:Bog ne daj da ti crkne .........

Nekoč in danes.....

Malo primerjave!!!

Včasih je bilo vse  drugače, pa nisem nostalgik, niti pod razno ne, kajti vem da je napredek in razvoj gonilo  za človeštvo....  sedaj ko pa je že veliko stvari nadomestil stroj , televizije še ni bilo, le tu in tam kak radio...O telefonih nismo imeli pojma , da sploh obstajajo , kurili smo na drva, teh je navadno bilo vedno dovolj, če ne si pa tudi lahko  razsekal kako klado , da si imel polena za štedilnik, ali peč... , vodo smo točili pred hišo na pipi, ali pa izpod žleba na koritu.....Pralnih strojev še tudi ni bilo na pretek, ali pa so bili taki na ročico. . Če si hotel kako stvar ohraniti kak dan  sveže si shranil v globoko klet , do naslednjega dne, kajti hladilnikov tudi še ni bilo., ali pa zelo redko kje...A  vsega tega dobra stvar je bila , da smo uživali vse sveže,.... 

 Potem smo se s časom polagoma modernizirali, štedilnike, na premog, ali drva so zamenjali električni štedilniki, pečice, štedilniki na plin , v vsaki hiši je bil hladilnik ,  zamrzovalna skrinja, kje celo dve, tri odvisno od številčnosti družine , pralni stroji so zamenjali starodobni perilnik, , celo vrvi polne perila so zamenjali sušilni stroji.. In še in še bi lahko naštevala od  robotov sesalce mikrovalovk itd.... Pojavili so se prvi črno beli televizorji, velike težke škatle ki so jih čez nekaj časa zamenjali ozki veliki ekrani, ki ga z lahkoto nese en človek...Peš hojo so sprva zamenjali kolesa, potem mopedi, ter avtomobili....Kmalu si sploh nisi mogel predstavljati, da bi pot v mesto oddaljeno pet km šel peš. Pa čeprav si do tedaj vedno pešačil to razdaljo.....Skratka, vse je postajalo prilagojeno človeku, da bi čim več časa lahko posvetil sebi družini, počitnicam in  brezdelju-Vse za udobje človeka, da bi več časa preživeli skupaj se povezovali , skratka bili srečni...

A glej ga zlomka, ta modernizacija je imela, ima droben kaveljček, kajti več prostega časa, več  , več strojev , ki naj bi olajšali delo človeku , je zahtevalo več finančnih izdatkov. Če si hotel vsaj malo slediti trendom in ponudbi trgovin, si moral pač več delati. Kmalu smo postali potrošniška družba.. Trgovine so rasle, kot gobe po dežju. Sledile so nadure, saj se ve, vedno je bilo še treba kaj dokupiti. Ljudje so prav drli v trgovine, postajali smo in še potrošniška družba. Pa Slovenci smo že tudi tako naravnani, če ima sosed, hočem tudi jaz, pa seveda mora biti boljše in večje...

Dokler ni te  zasvojenosti z nakupovanjem  ustavila začasno korona, 

No sedaj pa k temu času ki ga preživljamo v  krempljih Covida 19, ki kar noče in noče pojenjati... 

Sedaj ko smo vsak dan, oziroma teden deležni novih odredb, nekaterih povsem begajočih....Na primer, v trgovino z živila , lahko greš, kupiš, kar te je volja, če imaš denar kolikor lahko naložiš v voziček, ali avtomobil. Ni problema, kaj pa če  se ti pokvari kak stroj, no če ti crkne televizor, bo par dni veliko  odvajalna , ha ha abstinenčna  kriza... A se človek navadi... Če ti crkne računalnik, navadno so sedaj tako, ali tako v hiši po dva računalnika, si pač sposodiš moževega, , ali obratno... Če ti dušo spusti telefon, je že malo teže, a tudi tu se da pomagati, vedno se valja kje še kak star mobitel, pač kartico    zamenjaš, pa je. ..

Res pa je , da veliko kaj se da naročiti tudi po spletu... A so gotovi artikli, ki jih pač moraš videti na svoje oči, da ni vedno dobro, če kupiš mačka v žaklju....

Kaj pa če ti crkne hladilnik, no ja tudi gre, se je zunaj že toliko ohladilo, da lahko daš na balkon, če ga seveda imaš!

Še huje je če ti odpove skrinja, podnevi se otopli toliko , da skoraj ni mogoče, da bi ohranil živila na predvideni temperaturi. Ali pa če ti odpove štedilnik, ki ga imaš samo na elektriko.... Hudo vam povem....Če bi stanovala kje na deželi, bi ne bilo problema zakuriš v štedilniku na drva pa je, tko pa je malo drugače... Ostane ti  samo to, da ješ hladno, ali pa si naročiš pico na dom. Ali hamburger .. A glej ga zlomka pice ne maram.... Sploh ljudje starejši nimajo preveč radi te hitre hrane...Ker potem nastopijo prebavne motnje.... tako ostane samo  še samo želja, da tudi vlada sprevidi, da ne samo trgovine in oskrba z živili  niso nujno potrebni, ampak tudi trgovine s tehničnim blagom....

p.p.

