Aprilska potepanja… Sv. Križ nad Belimi vodami..

3.4.2015  april 2015-

Marec je minil kot bi ga odpihnil marčevski veter, ki je bil res neprijeten… Prve dni aprila se je končno razjasnilo tudi nad našo dolino. Odločila sva da greva na spomladanski izlet na Križ nad Belimi vodami, da počasi zaključiva z vrhovi in hribčki ter holmi, ki obkrožajo našo dolino.
3.4 je bil neverjetno jasen topel dan. Nekako me je navdušila ta toplota ,čeprav vem da je okoli 1000 metrov velika razlika z dolino. Tako sem  se oblekla bolj spomladansko no v nahrbtniku je vedno nekaj rezervnih oblačil in rokavice. A debele sem dala ven in vzela s seboj bolj tanke…Tako je če te še sredi zime razganja od navdušenja da greš v naravo,pa čeprav sva šele zadnji konec meseca marca občudovala velikonočnice na Boču ... 
In tako sva  se odpeljala mimo Šoštanja in Teš, ki se začuda ni dimil, ter nato skozi Florjanov graben na Bele vode ter nato na sedlo kjer se lepo vidi Smrekovec, ki je bil sicer zelen, a se je med smrekami videlo da je še snega gor več, kot dovolj… Korajžno sva zakorakala po asfaltni cesti do odcepa, kjer bližnjica strmo zavije na desno. Kaj kmalu sva ugotovila, da je tu gor še vse zmrzlo tla so kar »pela« ko sem z palico potrkala po njih.   A mali vršički repuha so kljub temu vztrajno silili na plan.Ko sva prispela na pol poti sva oba ugotovila da postaja vedno bolj mrzlo.. Kljub hoji  me je pričelo zebsti v roke…. On je tako,ali tako bolj občutljiv na mraz je molče hodil in ni bil preveč zgovoren. Ko sva prispela spet na cesto je nama nasproti zavel oster veter, odneslo mi je klobuček … Jaz imam prav za prav rada veter, a če je le preveč prešeren in nagajiv  pa ne.Nato sva iz severne strani  končno prišla med prve sončne žarke., ki so bili pravi balzam za najine prezeble roke in nosove... Kmalu sva prispela do cerkve, kjer je naju  pozdravilo modro nebo... ter veličastna cerjev na vrhu..

skozi okno nama je naproti posijal sonček 


vsa vesela sva pohitela nato na najin prostorček, kjer po navadi malo odpočijeva in  pomalicava,in na skalah opazujeva prve znanilce pomladi 


A tudi tukaj je bilo tako hladno, da sva spila samo čaj, pa še klopce ni bilo več,  posnela sem  nekaj posnetkov  naše doline


za spomin sva se slikala še midva, kljub temu, da sva bila vsa premražena...


ter obšla cerkev  v veri da bo tam zavetrje… A nič od tega … Le pred  cerkvijo sva si ogledala še


Peco in Uršljo ter Veliko planino in veliko sotesko  med Smrekovcem in Skornom  in soglasno ugotovila da je kljub aprilu še veliko snega na njih…. . Lani sva bila marca tu gor in so se preletavali že metulji  in mačice so cvetele…. Ja različno je eno leto je bolj zgodaj drugo leto zamuja, ali pa prehiteva… Kljub mrazu sva bila zadovoljna,kajti doživela sva drugo dimenzijo pomladi z mrazom in vetrom in modrim nebom katerega sem imela vtis, da se ga lahko dotaknem tako ,  sva se vrnila domovšla sva kar počez, kajti pot dobro poznava in ker naju je zeblo je bilo to kar dobrodošlo...Ko sva se vrnila   v  dremotno  zelenečo dolino, kjer se je po sončnih obrobjih že prebujala pomlad z velikm veseljem, da je nama dano da lahko v enem dnevu vidiva več obrazov pomladi.. Kljub mrazu je bilo lepo... Lepo se je zače mesec april....

Ko smo še lahko....

