Danes me že vso jutro obhaja misel na objeme. Najbrž je temu bil povod na današnjem sprehodu, ko sem bila priča srečanju starejše gospe , ter malo mlajše, ki je za rok vodila malo deklico. Ko je ta ugledala starejšo gospo je stekla proti njej in se ji je z glasnim smehom pognala naravnost v naročje oziroma iztegnjeni roki, ter se s srečnim obrazom tesno privila k njej.
Pomislila sem kako sta bili obe srečni , takrat sem pričela premišljevati. Koliko vrst objemov je na tem svetu. Nekateri strasnti polni ljubezni, drugi tudi površni iz navade , potem objemi polni sreče, veselja ob snidenjih ,tolažilni ob slovesih on vzpodbujajoči ob žalostnih stvareh, ki doletijo prijatelja, ali tebi drago osebo. Pa ko objameš živali , ki se ti prepustijo z vso pripadnostjo in ljubeznijo.. Drugi objemi so kot topel plašč v katerih se počutiš počutiš varno. Veliko ljudi objema tudi drevesa, jaz tega sicer ne počnem , sem pa poskusila , a nekako nisem začutila nobenega duhovnega dotika, ne odziva ,kar se sicer najbrž pričakuje od objemov ... Sem se pa ponorčevala sama iz sebe, ko sem si dejala, da najbrž nisem na dovolj visoki ravni. Nekateri pač začutijo naravo in njen globok dotik tudi na ta način. Jaz jo začutim že ob vsakemu pišu vetra, ptičjem petju, ali toploti sončnih žarkov itd... Potem objemi tistih, ki nimajo nikogar na svetu ,oziroma imajo, ampak jih nihče ne objame in jim nameni topel pogled , kaj šele objem. Če pa imajo srečo da se najde dobra usmiljena razumevajoča duša, ter jih objame se jim odpre nebo in ves svet se obarva mavrično so kot duševna hrana.... Potem so seveda tudi objemi, ko ti je tako hudo da je vsak objem brez učinka, pa čeprav je mišljen še tako dobro. , ko ti življenje spodnaša trdnost tal in sigurnost bivanja in obstoja ,takrat objameš skalo ob poti , zakričiš v nebo , se je okleneš , da začutiš njeno oporo , njeno trdnost in zajočeš od bolečine in takrat čutiš, da se je celo kamen omehčal da je celo skala zajokala s teboj, kajti solze ki so padale na njeno hrapavo površino ter polzele po njej so izpirale bolečino , zaveš se da je treba skriti ves obup na dno duše kjer se bo počasi spremenila v trdnost in pokončnost, da boš spet lahko šel naprej .
Ja kot rečeno objemi so lahko tako različni taki in drugačni, le kaj bi svet bil brez njih. Saj še pregovor pravi, da naj bi človek potreboval na dan 8 objemov za srečen dan. . Hm kaj pa tisti ki nimajo koga, , ja tistim ne preostane nič drugega ,da se objamejo sami in si zamislijo, da so v objemu tistega bitja, ki ga naj bolj ljubijo. Ja bolje nekaj kot nič, pa prepustijo se lahko še fantaziji...
p.p.
Ni komentarjev:
Objavite komentar