Spomini starega gojzarja-Jesenski obisk Donačke gore-

Sedaj, ko je omejeno gibanje po naši prelepi deželici, sva izkoristila  možnost obiska v Savinjski regiji. Ko izkoristiš limit gibanja (sploh nisva vedela da seže Savinjska regija tako daleč  ) sva se podala na vsakoletni jesenski  obisk Donačke gore.

Tu res začutiš jesen... Življenje , v vsej svoji bujnosti, zelenja, mogočnih dreves, a ob enem minevanje, trohnečih dreves pragozda, ki še ob propadanju dajejo življenje rastlinam in živalim . Ja ta pot je vedno več , kot samo pot, je poglobitev v razmišljanje poglobitev v samega sebe. Vrneš se kot prerojen

Takrat, ko se je sonce ravnokar prebijalo skozi dremavo odejo oblakov, sva zapuščala naše mesto, ter se mimo Vinske gore, 

Ki je bila prekrita s skoraj nevidno kopreno jutranje meglene  tančice... Nad njo se je bohotil hrib Radojč, oba sva v en glas dejala, tu gor greva naslednjič, kajti užitek  se je podati z vrha Radojča na sosednji Ramšakov vrh, ter broditi do kolen po odpadlem bukovem listju. Kdor ljubi naravo se počuti v tem ambientu sproščen in srečen 

Kar hitro sva prispela do Arje vasi, ter zavila po avtocesti do Dramelj in Šentjurju, ter naprej mimo krasnih cerkva na hribčkih in ob poti. Posebno mi je všeč cerkev Sv. Ahaca v kraju Stopče... Kot velikan se je odražala na svetlem obzorju, z druge strani pa se pokazala v vsej svoji lepoti... Ja kar revna bi bila naša pokrajina, če je ne bi krasile cerkve, kapelice in križi po naših hribčkih. Verujoči, ali neverujoči , to je del naše zgodovine, naše preteklosti, naših korenin, pa če nam je to všeč , ali ne.. So dokument nekega časa zgodovine...

Potem pa sva vse kar kmalu znašla na zanimivem  krožišču, kjer se mehurčki dvigajo v steklenici sredi njega, ter nas opozarjajo , da sva blizu  zdravilišča Rogaške  slatine..

Mimo Rogatca, ter veličastnega gradu Strmol,   sva ob krasni kapelici zavila na desno proti svojemu cilju

Nebo se je počasi jasnilo, a tanki oblaki so oblikovali tako lepe podobe , ki so se spreminjale  vsak čas., a nisva imela časa občudovati , dogajanje na nebu, kajti toliko lepote, barv je nama nudil kraj skozi katerega sva se peljala...

Po vinski cesti, sva se šalila, da bo morda kje kakšen vinotoč, no za vino je bilo še prezgodaj ,  a zanimive so mi te vinske ceste....

Vedno bolj sva se približevala najinemu cilju. Lepa in zanimiva je ta Donačka gora, vedno nama je všeč, zato pa se tako rada vračava. Vsako pomlad, (letos zaradi bolezni  nisva je obiskala), tudi sedaj je zaradi omejitev bila bojazen , da ne bo mogoče izpolniti željo po obisku, a uspelo nama je.....

Zelo lepe estetske table ob poti in res lepo označene poti...

Tik pod Cerkvijo svetega Donnata, je bilo drevje tako lepo obarvano, da sva se že vnaprej veselila, češ, kako lepo bo šele na Donački ki je polna bukev

In že sva bila tukaj pri cerkvici Sv Donata, bleščeča z lesenim zvonikom  je  za naju zanimiva, pri nas so vsi zvoniki zidani... 

Malo sva si ogledala okolico, ter se slikala za spomin na tole jutro, ki sva ga izkoristila za obisk teh predelov...

Tukaj na tej razgledni točki se vedno ustaviva, tokrat pa se nisva, je kar pihalo, pa sva dejala se bova nazaj grede ustavila in se razgledala po barviti lepi dolini pod seboj

Pri Rudijevem domu , ki je tokrat sameval pod barvitim drevesom, ni bilo gneče, , kar žal nama je bilo, vedno sva vesela prijazne postrežbe....le en avto je čakal lastnika, da se vrne z vrha D. gore... Midva pa sva se napotila naprej po cesti, ki je bila vedno bolj postlana z barvitim listjem

Mislila sva , kako bodo krošnje obarvane v svoj jesenski škrlatni plašč, a nič od tega, le tu in tam se je kako drevo barvalo, največ javorju, bukve so bile še zelene, a pogled v njihove krošnje veličasten.. Kar začutil si magičnost gozda

Ja tu je res pragozd, vse je tako prvinsko, (no razen poti) a te so zato, da lahko opazujemo življenje v gozdu, njegovo rojevanje minevanje, umiranje

Pogled navzgor, navzdol je potrjeval to, drevesa tako debela, ko sem razširila roke so mi segle ravno do njegovega  roba... Iz drevesa, ki je trohnelo na tleh pa so veselo poganjale nove rastlinice, ki so se hranile z vitalnostjo nekoč tako mogočnega drevesa.... Ja, tu te obide misel, da  nič ni večno, ne ljudje ne favna in flora.... 