Velenje-Graška gora,Šmiklavž, Podgorje, Razbor

Na Novega leta dan, sva po  bučnem praznovanju šla na doooolg sprehod, da si napolniva celice in preženeva meglo, ki naju je ovijala kot sedmero tančic.......... Z vsakim korakom so odpadale in svet je postajal bolj jasen realen in bolj,kot sva se odaljevala od žvepla prepojenega mesta (posledica raket in petard) bolj smel in prožen je bil korak.. Dohitela sva znance, ki še tudi negujeta navado da poskrbita za telo in duha.Po voščilu in dobrih željah v novem letu smo skupno nadaljevali pot
Beseda je dala besedo in pričeli smo obujati spomine koliko smo včasih prehodili in to peš. Ne tako kot sedaj, ko nam že vsem škripljejo kolena in ščiplje tu in tam .
pripovedovala sta, kako sta včasih z lahkoto prehodila hribe in doline , sedaj se pa pripeljeta  čim više blizu cilja in se še navadno potem čudita kako je mogoče, da je hrib postal bolj strm, višji in zrak bolj oster, da pot, ki sta jo včasih skoraj pretekla, hitro brez problema, sedaj vsa zadihana in z večkratnim postankom dospeta do cilja. In takrat sva tudi midva obudila spomin na pot ki sva jo prehodila v letu čisto na začetku najine skupne poti.. 
Bilo je leto oh, saj končno ni važno kdaj je bilo... bilo je in pika. Ko sva še bila mlada , polna adrenalina polna sanj ko sva mislila , da je bog ustvaril svet samo za naju dva. 
Sedaj je adrenalina z vsakim letom manj, sanje so nekatere postale resničnost, druge so se izničile in izpuhtele , a ljubezen, do gotovih stvari je enostavno neuničljiva. Ljubezen do narave , gora ....
Tisto leto je bilo zelo natrpano s pohodi in trimi . Že spomladi sva naredila Šaleško od Velenjskega gradu preko Kožlja in naprej. Obiskala sva tudi Kozjak, potem Uršljo goro Pohorje...
Torej je tistega dne bil načrtovan pohod od Velenja preko Graške gore Šmiklavža, Podgorja naprej proti Suhemu dolu do Razborja od koder sva nameravala v dolino na avtobus , ki naj bi naju pripeljal spet nazaj v Velenje. Zelo zgodaj sva krenila na pot. seveda peš, sedaj bi se najbrž na Graško goro peljala z avtobusom. Krenila sva mimo  Škalskega jezera ...Velenjskega še sploh ni bilo ... Tam je še kmetič veselo oral in sejal tudi mi smo imeli tam vrt.....
Bila sva dobre volje predvsem pa zaljubljena. Sveže jutro je nama prijalo, korajžno sva
korakala, kot so korakali vojaki, en dva en dva..Čez Hrastovec skozi Cirkovce in še danes ne morem verjeti kako hitro sva prišla do spomenika padlim borcem na vrhu Graške gore, kjer sva se malo oddahnila po-malicala.
In zavila proti kmetiji Metulj kjer je bila kotrolna točka z štampiljko. Sprejel je naju gospodar , ki nama je ponudil mošt in malico , katero sva hvaležno odklonila, kajti ravnokar sva pomalicala.
Pa je gospodar prinesel lesnikovec.. Nikoli ne bom pozabila ko je prišel v sobo in dvignil štefan v zrak in je skozi okno posijalo sonce in se je pijača zalesketala skozi steklo,ko ga je postavil na mizo in je sonce pozlatilo pijačo, kot bi bilo tekoče zlato. In hladna pijača je orosila kozarec.... 

Dejal je: "Če sta malicala, pila pa bosta, sigurno sta žejna !"
Če tudi ne bi bila, je nama ob pogledu na orošeno stekleno posodo napelo borbončice, da sva oba hkrati pogoltnila slino.
"Ja, prosim ".
Je dejal moj mož. Poslušala sva kako je tekla pijača v kozarce. Nazdravili smo, na vse nas, na zdravje , na najin cilj, da srečno prideva domov.Poskusila sva pijačo, no meni je skoraj bila malo kisla , a po par požirkih je teklo to po grlu, kot najboljši nektar.  Žeja je še vedno najboljši razsodnik...
Mimogrede smo izpraznili posodo, potem sva se zahvalila in prešerno in veselo nadaljevala pot. Ura je bila okoli pol devetih  dopoldne in sonce je počasi pridobivalo na svoji moči. A tudi posledica močne pijače je počasi prodirala, do najine zavesti.
Naenkrat sva postala vsa prešerna, glasno sva prepevala,skozi gozd in travnik. Svet je postajal z vsakim kilometrom bolj svetal.. Zelena barva je pridobivala močnejšo nianso. Spominjam se njive posejane z žitom . Klasje se je že rahlo obarvalo v nežno barvo zrelega žita... Počutila sva se enkratno, svobodno ... Vse naokrog je dišalo po poletju. Ptice in modro nebo so naju dobesedno očarale. Zasmejala sva, se bila sva kot otroka, ki tekata za metulji ćez širno poljano.Samo da nisva vedela, kateri je metulj in kateri otrok...
Takrat nismo smeli hoditi po njivi, a ta občutek krivde je kmalu zamrl , kajti za nama je bila samo ozka stezica in vedela sem da bo naslednje jutro,ko pade rosa  spet vse kot mora biti..
No če pogledam sedaj so sledi traktorjev kot ceste čez žitna polja, ko jih škropijo s herbicidi in pesticidi...
Takrat je bilo še vse bio... he he le da mi takrat tega še nismo vedeli .Za nas je bilo to vse normalno..Bili smo otroci narave..
Sredi polja sva se ustavila in se spogledala... včasih ni treba besed ... vse je tako samo po sebi umevno.. taki trenutki puste v človeku sledi... ko je sonce že prišlo bliže zenitu sva se zavedala, da je pred nama še dolga pot.
Stekla sva po ozarah da sva se priključila na kolovoz, ki naju je po markiranih poteh pripeljal do kontrolne točke v Šmiklavžu.
Kjer je naju sprejel prijazen moški malo starejšega datuma, dobro razpoložen z navihanimi očmi in čudpovito pojočo koroško govorico. Čeprav tudi jaz izhajam iz teh krajev me vedno znova preseneti in očara ta raznolikost, barvitost narečja. Kajti razlikuje se od mesta, do mesta. Od vasi do vasi. Naglas , besede, so kot prava poezija.
Tam se nisva dolgo zadržala. kajti pred nama je bilo še zajeten del poti. Krenila sva proti Podgorju nato proti Razborju. Pospešila sva spominjam se prašne ceste ki in prahu, ki se je dvigal ob najinih hitrih korakih,  kako dolga je ta pot mi je šele letošnja vožnja skozi te kraje, seveda po asfaltni cesti ( Takrat je bil še makadam) pojasnila zakaj nisva prišla prej. Skoraj ne morem verjeti kakšno razdaljo sva prehodila. Spominjam se da je bilo vroče v zraku je vse žehtelo od vročine.. Sonce je s svojimi prameni  ki so pronicali skozi veje bilo kot kažipot ..
Seveda sva se parkrat tudi odpočila, da si odahneva od prašne poti, da si napolniva baterije malo s soncem malo z ljubeznijo.  nato sva še hitreje nadaljevala skozi krasna polja, parobki potem gozdne jase so nama bile na razpolago.Kajti če se je le dalo sva se izognila cesti , ter šla ob njej . Pa takrat še ni bilo vse tako poseljeno in prepredeno s cestami, kot je sedaj.. Nama se je zdelo kot, da je ves ta svet ustvarjen samo za naju
Končno sva prišla na vrh in po ravni cesti proti Razborju. Kaka strmina je bila  tu, a je bilo vse lepo obdelano... ne pa tako, kot danes, ko dolino in polja prerašča plevel in grmovje. Vsaka ped zemlje je bila skrbno obdelana. 
Bolele so me noge  morala mi je padla pod ničlo.Bila  sem  žejna  svojo zalogo sva izpraznila, kajti nisva pričakovala, da se bo pot tako vlekla kot jara kača. Ja tudi krizo doživiš na tako dolgih poteh Premaguješ jo na tak ali drugačen način. Včasih še bolj zavzeto opazuješ okolico in vidiš, kar bi morda drugače spregledal. Končno sva  prišla iz gozda, kjer  se je pred nama prikazala čudovita vas s cerkvijo. Razbor...Vse breme pohoda je odpadlo z ramen..

