Spomini starega gojzarja: Letu v slovo...

Utrinki leta! Ko ne veš koliko si dobil in koliko izgubil v tem letu ki mineva. 

 Ko, se pripravljaš, za  praznovanje zadnjega  dne v letu, da se dostojno posloviš od njega, od leta, ki ga  najhitreje  želiš pozabiti...Če pomislim nazaj pa moram kljub temu reči, da sem zelo vesela in hvaležna , da mi je uspelo, preživeti to leto še vedno tako optimistično, polna novih idej, načrtov, želja, predvsem pa spoznanja , da kakor je že bilo hudo, sem lahko hvaležna da sem še vedno tukaj in zdaj.. Prva polovica leta  mi je zaradi obolelosti do sredine odvzela veliko optimizma predvsem pa kondicije. Poti izletov, obiskov gora ....Poleti sem končno lahko spet obiskala naše vrhove, seveda počasi kondicijo hitro izgubiš, a da jo potem spet pridobiš potrebuješ veliko volje in naprezanja. A ker sem včasih kar trmasta mi je uspelo , da sva obiskala, sprva vrhove v bližini (celo po večkrat) ,nižje ležeče vrhove, okoli naše doline.  No spomladi tako ni bilo mogoče kam drugam zaradi virusa, ki je krojil tudi najine poti. Potem pa še dodatno vreme, ki se včasih ni in ni hoteli razjasniti. ...Ko je že vse kazalo da bomo zaživeli vsaj približno tako, kot prejšnja leta sva hitro izkoristila  te možnosti. Obiskala sva Ratitovec,  bilo je  dober mesec po operaciji, spomnim se, kako sem včasih stisnila zobe, da sem lahko premagovala, kamnito pot navkreber..... A počasi se daleč pride. Obiskala sva Altemaver,, kjer sva uživala ob belih planikah, zapela sem od veselja, da če že ne morem višje za enkrat, da mi je dano, da jih tu občudujem. pa Gladki vrh in se vsa zadovoljna vrnila v dolino...

Spet sem dobila vtis, da je spet vse tako, kot mora biti. Obiskala sva zgodaj zjutraj Smrekovec, kjer sva premagovala strmino , ter uživala proti vrhu v vzhajajočem soncu, nato pa ob svilenih travah ob poti krenila proti Krnesu in Komnu.- Nato pa sva obiskala še Črno  

jezero na Smrekovcu. Kjer je še vse prvinsko. Neizmerno sem uživala v preletih metuljev čez planjave...

Črno jezero je res črno, polno skrivnosti in lepote

Letos poleti je bilo res precej dežja, a imela sva srečo , da sva vedno izbrala tak dan ko je bilo sončno , tako je tudi obisk  Velikega Kozja nad Lovrencom  bila prava. Še strmina se nama ni zdela tako navzgor postavljena. Res sva obiskala ta vrh , ki sva ga sicer že enkrat pred triinštiridesetimi leti... Ja skoraj vse je vzel prah preteklosti jih je zavil v pajčevino pozabe , sva pa zato napisala nove spomine in jih zadržala v posnetkih, za tiste dneve, ko bo nama dano da bova lahko še samo po dolini hodila spomine obujala in jih osveževala ob slikah, ki sem jih zamrznila v času......

Potem sva skočila pe na Lisco se ve, tja gor zahajava velikokrat na leto. Pozimi , poleti, jeseni in spomladi, ko cvete pasji zob... Letos sva Lisco obiskala samo 4x , zaradi Covida 19---Žal-- Tu gor sva bila prvič dalnjnega leta 1966, ko sva prvič obiskala skupaj kak vrh. Pa se še vedno rada vračava. Vsakega 21 februarja , greva gor ...kako bo drugo leto pa se žal ne ve...

A sva si dala duška na vrhu, sva celo zaplesala ...