Spomini starega gojzarja- Gora Oljka- Brezovec-

 Meja občin , meter gor ali dol.... 

Sedanji sončni dnevi so še kako dobrodošli da si naberemo dovolj D vitamina, da se razgibamo, in naužijemo svežega zraka , da malo okrepimo svoja pljuča, posebno mi , ki smo že malo starejšega datuma  izdelave , saj kar naprej poslušamo, da je zelo dobro, da smo fizično aktivni in da se zadržujemo stran od ljudi v naravi...Da moramo zračiti, ob enem pa da je najbolje da ostanemo doma.... Popolnoma se strinjam  s tem, da se naj ne bi družili,  žal se še vedno družijo, gostilne so zaprte, ljudje pa pijejo doma po garažah parkih  .Vidiva zjutraj ko greva na sprehod , da so polni smetnjaki oziroma poleg smetnjakov polno steklenic....Pa   da  nosimo maske, . A mislim da je to potrebno v zaprtih prostorih in v mestu.  Ne pa na sprehodih, kjer ne srečaš nobenega, če pa že vidiš da gre, pa si natakneš masko pa je...Samo to z občinami pa mi ni jasno.... 

Res je sedaj nerodno iti kam, če se pelješ po cesti, točno veš, kje se  začne in kje konča občinska meja...Saj te na to dovolj jasno opozarjajo table ob cesti. ... Če pa greš peš, je pa s tem malo drugače..  Približno seveda veš, kam spada kak kraj, ne pa čisto natančno. Pa še tako je sedaj ko so se občine tako namnožile, da ne rečem, da so imele mlade, kolikor jih je, je kar težko biti na tekočem.....Saj ne moreš iti povpraševat, po hišah, v katero občino spadajo ???

Ker sva letos tako, ali tako prvo polletje morala se podrediti zdravstvenim težavam, pa ne zaradi korona virusa, Ko sva končno lahko spet pričela z nabiranjem kondicije , ter vračanja na stare poti, sva ugotovila ,da  je zdravje optimizem spet na višku, pa so naju prizadeli novi ukrepi, nove prepovedi. Spomladi jih nisva občutila saj sem komaj lahko šla sploh iz hiše...Sedaj pa ko  si spet na konju, da se malo pošalim, pa je to onemogočeno...Naša dolina, je sicer obkrožena  s kar nekaj hribčki in hribi, a ta nižji in bliže mestu so precej obljudeni. Ker zelo paziva , da ne prideva v tesnejši stik, srečanje , z ljudmi, iščeva zadnje čase poti in brezpotja malo bolj na obrobju doline občine...Rada bi preživela to mračnjaško  obdobje  virusa, kolikor toliko zdrava , kondicijsko ohranjena , ter pozitivno naravnana...A včasih je to prav težko , kajti  vsakdanji podatki so porazni...

Zato pa sva včerajšnji  sončni dan , izkoristila še za zadnji pohod v tem tednu malo više. Kot že nekaj dni nazaj sva nameravala na hrib Lubelo nad Škalami, a je pogled iz sončnega parka naju odvrnil od tega, kajti čez Graško goro so se valile  goste gmote megle. Ker sva se že v ponedeljek  je naužila dovolj...Zaželela sva si sonca , to starim kostem še kako dobro dene...

Ker  sva na ostalih vrhovih letos že kar velikokrat bila  že bila, sva krenila proti Gori Oljki.. Ki jo obiščeva navadno štirikrat na leto.. Pozimi, spomladi, poleti navadno dvakrat, pa seveda jeseni.. Peljala sva se do vznožja , in na parkirišču pustila avto, ter se napotila naprej po gozdni cesti....  Rada hodiva po tej poti, Večkrat  ne samo sedaj Včasih smo bili zelo aktivni hodili smo   na pohode bosih od Hartla v Pesju peš na goro Oljko  , jaz samo 4x ...On 25 x... Lepi spomini.... A včeraj sva imela s sabo tudi psičko... Zato sva izbrala to varianto.... Pot je nam hitro minevala ob razgledovanju po panorami  , ter ugotovitvi, kako prav sva naredila , da sva šla na to stran naše doline. 

Kajti Graška gora z Lubelo je bila pod debelim meglenim šalom. Sva pa lahko videla pred meglo  cerkev Sv Jakoba pod Gradiščem, kjer sva zadnjič bila.. 

Tudi Savinjska dolina je mirovala pod meglo, ki se je dvigala se spajala z oblaki nad cerkvijo Svetega Andraža v Šentandražu, ki  je izginjal in se prikazoval vedno znova in znova na ogled...Ko sva že nekaj časa hodila po gozdu sva skozi veje videla da je megla se povsem razpršila s hribčka v Šentandražu...