 Ob cerkvi gostilna Pečolar ,(takrat je bila še stara gostilna sedaj sem videla da je ob njej nova) komaj sva dočakala, da je nama prijazna krčmarica postregla s pijačo. Če sva zjutraj pila jabolčnik bolj za veselje, kot žejo sem tu na dušek izpraznila steklenico Cokte on pa onega ki je poln ponosa. In že naročila drugo... potrebna sva bila pijače, kot Sahara vode... Počasi se je v naju vračalo veselje do življenja in veselje da nadaljujeva pot. Po krepkem prigrizku in počitku sva pohitela naprej, kjer sva po strmem bregu tekla navzdol ter po dobri uri prišla na cesto,a nama je avtobus odpeljal tik pred nosom. Stekla sva počez in uspelo nama je da sva ga prehitela, kajti ovinki so tu zelo veliki midva sva pridobila na času z tekom počez. kjer je naju pobral prijazen šofer avtobusa. Pripeljala sva se do Šoštanja in potem naprej domov..... Bila sva vesela, ker sva za seboj že imela tako uspešno opravljeno pot. 
Ob tem sem se spomnila svojega znanca , ki je vsake kvatre šel na romanje iz Sel pri Slovenj Gradcu preko Vernerce do Svetega Križa nad Belimi vodami. Hodil je sedem ur tja sedem nazaj. Prespal kar za cerkvijo a je vedno pravil : "Dolga je dolga ta pot a se splača če greš enkrat ti potem ni treba sedem let v cerkev in k spovedi. A imaš tako zadovoljstvo da si premagal tako dolgo pot"..Midva sva sicer malo prej zavila levo in nisva šla  k svetemu Križu, a pot je bila ravno tako dolga, če ne še daljša... Na sv.Križ greva pa vsako leto vsaj dvakrat...
Midva nisva hodila po odpustke, hodila sva za svojo veselje, svoje zadovoljstvo .. Res pa je da nisva šla več po tej poti peš. Z avtom ja... a ni bilo več tiste čarobnosti tiste povezanosti z naravo... in šele sedaj vem.. kako lepo je nama takrat bilo...Bila sva mlada , ko sva še lahko hodila kilometre in kilometre in in se po kratkem počitku počutila, kot prerojena...
P.P.

VETRNIK-BOHOR -LISCA- SV. LOVRENC-KOZJE -ZIDANI MOST

        VETERNIK-BOHOR-LISCA-LOVRENC...KOZJE-
                             .......ZIDANI  MOST.....

