti desetih sva že zakorakala v hrib... Rada hodim po Pohorju ni važno, ali je to Slovenjgraško , Ribniško, ali Zreško Pohorje, ali Mariborsko važno je da je Pohorje....

Obožujem te planje in jase med smrekami, ki posebno zjutraj postanejo mistične posebej še, če vmes se od nikoder pokaže malo megle. Ali če srečaš kje ruševca, srno ali te tik nad glavo preseneti sova, ki si jo morda prebudil...
Prekrasen razgled je s Pohorja.Vidiš Kamniške , Uršljo oro Peco, Olševo in tako dalje .. Skratka gledaš in uživaš...

Vidi se daleč v Avstrijo, potem Dravsko dolino, Savinjsko dolino, Mislinjsko dolino celo Šaleška dolina se skriva med zelenimi griči a ne moreš je zgrešiti, kot visok kažipot kaže dim iz TEŠ

Ker sva letos že obhodila Zreško in Ribniško Pohorje sva sklenila da greva še na njegov  skrajni konec...

 Vreme je bilo sončno uživala sva ob petju ptic ob preletavanju pikapolonic preletavanju metuljev ki so se greli na tleh,ob  petdeset odtenkih zelene skratka bilo je zelo prijetno in za nameček so se nama ob poti prikazale  debele borovnice,slastne, ki so se kar same ponujale...Zamudila sva sončni vzhod, a nič ne de, kajti ob vsakem času dneva je lepo.......Med senco in soncem skozi gozd, skratka  narava vedno ponuja, le vzeti in videti je treba  Med ogledovanjem vseh teh lepot in panorame sva prišla do celega pobočja praproti... Slikala sem se za spomin in he he, tako za hec, kaj pa če mi pade kakšno praprotno seme za čevlje... Ja vedno moraš imeti malo otroka v sebi... Pot naju je vodila navkreber , a kar hitro sva prišla do travnikov  in nato gozda, kjer je nama prečkala pot

srna. Vsi smo bili presenečeni ona , ali on in midva.Hotela sem jo hitro slikati, a uspel mi je samo ta posnetek za spomin kako  lahko sredi dneva srečaš avtohtonega prebivalca te pokrajine.

 Vsa vesela sva prišla do kapelice, kjer sem pozvonila za srečo in eno lepo željo...

 in po položni poti kmalu prispela na kočo pod Kremžarjevim vrhom. Kjer sva bila prav presenečena, kajti tu sta sedaj oskrbnika , ki sta bila prej na Uršlji gori.... Kako smo bili vsi veseli snidenja. Videla pa sva veliko planincev iz Mežiške doline, ki so bili tukaj. Ja prijazen in dober oskrbnik posvede za sebo v druge kraje tudi planince. Prijaznost je v teh časih res vrlina. Veselila sem se kavice, ki je bila odlična, kot vedno pretekla leta na URšlji gori... Malo smo pokramljali in obljubila sva da se še vrneva..Oskrbnik naju je slikal.. Okrepčala sva se si napasla oči nad razgledom Pred nama je ležal kot na dlani Slovenj gradec z Uršljo in Peco ..Selami nad Slovenj gradcem

 

se še midva slikala

in nato po dobrem odmoru počasi odšla nazaj Tokrat po drugi strani, kjer sva naletela na ta prečudoviti travnik poln cvetoče arnike...Ki jo je za zdravilo nabirala neka gospa...Midva sva šla malo niže, kjer je bil še lepši še bolj cvetoči travnik.. Potem se nama ni mudilo nikamor več-- Bilo je kot, da se je ustavil čas--- Vsa vesela sva sedela sredi te cvetoče grede matere narave in vdihavala svežino in nedotaknjenost prvobitnosti.

 Rada imam take kotičke takrat si predstavljam, da je morda za nas še upanje, da so še tu in tam taki kotički kjer človek še ni razpredel svoje mreže uničevanja in onesnaževanja...Opazovala sva metulje, ki se jim je mudilo z parjenjem in srkanjem nektarja iz zlatih cvetov arnike...

Kar dolgo sva ostala na tem travniku in obujala spomine na razgledovanju panorame pred nama .Videl se je Košenjak nad Dravogradom, kjer sva že bila in malo zadaj Golica oz Koral alpen v Avstriji, kjer sva nedavno tudi bila.... Razgled na to sran ni bil preveč jasen , a vsaj vedel si kje je kaj...

In kaj kmalu nama je bilo jasno da se sem še vrneva... Nadaljevala sva pot in kmalu prišla na vrh

 
 


 ter se nato po slikanju odpravila navzdol, kjer sva se kmalu priključila poti, ki vodi na kočo...






 Med potjo sva opazovala cvetoče trave ki so delovale prav skrivnostno v sončnosenčnem prostoru..

 Nato je gozd postal sveleši in kmalu sva spet prispela na travnik.. Kjer sva nabrala v steklenice od soka borovnice... Kako so prijale doma sveže--- mnmmm

Ko sva šla gor sem tekla ta klanec ha ha, vedno tečem ta klanec navzgor, a vedno se mi zdi da je bolj dolg in bolj strm

 tik pred odhodom v gozd sva še nekaj časa sedela med cvetočimi valujočimi travami in uživala v cvetovih šentjanževk in poletnega dneva

Nato pa stekla navzdol po prekrasno osvetljenem gozdu

 kjer je ob poti zorela poletna trava, obeležje ob poti je  dalo nekakšen poeben čar , nek spomin na minula leta...

 V zraku je dišalo po poletju po smrekovi smoli po svežem zraku po ljubezni in zadovoljstvu, da nam je dano vse to videti in občutiti. Ja nekaterim je to samoumevno, a vemo da ni nič samo umevnega tudi čist zrak in neokrnjena narava ne...Za vse se je treba truditi da jo ohranimo še tako tudi našim zanamcem----