Pohitela

 sva naprej, mimo čudovito obarvanega macesna ter, kmetije, kje +r sta se na pesku igrala dva otročička in z avtomobilčki vozila po cesti, skozi predor.... ja sem dejala mojemu, glej to je prikaz široko pasovnice,  ki  so jo menda pričeli graditi skozi našo dolino.... Nato pa naju je pot vodila spet po gozdni ovinkasti cesti

hodila sva po senci postalo je prijetno toplo. Vsake toliko časa, sva se ustavila, nekaj zaradi tega da se je psička malo odpočila, nekaj pa zaradi naju , da sva iz polnih pljuč lahko vdihovala, svež gozdni zrak... neprecenljivo!

Krenila sva z makadamske ceste, ter se napotila po šumečem listju navzgor... Mimo krasne kapelice sredi gozda... Kar žal nam je bilo , da ni več bilo ob njej klopi, ali vsaj hlodov, da bi se lahko usedla ter uživala v razkošju jeseni

Čeprav sva bila sredi gozd, sva oba imela vtis prostranosti, kot da si se spojil z bukvami , samo rahlo šelestenje krošenj je naju opomnilo, da je čas , da greva naprej, kajti videla sva že obrise cerkve na gori Oljki.

Ko sva prišla iz gozda se je pred nama  pod modrim nebom, prikazala  mogočna cerkev Sv. Križa na Gori oljki 

Poslikala sem jo in naju, potem sem se vpisala v aplikacijo Planinc, ter se napotila navzgor, do novih hrastovih klopi, kjer sva se razkomotila vdihavala lepoto gorskega zraka tega novembrskega dneva... Mir tišina, samo tu in tam je  zapihljal vetrič, ki pa ni bil moteč. Nastavila sva se soncu in vpijala vase toploto ter kar čutila, kako se nama polnijo baterije z dobro energijo , optimizmom , zdravjem in prešernostjo.... ja narav je kakor zdravje .... 

Kar nekaj časa sva ostala gor... Kajti vedela sva , da bo se vreme kmalu skisalo, že tako smo lahko bili hvaležni za teh par dni res čudovitega modrega neba in sonca....kar naenkrat je naju vrglo iz mirnega uživanja zvonenje mogočnih  zvonov, ki je oznanilo, da je ura poldan....

še zadnji pogled na impozantno cerkev pod modrim nebom, kar žal nama je bilo da morava nazaj.

Ura je bila že krepko čez eno, ko sva se napotila mimo osamele kolče in mimo miz, kjer smo včasih se zabavali  s pohodniki , ter nato stekla proti kapelici na križišču, ter navzdol. Takrat sva zaslišala , da nekdo zvoni z zvoncem za zdravje... Sem njemu dejala o lepo, jaz bom tudi, kajti zdravja, varen korak to rabiva tudi midva..

. Zelo dobro razpoložena , polna energije sva potem pohitela naprej malo po ravnem , potem pa po 

strmini navzdol po strmini, do kapelice in čistine, kjer se lepo vidi v Savinjsko dolino in gore v ozadju, a zaradi slabe vidljivosti ni bilo z razgledom  v dolino ni bilo niče sva le lahko videla, pa čeprav bolj v obrisih...

Po strmini navzdol je Mery je on nesel, , da se ji ne bi preveč razbolela hrbtenica.

Tokrat se ob mizi, kjer navadno malicava, se nisva zadrževala, ampak pohitela še tisti majhen del poti na vrh Brezovca

Na vrhu smo se samo toliko zadržali, da smo se slikali ,  se vpisala v aplikacijo Planinc  ter da je Mery spila svoj obrok  vode, nato sva se vrnila, nazaj 

Tokrat za spremembo po cesti naokoli namesto po strmini navzdol... ja treba se je včasih prilagajati tudi živalci...Sence so se daljšale, midva pa sva pogledala še tja na nasprotne vrhove

,pogled navzgor proti vrhu gore Oljke pa je že dal slutiti, da bo zvečer vso to modrino prekrila megla in da bo naslednji  zjutraj dež... Res je bil

Ter  opazovala drobnico v globeli pod nama, ki se je že zbirala in nato v koloni počasi pomikala proti hlevu

Prej sva tukaj šla po sončni rebri, sedaj pa se je vse počasi pogrezalo v globoko senco, ki je čez par ur utonilo v temi... Midva pa sva vsa vesela se napotila po makadamski cesti navzdol proti parkirišču, z zavestjo, in hvaležnostjo, da sva lahko uživala v svežem zraku, samoti, soncu miru , čeprav par metrov morda v drugi občini....A nikjer ni pisalo da sva morda čez, le veter, je zapihal čez prostrano planjavo...

p.p.