 
Kakor že rečeno smo noč preživeli na prostem, siti omamljeni od dobrega jabolčnika v zavetju prvomajskega kresa. Ki pa je seveda proti jutru skoraj ugasnil. Bilo je hladno jutro Zbudilo me je nekaj pikajočega po nosu. Odprem oči in pred sabo zagledam smrček našega psa Grega. Povohal me je, saj sem najbrž še dišala po prekajenih rebrcih. Takrat sem videla, da je malo pod nami kmetija, od katere se je slišalo petelinovo bujenje svojih ljubljenih kokošk in priganjanje naj že pričnejo nesti jajca.
Nasmejala sem se , se ozrla po spečih obrazih in se pričela glasno smejati. Vsi smo bili tako črni, kot oglarji pri kuhanju oglja. Ostali so se pričeli počasi prebujati in vpraševati, kaj je narobe, nato smo ugotovili, da so mastna rebrca in ogenj ter tema naredili svoje. Skoraj ves toaletni papir, ki je bil namenjen za druge dele telesa smo porabili za čiščenje obrazov. Bil je res zanimiv začetek dneva. Hitro smo se odpravili proti Bohorju a hrib Vetrnik nam je ostal v lepem spominu. Prvo prvomajsko kresovanje...otroka sta bila navdušena..  Potem večerja dobrega soseda, no ne tega, ki vabi na piknik  in  v katerem je vse tako drago. Res so dobri ljudje na tem  koncu naše dežele. .. Morda bom enkrat napisala o naprotnem doživetju enkrat na Koroškem, seveda ne moremo vseh ljudi metati v isti koš, a vendarle. nikoli prej nas ni videla in ne poznala ... Ja in zaradi nje mi je  za vedno ta konec dežele , dežela dobrih ljudi..
Ura je bila okoli pol petih, bili smo sicer neprespani hladno je bilo. Kdor prespi noč v naravi prvega maja ve, da ti ni preveč do smeha a nam ni preostalo nič drugega kot da smo korajžno pojoč korakali     ( tako smo si dajali korajžo) proti koči na Bohorju (1023 )m . In počasi nas je vse prevzela lepota svežega pomladanskega jutra, petje ptic in bleščanje pajčevine, ki je bila stkana čez pot polna rose.
Sedaj na žalost nikoli nimam več te sreče da bi lahko občudovala te stvaritve pajkov , ne hodim po pravih poteh he he...
Po dveh urah hoje smo prispeli do koče, Koča je bila lepa zelo mi je ugajala njena lega . Izžarevala je neko domačnost,kjer je nas sprejel izredno prijazen oskrbnik. Zelo dobro nam je dela njegova prijaznost. Čeprav smo bili zgodnji je krožil okoli nas in nas vpraševal ali še potrebujemo kaj. Zajtrkovali smo obilno. Kajti čakalo je nas nadaljevanje poti proti Lisci (947) m
Do Tončkovega doma bi morali iti na Javornik mi pa smo hoteli pot skrajšati . Vendar smo zašli k Sevničnem potoku,šest kilometrov razlike.. Seveda tega takrat nismo vedeli ,a smo ustavili avto ki je pripeljal mimo in prijazen možakar nas je podučil kaj in kam, ter kako. Povabil nas je v avto, tako da smo se pripeljali, do gostilne Pipan. Kjer smo se okrepčali nekaj spili in kar je najbolj važno dobili smo kavo. Pravo dišečo kavo. Črno kot noč, vročo kot pekel in sladko kot ljubezen in kako je dišala.
Okrepčani smo se napotili po lepo speljani poti strmo v breg. Bil je prekrasen prvomajski dan, pot nas je vodila po gorskih travnikih na vrh Jelšivca, ker smo zašli smo prišli na Tončkov dom na Lisci šele ob petih popoldne.Včasih smo negodovali, če smo šli levo namesto desno, a potem smo vedno optimistično dejali ,"če se ne bi zašli, ne bi videli to in to in nikoli ne bi hodili tukaj ... Spoznali smo več naše dežele". Tako smo se navadno samo široko zarežali, češ spet bomo  videli nekaj več....
Tu je bilo delovno srečanje, bilo je vse polno ljudi. Spominjam da smo celi večer poslušali pesem Evrovizije »Džuli«. Po dobri večerji in osvežitvi smo še nekaj časa uživali praznično vzdušje, saj je vendar bil prvo majski večer. Midva z možem in Grega smo spali v sobi otroka pa na skupnem ležišču. Ko sva že skoraj zaspala, je prišla hčerka vprašat, da gredo mladinci kuriti kres ,če lahko gresta zraven. Dovolila sva jima, no saj sta bila stara že šestnajst  oziroma štirinajst let.
Naslednje jutro smo po dobrem zajtrku in ob otroškem pripovedovanju dogodivščin, kako je bilo lepo in zanimivo .Res sta se zabavala in za njiju je bilo to neko novo doživetje. Kot mestna otroka pač nista imela prilike da doživita drugačno vzdušje nepokvarjene podeželske mladine.
Z Lisce smo se spustili do Joštove cerkvice, potem pa desno v dolino kjer smo na pobočju nekega hriba zagledali lepo kmetijo, kjer so nas oskrbeli  s pijačo in seveda s prijaznostjo, ki jo v naših krajih ni tako v izobilju. Ali pa se je samo meni tako zdelo. Ne vem ne vem…
Nadaljevali smo pot še malo navzgor po mehki travi bilo je kot bi hodil po mahu. Čudovit občutek za naše razbolele noge. Prišli smo do cerkvice sv. Lovrenca na Kozjem... Presenetili so nas veliki cvetovi encijana.. To je bilo na vsej poti za nas najlepše. Travnik polno modrega cvetja .. Ker prej še nismo videli toliko encijana  na kupu smo bili navdušeni  tam  je bil čuvaj in ni pustil trgati cvetja. Pa ne da bi ga trgali, kaj ti bo, ga utrgaš in še prej , da prideš domov je za v smeti.. a on  je  vnaprej je povedal :«Trganje cvetja je prepovedano.«  Sem sedaj bila že dvakrat gor nikjer nikogar ... sedaj ne vem,ali so ljudje osveščeni saj razen opozorilnih tabel ni nikjer nikogar..

