Spomini starega gojzarja: Med jesenskimi barvami v kraju Skorno

 Skorno:

Kot vsako jutro, ko greva v naravo, sva tudi danes premišljevala kam naj greva. Kajti nič naju ne mika , da bi šla okoli jezera, ali v park, kajti zadnje dneve je vse več ljudi na sprehodih ki  si želijo nabrati malo kisika , ter se razgibati na svežem zraku. Sva že zadnjič dejala da  se bova odpeljala kam ven in potem po brezpotjih in planjavah, kjer ni nikogar se nadihala svežega zraka in se razgibala...

Zadnji dan še dovoljenega izhoda  preko meja občin, sva zjutraj , kljub temnim oblakom ,se na hitro odločila , da obiščeva kraj Skorno, kamor greva vsako leto, navadno spomladi, a letos sva z veliko pohodi izleti v zaostanku. No pa tudi to je naju vzpodbudilo , da sva obiskala ta kraj, kajti poleg Ramšakovega vrha, nama je manjkal še samo kraj Skorno, tako bova potem zaokrožila za letos  vse kraje in vrhove, okoli Šaleške doline...

Mimo drevoreda, kjer se je drevje tako močno obarvalo da skoraj ne moreš verjeti , da  je v tako kratkem času, kar sva zadnjikrat bila tukaj spremenilo barve.::Tudi krožišče je oblečeno v jesenske barve

Ko sva videla ta znak  , sva se zavedala , da je spet napočil čas, ko bo treba paziti na meje prehoda iz občine v občino.... A se kar strinjava s tem, če se bodo le uredile zajezile razmere, da se ustavi ta uničevalni virus, ki nam vsem  grozi , ter ne izbira ne med mladimi in ne med starimi... Midva se izogibava , ljudi, čeprav sva drugače družabna , a bolje je paziti, kot pa se  hodiva po prostranih, samotnih cestah in poteh...

Parkirala sva ob cesti,

 ter se po makadamu napotila proti cerkvi svetega Antona v Skornem. Prekrasen kontrastni pogled na dolino pod nama je nudil pravo zadovoljstvo , čeprav je rahlo pihalo, sva oba uživala.Kar hitro sva prišla v gozd, kjer je bila kje pot na gosto nastlana z želodom, da si imel občutek pod podplati, kot da hodiš po drobnem kamenju

 

Nato pa se je, pred nama odprla paleta tako močnih, zamolklih   barv

Da sva samo strmela...

Rada prihajava tu gor, je zelo lep kraj zelo lepo urejen, prijazni ljudje, prekrasen razgled 

Vedno je kaj na novo, letos so nove klopi, veliko jih je lepe, močne , tako da si lahko popotnik odpočije...

Martinova pot vodi tod mimo, pa Šaleška pot

Krasne kapelice lepo obnovljene , s freskami  ter s svežimi rožami in klopmi ob njih...

Nato pa sva nadaljevala pot , ter po klancu kmalu prispela na vrh , kjer pa je kot nalašč posijalo sonce do cerkve Svetega Antona,, ki je bila tokrat odprta, kajti obnavljali so njeno notranjost... Samo malo sem pokukala skozi vrata...

A midva sva malo posedela za cerkvijo v zavetrju in se predala svežemu zraku, ter uživala v pogledu na Goro Oljko, ki se je odražala tam nasproti naju 

Nato pa sva se po stopnicah napotila navzdol 

Pri mizi pod lepo košato lipo se tokrat nisva ustavila, sva pa v preteklosti že malicala tu...

Napotila sva se naprej na drugo stran, kjer se je nama odprl veličasten barvit pogled na Mozirsko planino Boskovec, Konečka planina je bila žal v megli.

Krasne barve, ter kontrasti so naju oba očarale.

Midva pa sva se napotila proti spominskemu parku  iz druge svetovne vojne,, ki je zelo lepo urejen  in negovan.

Izmenoma je sijalo sonce, in se skrilo za temne oblake. Tako da se je pokazala razlika med barvami. Res so bile tako močne, toliko kontrasta je bilo v njih, da si imel vtis, kot da se boš spojil z njimi. Pogled na Smrekovec, na Uršljo goro, ki je še vedno bila pokrita z belo kapo oblakov. Dež bo, sva dejala in nato pripomnila, , še dobro , da sva izkoristila danes ta lep sončen ponedeljkov dan... 

Proti Mozirskim in Smrekovcu je bila pokrajina zelo lepo barvita, kmalu sva prispela do križišča ob kateri je čudovita  kapelica,ki se je bleščala v jutranjem soncu

Napotila sva se navzgor po cesti, sva sprva nameravala iti do vrha Skorna, kjer sva bila lani, a je Mery spet pričela zaostajati, zato sva namesto na vrh se vrnila ter po krožni poti , malo po brezpotju in malo po asfaltni cesti se vrnila do izhodišča. Kljub vsemu sva bila zelo zadovoljna. Razgibala sva se, nadihala svežega zraka, naužila čudovitih jesenskih barv. Spet sva imela priliko videti ta lep kraj , ki naju vedno preseneti. Vedno kaj novega je videti... 

Navzdol je bila zanimiva pot , toliko želoda, še nisem videla na tleh, ja prav previdno je bilo treba iti ha ha

tako teden sva začela lepo, kako pa se bo končal, pa bomo še videli, zaenkrat bolj doma.... A narava bo še vedno  navduševala...

p.p.