Spomini starega gojzarja- Fotozapis poti na Lepenatko -Krožna pot.

 Poslovilni  pohod. 

Čas tako hiti in ja maj se bliža h koncu in skoraj ne morem verjeti , da sva kljub vsemu oziroma slabemu vremenu, vmes kdaj tudi slabemu počutju obiskala kat nekaj vrhov. A za pisanje mi žal je zmanjkalo časa , .. Moj zadnji zapis je bil Uršlja gora vmes jih je bilo kar nekaj, a najbolje da pričnem z včerajšnjim obiskom Lepenatke.--

sedemkrat sva bila gor. A ker se nama čas izteka in kar nekaj vrhov bi rada še obiskala. Tudi te imam namen zapisati, da poleg fotografij še lahko osvežim potepanja po tej naši čudoviti deželici Kar trije cilji so bili na razpolago. Lom nad Topolšico, Bohor in Lepenatka 

.Ker je pač

Lepenatka   najlepša v mesecu maju, sva prvo izbrala ta vrh . Čeprav je tudi drugače zelo lepo, gor sva bila poleti in jeseni največkrat pa spomladi. Zadnjikrat sva bila gor leta  2022 .. toliko se je spremenilo- Že ob cesti ob potoku  Kanolščici je toliko vse drugače. Poglobljene struge, so najbrž posledica poplav. Pa tudi nove ceste so spremenile pobočje Lepenatke.  

Ampak ostala je še vedno cvetoča okolica cerkve sv Lenarta nad Gornjim gradom

Če ne bi imela težav s kolenom bi najbrž šla ob  robu gozda navzdol da bi lahko zajela vso cvetočo strmino od spodaj navzgor.

Torej naj pričnem od začetka. Ker je bilo zjutraj kar sveze sva malo pozneje krenila na pot. Skozi spreminjajočo se  zgornjo Savinjsko dolino , ki je naju  tu in tam zavila v jutranje meglice .  
A kmalu seje vse razblinilo v jasnem jutru-Tako da sva v Mozirju in Nazarjam že vozila po jasnini, ki je nama odkrivala lepe motive ob poti. A  za nama   se je rdeče obarvalo nebo , a midva sva hitela naprej proti jasnini.

res dobre volje v pričakovanju dogajanja  dneva sva v Radmirju  mimo veslačev , ki se še vedno trudita, da bi spravila splav v reko Savinjo, zavila na levo proti Radmirju mimo lepih cerkva .

Ter potem v Zadrečki dolini ugledala  Veliki Rogatec od katerega sva se poslovila že leta 2020 , ja spomini kar nekajkrat sva ga obiskala iz obeh .Od  Zgornjega Špeha , in  nato po zahtevni skalnati poti krožno na sedlo Kal. A to pot sva naredila samo enkrat Je zamene bilo kar naporno kajti prehodi, ki niso varovani so a mojo velikost kar težavni. Drugače pa vedno  od Zgornjega Špeha in tudi tam nazaj. Nato pa sva ugledala krasno cerkev  Katedralo sv. Mohorja in Fortunata, ki jo je  rahlo  obarvala jutranja zarja. A midva sva že hitela naprej in kmalu sva prispela na vijugasto cesto, ki je bila presenetljivo dobro vzdrževana , a sva videla da so vodne poti poglobljene in ja res  je narava silovito posegla tudi v te kraje. 

kar hitro sva prispela do izhodišča in parkirala pod kapelico, jaz pa sem pohitela naprej , proti kapelici, ker sem videla da je sonce že pozlatilo 

nasprotni breg, kar žal mi je bilo da nisem bila malo bolj hitra. A sem se morala zadovoljiti z žarki, ki so žarčili kot sulice skozi krošnje dreves.

Še hiter pogled na kažipote, ki pa so zadnje čase, kar se minutaže tiče za naju neuporabni. Kajti  midva navadno vse duplirava, ali pa še dodava kako minute. Sicer pa, zakaj pa ne , ko pa je toliko lepote ob poteh in kot vedno trdiva , da je pot za naju  tudi cilj.

Še preden sem prišla nad cvetočo pot proti cerkvi, mi je korak zaustavil tale čudovit moder cvet zvončnice -

Ja lepo je tukaj. Najlepše je zjutraj ko se ti vse zdi, kot da si v nekem nestvarnem svetu. Kjer ni vojn , ni zla nestrpnosti, zlobe, ampak sama lepota in sožitje 

Ja  take poti so kot hrana za dušo in polnilec za telo. Tu pozabiš prav vso hitenje iz doline, tu ti uspe da zaustaviš čas -


krasen potoček s tako dobro vodo , da si jo nazaj grede vedno natočim v steklenico.

Šumenje potočka se zlije s spokojnostjo cvetoče  okolice cerkve 

Cerkev iz dveh strani.

Drugače je tišino  tu in tam prekinil tihi klic kukavice nad cesto in  ostalih ,ptic ki so se mastili s prebujajočimi insekti.

Krasna pot , obdana  s pestrim cvetjem.

Hitela sva naprej 
Med belim cvetjem modre spominčice in zlatice 

Pohitela sva naprej  mimo škripajoče zapornice, in nekaj zaprek ter nato po strmini skoti gost gozd 

Tudi tukaj je veliko sprememb. a klanci so še vedno isto pokonci postavljeni ha ha ha
In poti veliko gozdnih škratov raznih oblik S  poti pogled na V. Rogatec in Lepenatko 

Ko se zadovoljno nasloniš na ograjo kapelice in obudiš vse spomine na ta kraj na vseh pohodih.

