Spomini starega gojzarja Zasavska sveta gora-Medija-Gora Oljka

 Ko smo mi trije spet najboljši par...

V ta sončni   torkov dan, mi misli  še vedno hitijo na prekrasno preživet  nedeljski dan-Ko smo obiskali po dveh letih spet  ta del Zasavja - Zasavsko sveto goro. Medijo in Izlake. Dan je nama še dodatno polepšala najina deklica ,.Tako da je dan bil popoln, ali kot  jaz navadno rečem, dan za spomine.

Še prej pa je padla ideja in  smo  izbirali med dvema možnostima , ali priredimo kostanjev piknik , z letošnjimi kostanji, ter figami ,ki je bilo še dodatno darilo in domačim grozdjem ter vinom ali pa  se odpeljemo kam. 

Pa smo se odpeljali prvo proti Savinjski dolini. Tokrat je vozila hčerka , da sva se počutila kot pomembneža, ki imata svojega šoferja. Zelo dobra  voznica je.. Hm ravno tako ,kot je bila  pred časom  njena mama ha ha... ha.. no moj je še vedno ...Ja je v našem podjetju enkrat  že davno nazaj- dejal obratovodja, da so sedaj tako časi, če se sam ne pohvališ , drugi nas ne bo. Je pa tudi res če zelo dolgo voziš ,ter si veliko na cesti tudi praksa naredi svoje. Zelo rada sem vozila in zelo veliko. Še posebno ko sem bila zaposlena v tujini. ..No spet so ne spomini zanesli....

Torej ob že skoraj jesensko obarvanem drevoredu , v naši dolini. Ob Restavraciji Jezero.

Smo kmalu prispeli do Vranskega, kjer sva midva obujala spomine ob pogledu na pobočje Črete na letošnji obisk. Križa na Čreti in Tolstega vrha . Lepi spomini.

Skozi krasen sicer kratek predor Zide, smo kmalu prispeli v Izlake, ter pod cerkvijo v Mediji kjer je pokopan Vajkard Valvazor in ruševinami gradu , smo ob povratku obiskali.

Ter mimo picerija Čebelica, kjer ti ponudijo najboljšo pico, kar se jih lahko dobi v Sloveniji, tako slastna , da se mi še sedaj  sline cedijo...že samo zaradi tega se splača peljati tako daleč, a mi smo se tokrat še odpeljali naprej po  čudoviti gladki cesti, ja ceste imajo tukaj  v Zasavju res lepe.. tako da sploh ne veš, da se voziš, kot bi sedel v fotelju.. no nekaj je najbrž k temu pripomogel tudi hčerkin avto, ki še ima boljše amortizerja, kot naš, ha ha ha pa tudi dobra znamka je, no čeprav je tudi najin Amigos, kakor mu ljubkovalno praviva zanesljiv  in za svoja leta dober in sva res zadovoljna z njim...

Že smo zavili z glavne ceste  je čez nekaj časa pričela se  vzpenjati navzgor, kar nekaj kolesarjev smo srečali, oziroma prehiteli pa tudi kak avtomobil je pripeljal navzdol.

Prometa niti ni bilo tako veliko, a ko  smo prispeli do koče smo takoj videli zakaj kaj je tako . Koča je   bila zaprta,  čeprav je bila nedelja..

Mi smo se počasi napotili navzgor proti cerkvi, ob pot je bilo še kar nekaj cvetlic .Na krasnem kraju stoji ta cerkev..

Obhodili smo jo, si ogledali vse, da vidimo ali se je kaj spremenilo.

krasni motivi

Zelo zanimiva pročelja stavbe

Ja je treba dati vbogajme. 

Ja rabiš čas da si vse ogledaš

Ali pa fotografiraš in si potem doma vse podrobno ugledaš je tudi ena možnost..

Pred  zvonikom. Je a za nas je malo čudno da so zvoniki vstran od cerkve.

Kako lepa lipa. Ja obožujem drevesa 

Naokoli po senci, ti so pa pripravljeni na svoj čas , ki bo čez tri mesece

Bleščeči angelčki so se  še bleščali v soncu 

Res je lepo bilo, tako kristalno čisto nebo...