KOZJE- ZIDANI MOST

Kakorkoli mi smo uživali sto na uro. Modro nebo modro po tleh,ja to se ti dotakne duše, kot da si na neki drugi ravni življenja ... Potem pa še mir sonce , sveži  zrak, saj ni besed da bi človek to opisal, to moraš enostavno doživeti.
Pet minut naprej je zavetišče Lovrenc. To je bila pravzaprav kmetija, tudi tu kakor že na vsej tej poti prijazni dobri ljudje. Počivali smo na mehki travi, opazovali čudovite encijane  »štampljirali« malo popili kakor je pač potreba in navada, hladila sem si noge, kajti ne vem kako sem dobila žulj na desno peto. Seveda smo bili še daleč nad dolino, pa kaj stisnila sem zobe in nisem hotela pokvariti razpoloženja drugim. Mali obliž pa včasih dela tudi čudeže.
Pot smo potem nadaljevali proti vrhu velikega Kozja in se potem spustili po strmini v Zidani most, kjer smo pričakali vlak, ki je nas popeljal domov, polnih lepih vtisov novih dogodivščin in pustolovščine bi lahko rekla a bilo je prekrasno, nepozabno...  ..
Bili smo utrujeni,kajti kljub vsemu je bilo naporno a vseeno notranje izpolnjeni z neko lepoto, ki smo jo spoznali v tem koncu naše dežele nikoli prej še nismo bili tu,lepa valovita pokrajina z mehko zaobljenimi griči že prej smo slišali smo  ,da so tu doma dobri ljudje. Mehkega srca in prijazne besede. Ja pod to se jaz podpišem. Res so .vsaj takrat so bili a upam da jih ni pokvaril svet potrošništva in materializma.
To je bil utrinek z enega mojih  pohodov: Ko se sedaj meniva z možem, kadar obujava spomine se vedno spomniva kakega dogodka ... ja  bilo je lepo pa čeprav v nekem drugem sistemu,  in  v drugem stoletju...
P.P.

OD KUMROVCA DO ZIDANEGA MOSTA...

IZ SPOMINOV STAREGA GOJZERJA

1. Kumrovec - Svete Gore- Vetrnik 

Opomba: Zelo mi je žal, da takrat nismo nosili s seboj fotoaparatov, kako lepe fotografije bi bile, od teh prekrasnih krajev. No saj takrat fotoaparata še niti nisem imela

Pisalo se je Anno Domini 1982... bilo je to v drugi državi drugem času, bili smo mladi  polni elana  in zanesenjaki   vedno kje na poti po dolinah, ali v gorah.. bili so lepi časi, ko sva z otrokoma  "vandrala" čez hrib in dol... bilo je čudovito obdobje vsaj za mene , no saj mi tudi sedaj nič ne manjka le takih dolgih pohodov se ne lotiva naenkrat več, ne- da bi jih ne zmogla, ampak sedaj si pomagamo z avtom.. - a ostali so prečudoviti spomini...Poleg drugih planinskih , kot je bila Slovenska transverzala ,Šaleška pot in druge poti  smo se odločili še za Zasavsko planinsko pot. Za utrjevanje mišic in kondicijo za poletje, ko bomo šli kam više.. in seveda, da vidimo ali smo še sposobni opraviti tako dolgo pot.

.Na pot smo se odpravili že en dan pred prvomajskimi prazniki, ki so roko na srce bili bolj čislani v vseh pogledih. sedaj minejo kot navaden dan. Da je pač dneva prost dan, da ni treba v službo, saj tistim, ki jo še sploh imajo. takrat pa je v zraku bilo čutiti neko praznično vzdušje. Veselje ob pohodih ob kresovanju, druženju in prijateljstvu...
Torej od doma smo se odpravili cela družina midva in najina otroka sin in hčerka. Ki sta bila takrat stara 16 in 14 let.in naš kuža  koder Grega. kajti brez njega nismo šli nikamor, celo na Triglavu je bil. Bil je član naše družine, če smo šli peš je šel zraven, če smo se peljali s kolesom, se je peljal v košari zraven  bil je naš spremljevalec na vseh mogočih in nemogočih poteh. Šli smo na motorni vlak, kateri nas je iz Velenja popeljal naravnost do Kumrovca.
Psa smo dali na vlaku  v  košaro, a mu vseeno ni bilo ne vem kako všeč. Vedno je pogledoval ali se ga bo kdo usmilil in ga bo vzel v naročje. Vožnja je hitro minila tako smo se poglobili v neko razpravo, da bi skoraj pozabili izstopiti. Prečudovito spomladansko vreme je nas pozdravilo v Kumrovcu.
Kot nalašč za pohod.
Začeli smo ga po cesti imenovani"Aleja crvenih Javora"-ime je dobila po 88 zasajenih rdečih javorjev..Prišli smo do rojstne hiše Maršala Tita. Čeprav je bilo še rano v jutru se je kar trlo obiskovalcev. Ogledali smo si na hitrico  hišo, kajti morali smo še po štampiljko v novi dom mladine kjer so bila razstavljena dela od Tita..Ko smo dobili štampiljko smo hoteli še nekaj popiti a je bila taka gneča da smo se požvižgali na obvezno jutranjo kavico in kak sok. Saj smo pričakovali še veliko gostiln na naši poti naprej proti Sveti Gori in gorskem domu.
Všeč nam je bila pokrajina ob Sotli pomlad je tu bila že v polnem razmahu. Posedli smo po tleh in v mehki travi prvič malicali. Nadaljevali smo nekaj časa po asfaltu, pot nas je pripeljala v vas Bistrica ob Sotli.
Lepo naselje. Na to pa smo zavili na desno stran Sotle v vas Kunšperk kjer smo občudovali razvaline gradu in se menili o tem kako je teklo življenje takrat, ko je še grad bil v vsem svojem sijaju.A kakor vsemu tudi gradovom se enkrat izteče čas.
Pot je bila zanimiva spomnim se veliko potočkov tako da žeje takrat še nismo trpeli. Pa kukavice, kako je kukala in vonj svežine gozda nas je kar omamljal...
Na vrhu Margaretine gore smo se odpočili nato pa po asfaltu do Bizeljskega, kjer smo si ogledali spet grad ki pa je bil za spremembo lepo ohranjen. Hodili smo in hodili. Takrat smo ob cesti zagledali veliko tablo na kateri je pisalo

