Spomini starega gojzarja 2 del- OD GABERK DO VELENJA-

 Zelo lepa Dobrodošlica   v Gaberkah! 

Čez most,  ki pelje čez potok potok Velunjo 

Sva se šalila, če bi omagala lahko počakava na avtobusni postaji, ampak še  ni bilo potrebe 

Bil je  tisti čas, ko se ljudje vozijo iz službe, pa tudi tovornjaki so tukaj zelo pogosti, res je bil zgoščen promet 

Kar vesela sva bila, da sva lahko krenila s ceste na travnik 

On je šel kar počez, jaz pa sem šla naokoli, da sem cerkev poslikala še od spredaj 

Lepa cerkev svetega Urha od vseh strani 

Spredaj 

Skozi ključavnico haha od znotraj 

Pa od zadaj 

A že sem hitela mimo skladovnice zloženih desk krajnikov, jih najbrž imajo za opaž ali pa za kurjavo, kdo bi vedel, jaz trenutno ne vem haha.. 

On me je potrpežljivo čakal dokler sem jaz slikala, obenem pa zadovoljen, da si je lahko odpočil 

Ob tej čudoviti zeleni mehki nežni travi mi pride ob tej čudoviti zeleni mehki nežni travi mi pride mi je prišla na misel pesem Karla Destovnika Kajuha

Dekle pojdiva :

"Bosa pojdiva, dekle, obsorej,

bosa pojdiva prek zemlje trpeče,

sredi razsanjanih češnjevih vej

sežem ti nežno v dlani koprneče.

Res bi se sezula ampak misel je ostala tam nekje na polovici, prej da sem jo izrekla. Obožujem hojo z bosimi nogami po travi. No tudi drugod. Včasih smo hodili bosi od Hartlna na Goro Oljko 7km.

Po kratkem počitku sva nadaljevala pot navkreber 

Tik ob robu gozda sva šla, trava je res lepo zelena 

Pogled nazaj  na Družmirsko jezero, zadovoljna sva bila, je  dejal ☝️ poglej od   tam daleč sva prisla onkraj jezera, je pa stvar kar uspela in prehodila  in raziskala sva zadovoljna  to pot 

Bolj, ko sva šla proti vrhu, bolj pihalo tako, da je frizura šla rakom žvižgat haha, kot  da bi bilo to važno 

Komaj sva čakala, da prideva na vrh hriba, da se bova odpočila, kot vsako leto na hlodih, ki so vedno bili zloženi na  robu gozda, a tokrat jih ni bilo, bile so samo bale sena, a sva se lepo usedla kar na tla, na zeleno trati,, saj pravijo da po 25 mu- marcu ni problema, da bi se prehladil, ker takrat zemlja ni več strupena.. 

Marijin praznik in Marija odklene pomlad na ta dan, , ali kaj, kaj pa vem, no tako so pravili včasih v tistih mojih otroških letih pred  80 leti.. 

Uživala sva v razgledu seveda sva se odžejala počasi bo nama zmanjkalo tekočine, kajti bolj, ko si star bolj si hitro dehidriran Pa tudi težje nosiš ne vem kako zalogo s seboj. 

Na desno stran pa sva opazovala na cesti ki pelje na Rudarske škode, In na cesto Graška gora Velenje, tovornjake res veliko jih je bilo, tukaj je cesta makadamska se je kar kadilo kot v dimniku, sicer prah ne dim... 