Na skali zgrajeno

Spet sta me čakala.. Sem ju pa hitro poslikala, moja dva...

Biti sočuten do drugih, me je  v otroških letih učila že moja mama, , jaz pa sem  naprej delila  te nauke, hčerka pa tudi. Ja iz roda v rod..

Jaz sem gor  šla bolj po  položni poti, ona dva pa bolj po strmi 

Klopca kjer sva včasih posedela...

Reči :"siiiiir", no lahko pa tudi klobaso , a navadno takrat ne uboga i ne slika

Tu gor je toliko kobilic da je kar migalo vse naokoli.

Rahlo je pihal veter, no razen da sva  bili skuštran i, drugače pa je prav prijalo, ker je bilo kar toplo.

Tole je pa na novo.

Lepo je tukaj, res je nam žal bilo da ni bilo odprto.. Bi pojedli kaj , iz preteklih obiskov veva da je bila hrana tu gor vedno okusna. Posebno se spominja pred leti slastnega pasulja. Kakor koli, tako pa smo se čez nekaj časa uživanja na vrhu  s pogledom čez rahlo koprenasto ozračje odpeljali navzdol Krasni  motivi ob poti .

in se ustavili v Mediji, kjer smo si prvo privoščili slastno pico, ter si nato ogledali še okolico.

Umetniško, kot satje..

Hotel za žužke in čebele

Ko se sonce skrije ...

 portret

Zanimivo, a kakor daje prvi vtis je tu  ta pot , kot ravnina , kar pokonci postavljena..

Umetnost in klopca za občudovanje

"A bi šla tu gor" ? 

Me je moj vprašal: 

"Danes ne morda jutri", sem mu odvrnila in se smejala, kajti vedno se spomnim ob tem stavku  slovenske nadaljevanke "Ščuke pa ni,  ščuka pa je", no tako nekako od Toneta Partljiča  

Ko si narava spet nazaj prilašča svoj prostor!

tako da se ve kako in kaj je včasih bilo..

neverjetno, kako je ta martinček šel vštric z mojim. Ko sem ga hotela slikati, se je umaknil na rob.

Umetniško

Zelo zanimivo branje. A  mi smo se počasi odpravili nazaj, Hčerka še teh krajev ni tako podrobno obiskala, in vesela sva bila da sva ji lahko razkazala ta krase kotiček naše prelepe domovine.  

Skozi Izlake in na desni strani so bile včasih Medijske toplice, o katerih so ansambel Zasavci včasih prepevali. "V Medijske toplice zahajam jaz rad .. la la la la ..." no mislim da jih ni več, da tam bo najbrž nastalo kaj drugega...

Kakor koli pot nas je vodila spet navzgor skozi kraje z zanimivimi imeni , ter potoki. No  kmalu smo spet prispeli v Savinjsko  dolino, mimo Šmatevža zanimivo cerkvico z okroglim zvonikom. Nato pa smo se namesto  skozi Letuš  zapeljali na Polzelo in  obiskali še Goro Oljko

 

Kjer smo se usedli  sprva kar na travo, ker je bilo vse polno obiskovalcev.

Tukaj pa smo se prepustili sončnim žarkom,

 kajti bilo je že kar pozno n je bil prav prijetno sedeti  na klopci in se pogovarjat o  tem in onem.

Koliko poti, tako da ni bojazni, da ne bi imel kam iti.

skozi bukov gozd

Domov smo se vrnili iz povsem druge strani. Doma smo potem še pozno v noč debatirali in uživali v druženju...  

navzdol in sedaj po znani poti domov 

Mimo božje njive, kot nekateri radi rečejo, kjer se za trenutek zamisliš, in zaveš, kako kratek čas prav za prav bivamo na tem planetu, če primerjaš to z večnostjo , , je tako, kot da nas nikoli ni  bilo...Smo  gamo droben atom delca prahu , a ravno ob takih mislih te preplavi hvaležnost , da smo lahko skupaj  s svojimi bližnjimi in da nam je tako lepo, da še lahko uživamo v tem čudežu , ki se mu reče Življenje v pozlačeni s jeseni življenja.

p.p.