"POT BREZ GOSTILNE JE KAKOR ŽIVLJENJE BREZ PRAZNIKOV"

In kot v posmeh  gostilne pa ni bilo nikjer! Pot po asfaltu nas je pričela utrujati, noge boleti, pa žeja ,kaka žeja. Vodo, ki smo jo imeli s seboj smo kar hitro spili, kajti prepričani smo bili da bomo ob cesti kje naleteli na kako gostilno, ali vodnjak da se bomo odžejali…
Še sreča da smo prispeli na Svete gore, kjer je bil dom. Tu smo se odžejali, ter si privoščili obilno kosilo. Tudi naš kuža Grega je bil zadovoljen Nato popili kavo, štampiljke sicer nismo dobili a se nismo niti sekirali. Se bomo pač še enkrat vrnili sem. Si vzeli čas in takrat bolj temeljito ogledali to okolico.
Okrepčani smo ob dveh popoldne krenili naprej proti Bohorju. Kjer naj bi prespali Ta odsek zasavske poti je najdaljši. Toda pot je bila tu zelo zanimiva potekala je pretežno po gozdu .Malo po ravnem in navzdol in kar hitro smo prišli do  gradu Podsreda . A  žal se ga nismo ogledali, ker se nam je mudilo naprej. Ker pač nismo točno vedeli kako daleč je… Malo hitreje smo stopili in prispeli v vas Železno. Potem pa kar precej navkreber proti hribu Vetrniku.
Značilnost teh krajev so vinogradi, kamor seže oko. A glej ga šmenta,  vinogradi ja, vinogradi a gostilne pa nobene nikjer... Pri nas so v vsaki vasi najmanj dve gostilni tu pa nič.
Ljudje so pa prijazni in to zelo. Take mehke duše. Tako, da bi se človek kar pogovarjal z njimi. Smo prišli mimo neke majhne lesene koče, kjer nas je toplo pozdravila starejša ženica. Poprosili smo jo za vodo. Pogledala nas je in dejala.:
"Vode vam ne dam je nimam ,moram jo nositi eno uro daleč"
Z roko je zamahnila tja nekam proti sosednjemu gozdu.
"Dam pa vam žganja, ali vina !?"
Nasmejali smo se in prikimali. Samo, da bo kaj mokrega...
Midva sva spila vsak en šilček žganja , otroka pa z vodo, pomešano vino, ki smo jo imeli za psa .Pripovedovala je malo o svojem življenju. Bila je vdova a še kar čila in dobre volje. Vprašali smo jo : »Kako daleč je še do Bohorja.« Rekli smo ji da piše tam na smerokazu tri ure, se je nasmejala in dejala šest ur je od tam naprej. Je dejala : »To je kar tak napisano za korajžo.«
Poslovili smo se zaželela je nam srečno pot .
Mi pa smo pohiteli. Malo smo se podprli oziroma odžejali malo pa nas je skrbelo , kje bomo prenočili če je še res tako daleč.
Pot se je vedno bolj dvigovala in pričelo se je mračiti. Še dobro da je pot vodila po čistini. Tik pod vrhom smo sklenili, da ne gremo naprej, ker poti nismo poznali smo se odločili in se utaborili pri velikem kupu hlodovine in drv..Malo smo povečerjali iz hotela "Nahrbtnik".
Vsi smo bili kljub vsemu veseli. Nekaj časa smo se pogovarjali potem pa malo levo od nas videli neko svetlobo in slišali glasove. Radovednost nas je dvignila in  odšli smo še malo naprej , kjer smo  videli velik ugašajoč ogenj  na katerem so še vedno gorela debela debla oz veje... izza ovinka smo slišali še ljudi   ki ravno odhajali   od pogorišča, kjer so  kurili kres.  Sprva smo mislili teči za njimi in jih vprašati kako in kaj a potem smo se odločili, da bomo kar tu dočakali praznik dela..Nekaj časa smo še ostali budni. V premlevanju dogodkov današnjega dne.
Problem je nastal, vode za psa je zmanjkalo ,malo pod nami smo videli luč neke hiše. Bila je kmetija  In otroka sta se odločila, da gresta po vodo s steklenico ki smo jo imeli s seboj in iz katere je sok tako hitro izhlapel... Ha ha.. Šla sta in čez nekaj časa prišla nazaj z vodo za psa ,z vrečko keksov, z veliko zagozdo kruha ter štirimi prekajenimi  rebrci.  In litrom jabolčnika. . In povedala sta, da je   gospodinja bila zelo prijazna...  Povedala sta: Ko sta prišla na dvorišče kmečke hiše je bila tam gospodinja ,ki sta jo prosila za vodo, vprašala  je od kod in kam gremo?
Povedala sta ji  tudi  , da smo mi  mislili ,da je Bohor bliže. Je povedala, da veliko ljudi to misli. Ter, da  jih to  zavede. KO sta jo prosila za vodo jo je natočila in dejala, da nam bo dala večerjo, da smo sigurno lačni. Je hčerka rekla da imamo jesti samo pijače nam je zmanjkalo pa je njim vseeno naložila  hrano... Je rekla bolje dvakrat večerjat, kot nikoli...  Potem je rekla naj pridemo spat na seno. Bili smo kljub temu zelo veseli njene ponudbe a vseeno nismo šli, ker smo zjutraj nameravali zgodaj kreniti naprej. Čeprav smo bili siti že od naše večerje  smo še  vseeno zmazali domač kruh in dišeče rebrce, nismo se jim mogli upreti  in spili  jabolčnik, keksi so ostali za naslednji dan. Debele veje, ki so še vedno dajale dovolj toplote so nas prijetno grele. Polegli smo se okoli ognja  ter se stisnili in  nekaj časa pogovarjali, ter zrli v nebo in šteli zvezde kakor smo se šalili . .
Otroka sta nato zaspala midva pa sva se še dolgo v noč  pogovarjala.in nato zaspala v objemu toplote ognja in šumenju drevja ter svetlobi zvezd, ki so pa vedno bolj bledele... ...
Bil je zelo zanimiv in pester dan, še bolj pa večer...