Lepo jasno nebo in sonce, ki sva ga bila tako željna.Lepa klopca , na kateri sva v preteklosti tolikoktaz posedela. A tokrat sva se samo za kratko ustavila in že pohitela naprej. 

Hišo je že skoraj zakrilo drevje.
Jaz sem gledala  naokoli , on pa se je že namenil proti Sedlu Kal , najin tretji cilj.

Še vedno dobro razpoložena, sem mu sledila in vsa vesela uživala v tem prekrasnem jutru, ma saj sem lahko , ko pa je vse tako čudovito okoli naju. 

Prekrasna mrtva kopriva.

Ob veliki skali sva se oba ,kot je že klasika ,naslonila ha ha podprla skalo.

Lepota ob skala 

Odprl mi je električnega pastirja. Itak se ve, je gentlemen.

velike skale kot podporniki drevju so te velike skale 

Pot se spet dviga 

T velikim navdušenjem sem slikala ta cvet regrata , ker sem mislila , da je edini kajti kjer sva bila je že odcvetel. Ampaknisva pičakovala , da bova še na tem pohodu deležna toliko teh čudvitig lepot regrata, ki  pokriva vso zahodno stran Lepenatke 

Prekrasna zlatica-

Le kdo prebiva v tej skalnati špranji

Še malo in bova prišla na najin tretji cilj. Prvi je bil Sv. Lenart. Drugi Gornji Špeh- Tretji pa Sedlo Kal, in zadnji Vrh Lepenatke...od kar sva zadnjič bila tukaj je kar veliko cest obnovljenih , razširjenih 

Krošnje so še vse nežno zelenih barv.Vmes pa sva opazila na skalah razne upodobljene škrate, ali pa je to samo moj privid v pravljični svet.

Še par metrov in bova na Sedlu.

Nato pa sva se še zadnjič postavila ob kažipotu in se vsa ponosna spominjala vseh obiskov tega sedla. 

Že tukaj je bilo veliko regrata a sem mislila da je to izjema ha ha ha

Tudi kali so še. Le da so letos trije prej sta bila samo dva , pa tudi korito  za  živina-Pa cvetje od regrata ,kukavic encijana, navadnega  svišča in še veliko drugih

Pa pogled na Savinjsko Kamniške Alpe. Pa pogled na cvetoča pobočja..

Vzela sva si čas si ogledala z roba dolino in pot ki sva jo prehodila. Nato pa krenila na vrh

On je hitel pred mano jaz počasi za njim hotela sem posneti čim več kepote ki sem jo imela kot na dlani.

Cvetje  je tako dišalo, po samem medu.

Na vrhu je sonce izginilo

A Ojstrica se je še vedno bleščala v vsej svoji lepoti, kot bi naju pozdravila, kot stara znanca. Ja kar nekajkrat sva bila na njenem vrhu iz vseh smeri

Pogled s poti  na bivak na sedlu -In seveda na V. Rogatec.pa modre encijane.

Hitela sva navkreber še pogled na bivak na Kalu ..

vseh barv in vrst cvetja, ki so polepšala najin korak

Uživanje na vrhu.

Na vrhu sva poklepetala z dvema pohodnikoma. Lepo se je malo sprostiti in izmenjati mnenja.

Njegovih pet minut.

Res velikokrat sva že bila spomladi tu gor, a še nikoli ni bilo toliko regrata prav do vrha in na vrhu. Ni pa bilo več mračnic. Encijanov je bilo še nekaj

Ob poti sta dva zmajarja si pripravljala teren za vzlet 

Nazdravila sva, kot se spodobi za poslovilni pohod. Nazdravila vsem spominom ki sva jih obudila, ja kar veliko se jih je nanizalo.

Ta vrh ni tako obljuden in oblegan, kot je Velika planina, ali druge bolj znane točke. Midva imava raje take vrhove, kot je Kašna planina, pa Lepenatka, pa še kar nekaj se bi jih našlo, da jih sedaj ne naštevam.


Potem pa sva startala proti domu.

Ja pihalo je se vidi po zmajarjih in mojih laseh ha ha

Še zadnji pogled na vrh, kjer sva vedno res se lepo imela in sem samo pomahala Adijo in hvala za vse lepe trenutke.

Nato pa se hitro spustila navzdol proti najinemu izhodišču-

Navzgor so prihajali pohodniki s psi in malimi otroci. Nekatere so tovorili na hrbtu. Res je bil dan za planine in in uživanje.

                                    

Skozi ozke prehode, se vedno šaliva, še dobro da nisva bolj zajetna, kako bi se težko stlačila skozenj ha ha

Obnovljene ceste 

Na pol zaraščena strmina

Pa blatna cesta, katero sva morala prečiti ha ha

Se vidijo stopinje v katere sem previdno stopala. No ni bilo panike, utonila ravno nisva v tem blatu.

Nato pa sva po še nekaj strminah in ivinkih le prišla do cvetočega pobočja pri  sv.Lenartu

Ter bila presenečena na veliko število avtomobilov, ki so bili parkirani ob cesti. Zjutraj sva bila sama.

Nato pa nazaj ob poglobljenih jarkih

Mimo krasnih kapelic spet sva prispela v dolino Drete in ja lepo je bilo. Sicer malo naporno. A nič takega da ne bi zmogla v bodočnosti še kak tak vrh. Seveda kakor bi hitro malo lepše vreme.
p.p.