Nato pa spet malo bližje. Kačji grad, Dolina Loke, Temnjak in Vinska gora, Ter Ramšakov vrh in Radojč....Lepi so ti vrhovi, čeprav nizki so kar dobra preizkušnja za že malo bolj otrdele noge... Tu sem nabirala zdravilna zelišča... ja čez samo nabrane zeli, ga pal ni.

Zelo lepa dolina, predvsem pa so tukaj doma zelo dobri in gostoljubni ljudje....

Potem sva obiskala  še malo Savinjsko dolino. Bukovco, kamor se tudi rada vračava, pa Hom nad Matkami, od koder je zelo lep razgled...

Kjer cveto kar na gredi tako krasne planike

Mimo radovednih kozic

Matke so zelo lepo urejen kraj. Zadovoljna sva se ob povratku odpočila  v hladni senci pod lipo ob lepi maketi vlakca...

Bilo je spet nekaj vročih  jasnih dni, obiskovala sva  Škalsko jezero, Družmirsko jezero, posedala po klopeh si nabirala  D vitamina, opazovala labode ,

ter se počutila, kot da sva na oddihu. Lepa je naša dolina, toliko lepot je v njej, a žal raziskujemo drugje, doma pa nam lepota spolzi skozi prste, oziroma jo spregledamo....Tako da je za nekaj bil , je še tale virus dober. Spet znamo ceniti domače poti, kraje in še marsikaj drugega... No midva tako ali tako prehodiva veliko---....Velenjsko jezero in poti ob reki Paki  ter dolino pri nas 

ki sva jih izkoristila za  obisk prvega dvatisočaka letos. Raduha --.krenila navzgor, kjer je naju dohitelo sonce , , kako krasno doživetje, ko vidiš, da spet lahko gre, da čeprav počasi, pa kljub temu ugotavljaš, da neizmerno uživaš v svežem gorskem zraku. Ja tako, je kot da se vračaš domov...::Načrtovala sva , da se naslednje dneve povzpneva na Peco, a žal je potem prišlo vse drugače, sprva slabo vreme. Tako, da sva  obiskovala 

 zelo zgodaj sva se odpravila od doma, do izhodišča za Raduho , ter po biserni rosni poti, ki je kar vabila da se bos sprehodiš po njej  ,  nato pa po kamniti navzgor... Kako velika hvaležnost me je obšla, ko sem videla , da zmorem spet planinariti. Seveda kdo poreče, pa kaj je to saj ni taka naporna pot. Res ni , a če imaš na sebi že sedmi in še nekaj križev povrh, pa po premoru se ti zdi da si zmagovalec, da zmoreš prav vse. Res nisva obiskala kakega drugega dvatisočaka, a vsak hrib šteje, uživala sva v roza obrobah ob poti, ja lahko samo rečem spomini so tako lepi, da še celo vsa tesnoba, ki jo seje Corona virus Covid 19 zbledi. Zmogli bomo .... No ko pa sva  bila sredi tega gorskega raja sva uživala ter si polnila baterije. Zdelo se nama je , kot da so vse slabe stvari, ki obstajajo v dolini, posebno letos jih je zelo veliko, da je vse izpuhtelo midva pa sva krmila kavke na vrhu se sončila , kako na rečem. Skratka bila sva srečna...

Modra preobjeda je zamene ena zelo zanimivih cvetlic, kljub temu, da je strupena je tako lepa da se mi vedno ustavi korak ob njej

Ko sva se vrnila z vrha sva se sprostila  na koči na Loki, ob prijazni postrežbi... Sva še potrdila najino prepričanje, da se še vrneva tu gor...

Bilo je še veliko poti, Vsi vrhovi, okoli naše doline so bili obiskani ,pa jezera, pa kraji, Ja dodobra sva spoznala poti in brezpotja naše doline.  Pa saj ne moreš drugače. Moraš ven na zrak na sonce, med  zelenje  med ptičje petje, kajti tu si lahko prepričan, da je vse res, da ni popačenih slik retuširanj, hinavščine, oblastnosti,  da je vse samo narava, ki nam daje zdravje in srečo...