Nekod povsem ravne poti

Nekje malo kamnite , ali polne korenin skratka lepa pot... ni dolgočasno, ne poleti ne jeseni ne pozimi

razni vzorci v koreninah, kamenju pustijo domišljiji prosto pot, pa še zanimive podobe v lesu in kamnu..

Pa drevesa, ki imajo energije dovolj, da zrasejo iz skal in peščice zemlje, a kljubujejo vetru, ki je tudi tokrat na prevalu, ki ga je obsijalo sonce kar pošteno bril

Tako,  je lepo posijalo sonce , ko sva prišla na južno stran, da skoraj nisva mogla verjeti, kaka razlika med severno in južno stranjo. Na eni vse barvito, na drugi pa še vse v zelenem plašču.

pihalo je kar močno, a neverjetno, ko sva prišla na vrh se je veter kar precej umiril, ravno prav je pihalo, da je odgnalo viruse in negativizem, ki vedno bolj preveva našo državo , ter ves svet. 

Prvo sva vsa vesela , kot otroka, ki mu je bilo dovoljeno obiskati za želeni cilj, sva si čestitala, se poslikala, ter malicala, nato pa sva kar nekaj časa uživala, na klopci ljubezni... ja je že tako, da se mi na kakem kraju prav neumno zdi ko so sedaj se povsod razpasle te klopce ljubezni, ja so neka nova folklora, a tu gor , ko je tako kamnito špičasto kamenje, pa ko je tako lepo razgledni vrh, pa prav paše... Zato pa sva si vzela čas...Čas  ljubezni, strpnosti, čas  medsebojnega spoštovanja  je še edino, kar nam ni odmerjen od  oblasti, ampak je res samo od nas samih odvisen, koliko dajemo, in koliko smo pripravljeni sprejeti..

Zastava se je ob vetru ovila okoli droga, kot plesalka v baru okoli droga...

Sedela sva na klopci , pogled ni bil ne vem , kako jasen, a ker sva bila tukaj, ko je bila vidljivost, tako jasna da si imel vse pred seboj, kot na dlani, nama tega prav za prav sploh ni bilo mar, ali se vidi ali ne, tako veva, kje(vsaj približno) je kaj... Nama je bilo važno samo to da še lahko skupaj sediva tu in ,da nama ta hip prav nihče na tem svetu ne more nič, niti virus niti veter, ki pa je za čuda, kot nama na ljubo potihnil 

Pomahala sem na vse strani, vsem mojim prijateljem blizu in daleč ter jim v mislih zaželela zdravja lep dan in vikend, saj pravijo da so dobre misli, kot bumerang, ki se vedno vrnejo v dodani vrednosti nazaj...

Na severni strani je kar nekaj takih gob

Tako da ti nehote zastane korak, ma saj ne moreš mimo, ko pa so tako lepe, ja za  to pot  si je treba vzeti čas...Res sva si jo

Tu kjer stojim na tem ostanku drevesa je bilo še pred leti skupaj, v naslednjih slikah pa kako je propadalo

2015 je bilo tako---2016 je bilo  ga je bilo že manj... 

2018 pa si lahko dtopil pod kot kljun oblikovan ostanek debla... 

 ...Letos pa je že prava starina, no z mano vred 😀😀😀ha ha ha ha

Toliko lepote ob povratku 

Pa še zadovoljen malo utrujen nasmeh in ja zadovoljstvo je res v majhnih stvareh, le ceniti jih je treba, pa je svet kljub vsemu veliko leopše obarvan

vrnila sva se iz vetrovnega vrha in se vsa vesela podala po senčni poti do Rudijevega doma, kjer sva se še zadnjič ozrla navzgor na vrh in prisluhnila šumečim krošnjam mogočnih dreves, ki so zašepetale, kmalu spet nasvidenje!!!!!!!

Lani je bil dan pozneje obarvan vinograd, letos zamuja 

Tudi tokrat se nisva ustavila tu gor., je tako pihalo, da sem kar iz avta še poslikala, ter se odpeljala naprej..... Ja kar osemkrat sva bila že na Donački gori in še se bova vrnila

Lepo sva preživela ta dan, ki nama je bil dobesedno podarjen... Vsa zadovoljna, srečna sva se odpeljala nazaj, kjer so naju ob poti posrkale vase  barve jeseni
p.p.