Tudi to je življenje S poti tam nekje.

SREČANJE TAM OB POTI.

Tam nekje med  valovitimi griči,kjer sva pred leti preživela aktivni dopust 
sedaj bi lahko dejala, da  že več kot  pred desetletjem  bila na   svojem potepanju po naravi,  kot je najina navada , se ustavila vsa izčrpana  od dolgega pešačenja po soncu , ki je bilo sicer, kar nizko  nad obzorjem . Sedela sva  na robu gozda ,ter gledala na dolino in ograje pod nama . 

Že prej sva se zmenila da bova tukaj naredila pošten premor, saj je bilo toplo in ja  do najinega prenočišča , kjer sva bova prespala ni bilo več daleč. Hotela sva še uživati v prihajajočem večeru in zahajajočem  sonca..

Sedela sva v tišini in gledala na naselje pod nama , ter se predala vsak svojim mislim. 

 Po poti iz druge strani je  prišla ženska , najbrž je  na sprehodu , sem pomislila   , sicer   neopredeljive starosti, ja nekaterim se leta nabirajo  in odražajo na postavi in obrazu, kot jagode na rožnem vencu , ta pa je bila na pogled, kot da se je pri njej ustavil čas. Lahko bi bila stara  trideset let ali pa tudi petdeset let. ... 

Pozdravila je se spustila na travnat porobek ter vprašala

 "Ali lahko prisedem"?

 Z  nasmehom  sva prikimala , ter jo povabila rekoč. 

"Prisedite saj je prostora za vse dovolj." 

Spustila se je lagodno na tla pogledala po dolini in kraju pod nama , ter dejala  in  vprašala oziroma   bolj kot ne ugotovila !

"Vidva pa nista od tod." ?

Odkimala sva smeje.

"Ali počivata ?" 

" Ja "  sva odgovorila . 

Malo smo še poklepetali , o tem in onem, o vremenu pač take  banalne stvari ,  da premostiš tisto prvo oviro če nameravaš se poglobitii v sogovornika. Ob njenih  spontanih vprašanjih   od  kod sva , kam greva in kako dolgo sva že poročena.. Ko smo to vse obelodanili , smo se za nekaj časa zavili v molk vsak premlevajoč    svoje misli.

Malo smo vsi še pomolčali nato je dejala .-

"Lepo da tako skupaj hodita naokoli."

Vprašujoče sva  jo pogledala , ter še preden , da bi odgovorila   je nadaljevala -

"Ja , tudi jaz sem bila poročena več, kot  25  let ,a je usoda naju tako kruto  prav grdo preizkusila. Mož , ki je bil poln energije je zbolel za rakom in je po treh operacijah in   šestih mesecev  trpljenja ,  omagal in odšel tja za mavrico. 

Res hudo je bilo sprijaznjenje z njegovo  boleznijo, še bolj z njegovo smrtjo. a kot  da to še ne bi bilo dovolj ,  sem jaz  nekaj mesecev zatem še jaz zbolela za rakom...

