Spomini starega gojzarja :GRUBERJEV VRH 885 -POSLOVILNI POHOD.

 Praznovanje 1. Maja na Gruberjevem vrhu 885. 

Tako pa še vedno  pod  vtisom včerajšnjega obiska Gruberjevega 

Pa polja ob poti. Fantastični motivi v jutranji svetlobi..Preden zavijeva navzdol proti smučišču Bukovnik se je nama tudi letos, kot lani odprl čudovit pogled na pravkar posejano njivo...Ja ni kaj naša podeželja so res polna lepote le gledati in videti je treba. Tako je, ko  se ustaviš ob takih prizorih je za mene  meditacija, kot molitev čaščenje Matere Narave. 

Zelo lepo označeno. Ko sva se prvič peljala tod mimo sva seveda spregledala ta napis, a potem sva le našla pravo smer.

Ter mimo Bukovnikovega smučišča,kjer sva šele nazaj grede ugotovila kako lepo je sedaj v zelenju. 

Nato pa od parkirišča pohitela naprej sprva  skozi zelene tunele grmovja in krošenj,
ter  lepot, ki sva jih občudovala na poti gor in dol ter na vrhu.

 . 

Ja lepo je praznovati v naravi nazdraviti prazniku dela in zavesti, kako lepa  je   najina zlata jesen. Dolga leta sva hodila na praznovanje Prvega maja na Graško goro, peš iz Velenja, ampak sedaj se nama zdi neumno, da bi hodila 10km po asfaltu, na eno stran , torej 20 km na obe strani,da si uničujeva še dodatno že tako uničena kolena--- Da pa se peljeva gor, ter gor v vrvežu preživiva kako uro, potem pa spet nazaj. Pa še tako je včasih sva se srečala s prijatelji sosedi, sedaj ni nikogar več vsi so odšli tja za mavrico, ali pa odšli v druge kraje. Bila so prekrasna ta druženja ob glasbi in prvomajskih dejavnostih...Nagelj ob prihodu nato prvo majski golaž se zavrtela  par plesov  , ter potem odšla nazaj v dolino, sedaj pa je tako, da kakih poskočnih plesov ob živi glasbi  kolena ne prenesejo več, golaža pa zadnje čase tudi ne maram več.

Tako prakticirava druge variante, ki so  še veliko lepše. Ja le že tako, vsako starostno obdobje ima svoj plus  in svoj minus. Le prilagoditi se moraš in uživati sto deset na uro, kakor radi rečejo ,ter vzeti kar ti življenje  nudi.

Pot lepo speljana  tu na levi pelje kolesarska pot navzgor  kateri sva  prvič šla.A sedaj greva naprej po poti, 

ki je kot takrat zarasla s koprivami in malinovjem. 

Jutro je bilo še kar sveže in kje tako temno pod krošnjami dreves. A pogled skozi krošnje namaje nakazoval da bo dan fantastičen, kot ustvarjen  za naju. Res je bil. Polno cvetja  ob poti .

Pogled v dolino je zakrivala megla,

ki pa se je počasi trgala.

Čez  električnega  pastirja kjer  sta naju pozdravita  laježa dveh psov in ta dva lepotca 

sva pa v nadaljevanju uživala v prekrasnih razgledih le da je takrat bilo še velikokje kaj zakrito z meglico , ki pa se je trgala..

Pa pogled na cerkev sv. Križa nad Dravogradom. 

Ko sva prispela na ovinek, sem prvo ugledala dve zadnjici dveh gamsev, ki sta zdrvela v navzdol po drugi strani, dokler sem jaz prihitela na rob, jih ni bilo nikjer več, tako da jih nisem mogla ujeti v objektiv. A preden zavijeva na levo po strmi cesti navzgor se je nama odprl čudovit pogled na Peco tudi tukaj komaj čakava poletja in če se bo vse poklopilo, bi jo rada še enkrat obiskala seveda bo poslovilni pohod, če ne bova zmogla do vrha pa vsaj do koče ali sedla nad njo bo pa tudi nekaj..

Obstala sva se slikala

in občudovala lepoto Koroške v  jutru------

Črnobela različica doma na Košenjaku.. Zelo približano. 

 

komaj čakava meseca junija, da na njegovih pobočjih zacvetijo lupinije,Ali po domače storži--fantastična je hoja po gozdni cesto, ki jo na obeh straneh obdajajo modri cvetovi lupinije. 

seveda jih bova šla pogledat,uživava v modrini.. Najbrž bo poslovilni pohod🤔 hahaha je že sicer  lani bil, a dokler se lahko zakaj pa ne bi obiskovala vrhove ki so tako lepi. 😁
  No  sva pa raziskala ta vrh in to je tudi nekaj in uživala v tem----Grubarjev vrh in  peljala kar naravnost proti turistični kmetij Jeglinek in naprej od koder pa so naju poslali nazaj. Torej od kmetije Škrinjar od koder se nudijo krasnirazgledi sva starta la naprej po gozdi cesti, ki jo sevedasedaj že poznava. Od pričetka poloćna , a poti koncu se dviga kar strmo, tam je bila hoja navzdol prav zanimiva  ha ha. A se pride, pa še uživaš v tem, ko vidiš da se vse da, da je veliko v glavi.Pa vsa energija ki jo dobiš na poti se kmalu povrne in spet si srečen, kot bi jih imel dvajset let manj.Poln, energije greš naprej

Se tu in tam malo ustaviš se razgleda ob poti.. 

Potem pa po cesti ki se vedno bolj dviga čeprav na sliki ni videti tako, ampak je kar pošteno strmo, posebno zadnji del kjer sva lani potem plezala čez podrto drevje, letos je bilo vse počiščeno in novo cesto so naredili na drugo stran.