 Še veliko krajev sva obiskala, Uršlja gora je vsekakor ena iz med njih... 

Poti na Uršljo goro, kjer sva vzela s seboj tudi psičko, ki že težko hodi, a jo je nazaj nesel. Pa enkrat je bila še hčerka zraven, da jo je nesla nazaj... Zelo lepi spomini , ja malo kdaj sedaj imava priliko da naju spremlja hčerka na najinih poteh...

Pa seveda da ne pozabim Velikega Rogatca...Ja zelo naporna pot je bila, a tako neprecenljiva izkušnja. Vsako leto rečeva, da je zadnjič, da sva se povzpela na njega... No bomo videli. Poslovila sva se , a saj sva se lani tudi ha ha ha.a že ob cerkvici Sv. Lenarta si očaran, ..

Pa strma pot, 

ko ti zmanjka daha... A zmoreš, počasi      

Na vrhu pa si nagrajen s čudovitimi razgledi na KSA

 in še dalje

Kar  pa je neprecenljivo dobra voda pri cerkvi. Okusna , sveža, mrzla, da ti prežene vso utrujenost iz udov... ja neprecenljivo

Pa potepanje po Tuhinjski dolini, Menini Planini, Biba Planini, Šavnici... Prekrasen dan ki je naju tako navdušil, da se naslednje leto spet vrneva... No saj sva že večkrat bila tukaj, a je vse bilo letos tako neprecenljivo, ker se ni vedelo, ali bomo spet lahko v jeseni obiskali to lepo planino. Ja res je ni bilo več mogoče...

Potepanja med govedo in kali  vseh odtenkov , med kamnitimi ogradami , cvetjem vseh vrst 

Ja lepi spomini na leto 2020, Kljub Koroni, kljub odredbam, včasih nerazumljivimi, kljub prepovedim, kljub maskam, kljub vsemu ,le ni bilo čisto vse samo slabo  Nekaj je bilo tako lepega, to na bo pomagalo da bomo slabo pozabili , čeprav bomo posledice , še dolgo čutili. Bilo je   leto, minusov a tudi  imamo srečo, hvaležni smo lahko ,da smo preživeli, kajti vse preveč jih je odšlo tja za mavrico, tudi nekaj mojih znancev ..

Bile so poletne noči z vzhajajočo luno na nebu, ki je polepšala marsikateri večer letošnjega poletja ...

potepanja po sanjskih poteh , mimo čudovitih cerkva , ta je  cerkev sv. Helene nad  Šmiklavžem , kamor se vedno rada vračava

Ter prelepe edinstvene kapelice, v Suhadolu ki je izdelana iz enega kosa 

...mimo  kmečkih vrtov z lepimi starimi cvetovi

daješ si poguma, saj ni tako vse črno, kot zgleda na prvi pogled. Potem pa  narava spet pokaže svojo moč, po nekajdnevnih nalivih, ko pričakuješ , sedaj mora se pokazati sonce in mavrica, pa te namesto zarje prebudi tresenje tal ter oddaljeno   bobnenje, prav srhljivo doživetje. Potem  zveš, da so se pri sosedih stresla tla, da se še vedno tresejo , da  so ljudje ob življenje,  ob vse premoženje , sedaj v zimi mrazu  pa se vprašaš, ali je mogoče, da  se lahko vse slabo zgrne v tako kratkem času v tako omejen prostor ... Oblijejo te solze sočutja misel , dobrih želja ...

No na predzadnji dan leta pa me samo tolaži misel, Da to ne more večno trajati.....Saj po novem letu boljše bo... Mora biti...  Moramo ostati optimisti , ter z upanjem gledati v prihodnje dni...in s to mislijo, upanjem  nazdravljamo  na ZDRAVO, SREČNO, USPEŠNO NOVO LETO 2021-ZA ME, ZA TE, ZA VSE NAS  

p.p.