Spomini starega gojzarja, Paski Kozjak. k

Med jesenskimi barvami, pod modrim nebom

Po oblačnem jutru  v parku z masko ma obrazu se ve, sva sklenila da greva   na Paški Kozjak na Špik 1108m.n.v

Tu gor greva na leto navadno vsak letni čas enkrat. Drugega januarja, zimski pohod. Potem marca, ali aprila občudovat norice in petelinčke ki cveto tu gor v izobilju. Poleti na Ostrico, Basališče in Špik, ter seveda v jeseni. Barvitost je res lepa tu gor.. No danes sva bila skoraj prehitra.. Barve se niso še tako razplamtele

Zastave pred Šolo pri Sv Joštu.. Ki so se nezno zibale v jesenskih sapicah

Odločila sva se za Paški Kozjak, tokrat malo drugače iz drugega konca. Po strmini. 

Sprva po asfaltu.. Ja ni prijetno, a so stare poti, ki so vodile tik kamnoloma izginile z razširitvijo peskokopa. 

Ko sva prišla  do odcepa, kjer sva zavila ostro na desno navkreber sva videla koliko je se do koče. Sca se kar nasmejala, ker midva sva potrebovala nekaj več 😄😄

.. Po stopnicah, ki so res kar globoke 

Ob čudovitem pogledu na obarvana pobočja.. Ter z vrhom najinega cilja Špika 1108 m. 

Pošteno sva zagrizla v kolena, ko sva prispela na travnik ograjen z  ograjo električnega pastirja, ki pa zjutraj ni bil vključen. Nazaj grede pa je bil vključen .. 

Tudi na drugo stran je bilo lepo pogledati. Tako čisto je billo ozračje 

Nisva a se mogla nagledati lepote jesenskih barv.. Modrega neba, ki je naju prestavilo v drugi čas brez korone virusa zdravo... 

Spet sva  dosegla in prečkala asfaltno cesto skozi pravljični kontradtni drevored

Ter se ob belem cvetju spet napotila navzgor sprva po stopbicah

Živina se je se pridno pasla  na osončenem pobočju.. 

Midva pa sva kmalu prispela do okna med krošnjami, kjer sva videla naše mesto z Velenjski m jezerom.. 

Sonce in sence so se lovile v krošnjah belih brez.. 

Strmina je postajala vedno bolj strma. 

A sva kmalu prispela na glavno cesto. Po kateri sva v soncu, kmalu prispela do ... 

 sedla s križem.. Ts kraj imava zelo rada prekrasen razgled na vse strani i se odpre pred tabo.. 😀 

Kjer sva se oddahnila

Lepo jesensko cvetje ned drevjem.. Vecinoma z enim cvetom.. 

Kmalu sva prispela do doma na Paškem Kozjaku, ki pa je zaprt že dolgo. Od novega leta naprej

Napis pove vse. 

Mimo znaka in zaninive peči 

Sva krenila po listju 

Po makadamu, ja bila je zelo pestra raznovrstna pot

ter barvitih dreves, ter koz

Koze so počivala, oziroma prakticirale ljubezen, saj močan  vonj samca

je nakazoval to.. A midva sva pohitela naprej 

Pod krošnjami mogočnih dreves

Sva prisela do Sv. Jošta, kjer sva občudovala  jesenske aranžmaje 

Imela sva vtis, da je po več desetletjih  spet odprla šola vrata za učence. Tudi prometni znak in okrašena okna stavbe so nakazovala to.. 

Kapelic je tu gor kar precej. Krasne so.. 

Potem pa na vrh Špika 1108m. Slikanje, malica,pa nazaj do cerkve.. 

 sv. Jošta.. 

Ob kažipotu sva se ustavila, da malo pogledava vse poti, kjer bi še bilo lepo, da bi šla. 

Potem pa sva se napotila po strmem pobočju navzdol.. 

Mimo gozdnih škratov.. 😀 

Ter na novo narejenih strmih gozdnih cest 

Strmo, kot skakalnica 

Tako da sva se oba vprašala, kako lahko tu vozijo s traktorji 

Tudi modrih cvetov ob poti ni manjkalo 

Pogled na zasneženo Uršljo goro 

Popoldne se je že krepko nagnilo na sredino, 

Ko sva pri spela do stopnic in do asfaltne ceste nazaj 

Nato pa še okoli po cesti, 

In spet malo počez. Kjer sva se odpočila, ter uživala v toplem popoldanskem soncu.. Nikamor se nama ni mudilo . Svež jesenski dan, v naravi daleč od  virusa, terodredb, sva si nabirala energijo, ter zdravje za naslednji teden. 

 A kot vse lepo mine, sva se tudi midva počasi napotila proti Paki, do bivše šole in avta........ med cvetjem

Ter se še zadnjkrat ozrla na vrh Paškega Kozjaka, preko barvitih krošenj dreves. 

Lepe spomine bova ohranila na ta barvit jesenski pohod, z raznim cvetjem in plodovi, kot je ta modri plod glidnika

Tudi cvet turškega nageljna ni manjkal 

Lep nedeljski dan sva preživela . Sicer nepričakovano, kajti navadno ne hodiva čez vikend kam daleč.. A sedanje stanje ne kar klicalo d,a se umakneva vstran virusne doline, da lahko zadihaš brez maske, kjer ni nikogar nikjer v blizini.