Se nadaljuje:Vetrnik, Bohor, Lisca- Sv. Lovrenc -Kozje 

PO SONCU - NA URŠLJO GORO

27.5.2015-MED  zlate cvetove ...
Zgodaj zjutraj me je prebudilo ptičje petje. 
Ko sem zjutraj stopila na balkon se mi je nasmeh razlezel od ušes do ušes.Kajti nad Kožljem in nad gradom  se je bočilo modro nebo. Po deževnih dneh se še kako prileže  s soncem obsijano jutro..Sonce je sijalo kot za stavo.Ker sva že včeraj načrtovala, če bo lepo vreme jo mahneva kam v naravo. In  veliko želja je bilo... Prva da bi šla na Kačji grad,  ali  Stenico ali Temnjak nad Dobrno..In kot mimogrede reče on . "A greva  na Uršljo goro,
 da vidiva, ali so pogačice že zacvetele?" Tak je pogled, ko so v polnem razcvetju, ta slika  je od lani...(kjer so slike male, klikni nanjo se bo odprla

Vsa v pričakovanju sva se odpeljala skozi Zavodnje   mimo Ciganije, to je travnik, kjer so pred davnimi časi taborili Romi (Cigani) in ime se je obdržalo. Travnik je bil poln preteče zlatice, ranjaka ter marjetic. Seveda si nisem mogla kaj da se ne bi odpočila na njemu kjer je nastala tudi ta fotografija.Tu je še nedotaknjena narava travnik je kot velika njiva dišečega cvetja prihajajočega poletja

 

Nekaj časa sva  uživala tukaj. Vedno več časa si vzameva za pot. Opazujeva naravo in tako postajajo najine poti cilj...   Nato sva se odpeljala naprej proti Kotnikovemu vrhu in naprej do Križana..Žal nama je bilo da je to planinsko zavetišče zaprto. Spominjam se let nazaj ko je bila tu gostilna, kjer se je dobro jedlo in pilo. Najvažnejše pa je bilo, da so tu bili gospodarji prijazni ljudje. Vedno je bilo polno gostov, planincev pohodnikov .Vzela sva si čas povsod sva se ustavila Kajti dan je še bil sončen. A ko sva prišla do rampe sva videla skozi smreke tu in tam že  bele oblake, ki so se podili po nebu. Hitro sva prišla na vrh. Čeprav je sredi tedna je naju srečalo in prehitelo , kar nekaj planincev. Odšla sva prvo na razgledno ploščo  ,malo nad kapelico, kjer  je mož opazil, ko je gledal proti Šmohorici in proti Mežiški dolini skupino avrikljev , kako so se bleščali v soncu.Poslikala sem jih in nato sva šla še na vrh. Cerkev je bila zaprta , koča pa odprta.... Imela sva čas in sva prehodila precejšen  del gore po dolgem in počez.Prekrasen pogled na Šoštanj
 
 Na Velenjsko jezero z mestom v ozadju
Ter na Peco in Rogatec, Pohorje, Košenjak, Olševo Raduho ja saj človek ne more nehati opazovati to lepoto, ki se ti nudi, kot na dlani...Potem sva se šla igro, kje sva že bila in kje ne... Malo vrhov nama je še ostalo. Med njimi je Rogatec, Obir, pa še morda kak mali vrh Kot Andrejev vrh in Pogorevc... 
Sedela sva na najinem robu z prelepo panoramsko  kuliso  in malicala... Ja nima človek vsak dan takega razkošja, kot ga nudi Mati narava z svojo lepoto...
 Pogačic pa še žal ni bilo ..Samo tu in tam so se razcvetale. Bodo pa čez 14 dni... Bil pa je vseeno prelep izlet, ki mi je dal energijo

Ko sva odhajala je nebo bilo sivo, a naju to ni motilo ker sva bila spet polna lepih vtisov  Za prihodnji  poletni mesec  , mesec počitnic dopustov in uživanja

..

26.5.2015-Po obrobju mesta v oblačno deževnem vremenu

VELIKA PLANINA - 2014 -

Velika planina 15.4..2014-kako je bilo lani in kako je letos

 Toliko sem že slišala o  lepotah na Veliki planini, da sva se odločila da jo obiščeva tudi midva. In sredi meseca aprila lanskega leta sva se odpravila skozi Savinjsko dolino in vsa prevzeta občudovala prekrasne gore,oziroma Raduho ki se je še vsa bela

  Nad njo so se podili temni oblaki, a ker sva takrat še zaupala vremenarjem, sva si mislila saj ne bo dežja... No in res je zdržalo , Pri mrazu so se pa ušteli..: no ja sicer pa moraš vzeti v zakup, da se nad 1000 metri vreme spreminja skoraj iz minute v minuto. Pač vzameš kar je na razpolago, saj je tudi oblačno nebo nekaj prečudovitega...