A kljub temu sva tukaj namesto naravnost, kjer sva se potem po krožni poti vrnila zavila levo navzgor  in se po gozdni cesti povzpela po njej

 spet do kolesarske steze in se po njej  povzpela do sedla Tam na sredi strmine  pa sva se lepo odpočila se zabavala ko sva  poslušala kukaviččje petje. Tako glasno innepretrgoma je kukala da sva štela, koliko let še nam bo dano biti na tem svet. A sva se potem spomnilapesmi , ki pravi :
IN kukavca je kukala 

na vejci se je sukala,

Ku ku ku ku 

tako je kukala .

Kaj te bom poslušala za norce me imaš...

Naprej pa se žvižgaha ha ha

Ampak res je tako nepretrgoma kukala, da sva dejala, najbrž je jajce znesla v tuje gnezdo ,sedaj se pa baha, ali pa kliče ljubega za jutranje ljubljenje. No nikoli ne bom zvedela, se pa poraja vprašanje, zakaj včasih samo parkrat zakuka včasih pa v nedogled, brez premora!?

Ja  lepota dreves, kot lani sem tudi letos posnela to prekrasno in zanimivo ,mogočno bukev sredi strmine.

Nadaljevala sva potin kmalu bila  nagrajena s tako čudovitim kontrastnm prizorom na cesti, ki vodi do sedla, kjer se poti križajo

tukaj je oznak dovolj. Imam vtis da malo kdo gre gor od tam kjer sva midva šla.
Modro nebo, brez vetra ,krasne pomladne , barve, dobra družba in ja kaj ptrebuješ še več.  PRAV NIČ-
 

Nadaljevala sva pot po grebenu Selovca in se kmalu približala najinemu cilju.Kjer sva se slikala, sem se hotela vpisati v aplikacijo Planinc, pa ni šlo: mi je javila, da je Gruberjev vrh 350 metriv vstran. Ja tudi aplikacije niso več to, kar so včasih bile. Posebno Planinc se je sfižil...
Potem pa sva  nazdravila z mehurčki 

Nazdravila sva PRAZNIKU DELA , , nama in seveda se poslovila v stilu od tega prekrasnega vrha. Pot gor je zahtevna, ampak gor je res lepo. Gozdna idila , mir in za naju romantika ni lepše kot da uživava v takih trenutkih ,ki naju bogatijo , tako, da postajava z leti boljša-- Zavedava  se  da bodo enkrat pohodi in vse to minilo, a ostale bodo fotografije, ostal bo prekrasen spomin, ...Ki je za naju bil nekak test vztrajnosti in seveda kondicije. Kajti dodobra sva ga prečesala. Ja je  že tako, če si od drugod, pa ni označeno, poti zarasle . Potem pač greš približno v tisto smer  Sva prvič vprašala za pot v Yagababi  in  nato še malo od turistične kmetije naprej, potem pri smučišču Bukovnik, Nato še pri kmetiji Temnikar. No nato pa sva  takrat na lastno pest raziskovala in se po kolesarski stezi povzpela  do ceste tam sredi strmine in krenila na levo krenila h  neki kmetiji  imena ne vem, tu je zelo prijazna  gospodinja nama približno nakazala kam morava iti , da bova prišla na vrh. Nekaj časa sva sledila nakazani poti nato pa jo je zmanjkalo in ja, kar počez sva prišla do znaka Selovec.Ker nisva vedela, da je prav za prav ves ta kraj Selovec , sva  bila kar zmedena, sva pač krenila spet navzgor po brezpotju med praprotjo in malinami.  Nazaj grede pa sva šla okoli po cesti , sem dejala, da ne grem več tam nazaj, da nekam bova že prišla in laže je hoditi po dolini kot po strmini počez. No ko pa sva prispela do   kmetije je nama  gospodar kmetije Skrinjar  lepo razložil, kje in kako se da priti na vrh. .Od takrat  pa je pot veliko lažja. Tako da je za naju ta vrh tudi dokaz da če vztrajaš, pa če je še tako naporno se vse da doseči, pa čeprav kar naravnost navzgor. Počutila sva se kot heroja ali generala po bitki ha ha. Ja včasih so tudi take stvari povod za veselje.. In še to, res so prijazni ljudje tod naokoli ..

Sedela sva pod mogočno bukvijo ki je bila kot zastor pred dogajanjem. Je dejal ;"Če vse to pojeva in popijeva potem bova sigurno z lahkoto prišla v dolino.  In kalorije se bodo raznlinile po strmini navzdol "Ha ha -Hm je pa res da so to vse male količine ..Midva pa že lačna kar pošteno. 

Tako nekaj motivov

Zelo lepa in zanimiva kapelica 

Pa pozvonila sem, kot je vedno navada, za zdravje za vse ljudi srečo
in ljubezen  ter mir , sožitje , brez teh dobrin je vse brez pomena  je začetek konca.

Nato pa sva se počasi 

vrnila po drugi strani ,kjerme je on ujel v objektiv, hm saj ni čudno , ker jaz se navadno počasi spuščam  navzdol, navzgor pa navadno kar hitim ---

 a po krožni poti  do kmetije Skrinjar kjer sva spet uživala v prekrasnem razgledu 

ter se skozi gosto podrastje spet prebila 

na gozdno cesto

 do izhodišča. kjer sva se odpeljala do Šentjanža in Yage babe, kjer sva za likof se odžejala in nazdravila , vsem pohodom na ta vrh. Lepo je bilo .Ostali bodo spomini in fotografije za tiste sive dneve, ki bodo morda v prihodnosti prišli, al' pa tudi ne. Bomo videli kaj nam prinaša jutrišnji dan. Kot vedno sva optimista. Ja lepo je življenje !!