Že doživljanje med njegovo boleznijo in vso  njegovo trpljenje  mi je pobralo veliko moči. Posebno nemoč  in strah , me je nekaj mesecev popolnnoma ohromil. Potem pa še moja bolezen , ter vsa terapija, ter strah , ja to se ne da povedati,  koliko moči  je potrebno , da  človek to preživi. .. Res so bila tista leta težka.. Po prvem šoku sploh nisem mogla dojeti, da se to dogaja meni. Še sedaj ko je to že odmaknjeno od mene, si večkrat sama sebi dopovedujem, da se to ni dogodilo meni , temveč sem to videla  v filmu.  Ja včasih je tudi beg iz  nemoči  v drugo stanje nerealnega  velika pomoč in rešitev. Kajti potem sem dojela ob vsem analiziranju vseh dogodkov in vpraševanju, zakaj ravno midva, zakaj ravno jaz. Ja življenje je kruto in ne izbira med posamezniki. Sedaj jaz jutri ti in samo od nas samih je odvisno , ko bomo padli, ali  bomo ostali na tleh v brezupju in samopomilovanju, ter propadli  , ali  pa se bomo pobrali , ter zaživeli na novo .. Tako je bilo z menoj . Prijatejica  mi je svetovala psihoterapevta, ko  je videla kako sem na tleh.  Sprva sem  mi je to zdelo neumno , potem pa sem tik preden sem se odločila za obisk pri njemu , se še parkrat pogovorila s svojo družino in prijatelji, Opazila sem da po vsakem razgovoru postajam bolj optimistična in mirna.Kar nekaj časa je to vse  trajalo, a kot  pregovor pravi, da  čas  beži , celi rane, še kako drži,  tudi moje je. Ostale so brazgotine a se jih ne sramujem sedaj z  novim  , širšim pogledom gledam na vse in  sem veliko bolj sproščena in spokojna . Res so veliko  k izboljšanju počutja pripomogli prijatelji, ter moji najbližji. Predvsem pa to, da sem spremenila  mišljenje in ja moto, ki mi ga je vcepila že pokojna mati-

"Kar te ne ubije , te naredi močnejšo." 

Tako sem čez nekaj  časa dojela, da moram zaživeti novo. res je trajalo kar nekaj časa ..

Nisem še tako stara da bi morala živeti sama , našla sem prijatelja, prav za prav je on našel mene ki me razveseljuje , lajša  dneve , me tolaži in ja verjamem, da se bo iz tega izcimilo še kaj več. No pustimo času čas. "

Nasmehnila se je , naju pogledala , najine resne obraze , ... (no saj se ne moreš držati na smeh, ko poslušaš tako žalostneo pripoved ) ter  dejala: 

"Oprostita, če sem vaju dolgočasila s svojo pripovedjo . 

Najbrž se nikoli več ne bomo videli a včasih je prav dobro , da lahko svoj  delček življenja delimo z nekom. Morda je sedaj to vama  v vedenje , kako  sta lahko še srečna ,ker uživata na skupnih poteh, kajti ni vse samoumevno. Še veliko skupnih poti vama želim ..Veliko ni odvisno od nas samih , spet po drugi strani pa je, kako se pač odzovemo". 

....  Nič nisva dejala samo pogledala sva jo , drugače brez sledi peze let,  le v  očeh je bilo opaziti neizmerno otožnost ...

Vstala je  s suhega parobka pokimala  in polslišno pozdravila  z nasmeškom  na licu , ter se oddaljila po ozki stezici navzdol.

Midva pa sva še nekaj časa obsedela vsak v svoje misli zatopljena, potem pa se nasmehnila eden drugemu, ... 

Ja včasih ni treba besd da veš kaj je pomembno in kaj ni..Tisti trenutek je sonce nama poslalo zadnji pozdrav in nastopil je tisi čarobni trenutek traja samo par minut, ko  imaš vtis , da je vse okoli tebe ovito v čarobnost dneva..Ja zvečer ob zahodu sonca in zjutraj ob vzhodu sonca so samo ti čarobni trenutki-Če jih zamudiš si lahko razočaran , tako lepi so. 

Vstala sva vsa prevzeta od vsega kar sva doživela na tem parobku , odnesla s seboj lepoto večera in zavest, da moramo , pa kakor nas že življenje premetava sem in tja se vedno dvigniti in iti dalje ..

 Sočasno sva se počasi odpravila do najinega prenočišča. Kajti naslednj dan , je pred nama bil še predzadnji del najne poti.

A  to pripoved sva si zapomnila , jaz ki navadno zapišem vse za poznejše čase , sem pri pospravljanju odkrila šop papirjev v katerih so zgodbe  z najinih  potepanj po naši in sosednj deželi. Ko smo bili še malo bolj mladi in polni moči. ::Ja je že tako, bolje slabo zapisano, kot dobro pozabljeno.--

p-p-