Je moj dejal bo pa kar težko iti ob tako prašni  cesti, ker se je res kadilo 

Ampak, ki sva midva prišla na cesto sva videla da s cisterno in z vodo škropijo po tleh, tako da se nisva ravno zadušila v prahu, kljub temu sva potem kmalu krenila s ceste navzdol, čez travnik in se priključila pri prvi hišah spet na glavno cesto 

Prečkala sva travnik vsaj sedaj še ni tako visoka trava, da nisva naredila nobene škode 

Ja se vidi da je že pomlad, trava je pa res lepo zelena, prvo sva šla  navzdol nato pa nov zgor  

Navzgor spet na asfaltno  cesto, kjer je bila takrat ravno prometna konica, tovornjaki kombi in res spromet je bil  kar zgoščen, tako da je bilo kar zanimivo hoditi tik ob skrajnem levem kraju 

Ker sva pač morala se izogniti prometu sva opazovala v robu ko sva se izogibala drvečim vozilom daleč tam Skalni vrh in Vodemjo, ki naju še tudi čakata letošnjo pomlad 

Malo bliže pa Škale in Lubelo vrh, na katerem sva pa letos že bila.. 

Ovinkasta cesta trenutno ni bilo nobenega avta, sva pohitela naprej in se potem napotila po stranski cesti 

Spet proti rudarskim škodam tu pa je nama bilo že vse znano 

S te strani obiščeva rudarske škode velikokrat. Okoli pa greva samo enkrat letno. 

Pa še zadnji mostiček iz rudarskih škot kjer se navadno vedno slikava, tako sva se tudi tokrat za spomin, na to kar dolgo pohajanje po naši zanimivi spreminjajoči se dolini... 

Mimo Škal 

Ko sva  prišla na vrh, do razpotja  namesto navzdol proti Škalskemu  jezeru krenila navzgor po razširjeni poti in naredila ovinek še čez vrh hriba do počivališča.. 

Sva dejala sedaj sva že bliže domu, sva se že obrnila proti domu 

Tudi tukaj je zelo močno pihalo a je nama kar dobro delo kaj ti bilo je nama tako vroče sva bila oba razžarjena kot pečica na 180 stopinj, nekaj od sonca ja pa seveda od hoje 

Še zadnji ovinek in navzgor do počivališča ker so naju tudi tokrat razveselile raznovrstne pomladanske cvetlice 

Taki prizor ti enostavno polepšajo pot 

Spila sva še  zadnjo tekočino a  tolaži naju, da sedaj imava še samo bore 3 km in doma naju čaka hladna  pijača 

Kar veliko pohodnikov je odbrzelo mimo naju, ja se vidi popoldan ljudje hodijo veliko bolj, kot zjutraj, midva sva pač bolj jutranji ptici, včasih pa potem nategneva tudi do popoldanskih ur odvisno pač kako dolga je pot. 

Navzdol po asfaltni cesti, te poti res nimam rada. A če hočeš priti domov stisneš zobe in greš 

Na ravnini pa je naju dočakala svetlečo se gladina Škalskega jezera. 

Pa  še pogled čez jezero na vrh hriba kjer sva malo prej počivala 

Pa še pogled malo desno, ker v ozadju potekajo gradbena dela za priključek za avtocesto za Koroško 

A že sva krenila v borov  gozdiček,, globoko zajela z zrak in nato še  občudoviti kalužnico, ki je vsak dan lepša 

Prehodila sva še Enojčke in spet se znašla v cvetočem Sončnem parku, vsa vesela zadovoljna, hvaležna, ma vse je v superlativih, sicer kar utrujena moram priznati, ampak neprecenljivi občutek, ko vidiš, da premagaš sebe in da leta so prav za prav res samo suhoparno številke. Da je kdaj veliko kaj bolj v glavi, češ ne da se. No danes pa je dan za počitek 

Še zadnji cvetlični motiv prej da kreneva v našo ulico 

Res  sem vesela, jaz  posebno, pravzaprav če odkrito povem, sem pred nekaj časa že dvomila, da bom letos še zmožna take poti, kajti nekajkrat je že kazalo da bo leva noga "štrajkala" je nekak dvoboj med mano in mišicami in sklepom, Potem pa vaje masaža, malo pa tudi trma, pa je nekaj časa spet zmaga na moji strani ha ha. Ja čez optimizem ga ni! Ampak, kot vidim se je kar izšlo, naj ostane še nekaj časa tako, pa bo. 

P. P.