Torej sva nadaljevala skozi dolino, kjer se je bleščala v ozadju cerkvica .. Malo pred Ljubnim zavila na levo v Zadrečko dolino, kjer teče reka Dreta.. Zelo mi je všeč ta dolina, sicer malo bolj stisnjena skupaj, kot Savinjska a zato nič manj lepa, z  prekrasnimi cerkvami in vasmi,Všeč mi je bila na levem hribu majhna cerkvica na pobočju Menine, ki se je bleščala v soncu

 Vreme je obetalo , da bo lepo, čeprav so tu in tam beli oblaki zaplavali čez modrino neba sva upala na najboljše. Kaj kmalu sva prispela do Gornjega gradu in naprej po dolini in kaj kmalu se je pot pričela vzpenjati proti Črnivcu, prelaz in hrib nad njim je bil čisto gol od žleda, ki je povzročil velikansko škodo v teh krajih..in malo kjersva  se spustila navzdol in po nekaj sto metrih zavila navzgor    sva prispela do cerkve svetega Ahacija , Bila je postavljena v zahvalo

sva vedela da nimava ne vem kako daleč in kmalu sva bila na prevalu Podvolovjek, kjer sva zapeljala še po kar solidni makadamski cesti navzgor  do parkirišča po Ušivcem.. parkirala sva na robu parkirišča in videla da je na poti, ki vodi na Veliko  planino še sneg...Bilo je tudi kar hladno tako da so rokavice in kapa prišle še kako prav..Veselo sva krenila v osvetljeni gozd na pot navkreber

 Naši psički Meri je bilo to zelo všeč pričela je dirjati, kot za stavo sem in tja , da je bila čisto upehana... Tudi po poti je bil še sneg tako da sva šele jeseni, ko sva šla spet gor videla, kako kamnita je ta pot... hitro sva prišla iz gozda in tam so naju pozdravili po pobočju raztreseni prvi telohi in trobentice... Krasen pogled Nato sva prispela do prvega kala, ali malega jezerca, ki je bil Mery tako všeč da se je takoj zapodila v njega

 Nebo je še vedno bilo , kot nalašč za naju, kot da bi se zmenila z sv. Medardom , ki je menda priprošnjik za vreme, da je posredoval na višji "inštanci"

 

Vseh vrst cvetja se je bohotilo tu modre rumene lila bele roza rdeče samo opazovala sva in uživala..

Nebo je bilo še jasno in modro, le hladno je bilo, a naju to prav za prav sploh ni motilo, ker sva vsa željna vpijala lepoto Velike planine vase, ki se je pred nama razgrinjala Že ob poti so se bahato razkazovali žafrani , levo in desno In malo jezerce naju je očaralo prav za prav kal,  no saj je vseeno kako naj ga imenujem všeč mi je bilo Mery še prav posebno takojse je takoj pognala v njega

 Midva sva pa opazovala lepote odseve in kaj kmalu prišla do pastirskih stanov.

 Nato sva si malo ogledala okolico, a je tako pihalo in  tako da sva se samo slikala

 

in pohitela naprej proti cerkvi Marije snežne. Vmes sva si še ogledala planine oz gore Ojstrico in Planjavo in se spominjala  da je že kar nekaj vode preteklo od takrat, ko sva hribolazila po njih.Pa kako je takrat nama zastavil pot veliki oven  in sva midva stala tam sredi poti kot prebita, dokler se ni naveličal in odšel... Naju je pa potem zaradi te zamude lovil dež in nevihta, preden sva prispela do Kamniške koče.Kmalu se je prelepa modrina izgubila- bilo mi je kot , da nekdo odstira zastor s soncem jasnino in temnimi oblaki..Zapihalo je tako strupeno, kot le kaj. Pospešila sva in ko sva prispela na vzpetino, kjer  je naju z Mery  moj mož slikal-tu je že kar pošteno pihalo... Pospešila sva in kaj kmalu dospela do male mini cerkvice

 

 Bila sva vesela ko sva zagledala cerkev in všeč mi je bila nežno zelena trata na poti, ki je bila kot obljuba, da bo tudi tukaj zavela prava pomlad s soncem in toploto...

 Tale kal pod Cerkvijo Marije Snežne je prečudovit... Posebno takrat, ko je modro nebo je kt bi se bleščalo zrcalo na trati

nama je bilo vroče in mrzlo hkrati Mislila sva da bova tu malicala... Pa sva si na hitro ogledala še sosednje griće, potem jezerce pod cerkvijo, Gradišče in gore ter krenila nazaj... Seveda sem vmes pridno slikala in ob tem izgubila rokavico...

 šla sva nazaj po isti poti med žafrani  in si obljubila, da se vrneva še to leto in da si biova sčasoma ogledala vso Veliko planino...

 Ko sva se pripeljala nazaj do Podvolovjeka sva namesto da bi šla čez Črnivec nazaj krenila levo in zavila proti Lučam..: Kjer je bila pa tako strma ovinkasta cesta, da sva rekla, da bova naslednjič hodila na Veliko Planino samo pe prek Črnivca in to obljubo tudi  izpolnjujeva....Bilo je prelepo, kljub mrazu In toliko žafrana še nisem nikoli prej in nikoli pozneje videla. Je pa res da ga letos je samo za vzorec, a o tem kdaj drugič...