SPOMINI STAREGA GOJZARJA- 2.DEL-Prav za prav čisto navadna sobota, a...

vendarle...

Kot sem napisala že v prvem delu, da je bila to trenutna odločitev , in ni bilo nič načrtovana , da greva še na Uršljo goro, sva se hitro pripravila , ko sva se vrnila in se odpeljala mimo Slemena ....
((Kjer so male slike, klikni in se bodo odprle))
 do Križana in naprej do parkirišča na pobočju gore... Veliko pohodnikov naju je srečavalo, pa saj ni čudno bila je sobota in še tako čaroben jesenski dan.

Macesni so žareli z vso močjo nebo je bilo modro, da bi se ga lahko dotaknil z roko...

 Pri priklenjeni mizi se je razbohotilo listnato drevo, kot lampionček je žarelo... In ob takih prizorih človek ne potrebuje veliko več...

 Kaj kmalu sva prišla do razpotja kjer  sva krenila desno in nato po cesti po senčni strani proti vrhu...

 Šla sva okoli po cesti kljub temu, da je malo dalje, a laže opazuješ okolico, če imaš ravna tla pod seboj. Kaj kmalu sva prišla do ovinka in pred nama se je pokazal vrh gore s cerkvijo..

 .še malo desno sem videla da je pri razvvalinah že požgalo koprive in lapuh, ki je bil visok skoraj meter. Tako sem krenila čez planjavo , da posnamem nekaj prizorov slike v sliki.

Rada slikam to cerkev tako mogočna, tako robustna, a vendarle jo lahko spraviš v tako malo lino bivšega hleva he he...

 Naredila sem par posnetkov, kajti ni tako enostavno če dobiš cerkev včasih potem je kamenja premalo .-.nO skratka nato smo nadaljevali pot na vrh. Kjer me je čakalo pa še eno presenečenje. Kajti na uršlji gori so imeli zaključek kolesarske sezone in tako sem v živo spoznala tudi virtualnega prijatelja, ki kolesari. Pa še slikala sem jih..

 

  

 

Midva sva se malo okrepčala potem a odšla na vrh  in grede sem slikala prečudovito psičko Milo

Dotik križa je že tradicija

Proti vrhu sva hodila počasi in uživala v poslavljajoči jeseni

Midva sva uživala potem na vrhu, kjer sva se slikala za spomin in vrh Šmohorico pod Uršljo goro, ki se je bleščal v popoldanskem soncu.Ter si odpočila čute na pogledu skrivnostnega  panoramskega razgleda mehkih oblin... Včasih vidim na  skalnatem vrhu gamse in pri Lodrantskemu križu  .Pogledala sva v kotanjo pod seboj kjer sem prej slikala cerkev ..Ja tudi tu gor so macesni že izgubili svojo obleko... .

opazovala Šaleško olino in  barvit Koželj kjer sva malo prej bila..Nato sva počasi zapuščala osvetljeno jesensko planjavo , kjer sva na križišču se odločila da greva nazaj po poti mimo kapelice.

Mimo kapelice in nato počez mimo klopi sva prispela spet do tja kjer sva prej šla po cesti... Ogledala sva si še planinski znak v obliki srca 

Ter se nato že proti popoldnevu vrnila po cesti  do rampe in naprej do parkirišča . Odpeljala sva se do odcepa za URšljo goro in namesto na Sleme , krenila proti Naravskim ledinam

ki so bile prelepo osvetljene z zadnjimi žarki sonca

 Kjer je bilo polno avtov... ja dan je bil za vandranje...

 Po čudovitem drevoredu barvnih dreves sva se odpeljala naprej

Mimo Rimskega vrelca, ki žal propada..

.

 In nato še mimo barvnih kozolcev na Sele, kjer sva obiskala sorodnike in nato še pozno zvečer šla na pokopališča ob potei domov. Kajti naslednji dan je bil dan spomina na mrtve, jaz se jih večkrat spomnim, a ker sva bila že ravno  v bližini sva jih obiskala... Ko sva odhajala iz zadnjega pokopališča je zadnji žarek sonca ravno pomahal v slovo tam izzza Uršlje gore. Kot bi hotel povedati kako malo je včasih treba, da narediš stvari ki te osrečujejo in ki prav za prav nič ne stanejo...Le hoteti je treba... Vesela sem , da mi , da nama je uspelotako lepo zključiti zadnji dan v mesecu oktobru...

 Želim vsem lep mesec november naj bo po vaših željah poln optimizma in veselja...

p-p-

.

Spomini starega gojzerja- 1 del... Prav za prav čisto navadna sobota, a.......

 .....vendarle.

Sobota kot že toliko drugih pred njo . Minuli konec tedna. Navadno sva ob vikendih doma, da se malo odpočijeva, da malo opraviva stvari, ki bi jih morda drugače med tednom. A ker je bilo med tednom malo bolj kislo vreme in sva ga izkoristila za opravke in mimogrede še skočila na Medvedjak na Golteh ter obiskala Škalsko jezero. A soboto je v jutru gosta megla prekrila našo dolino in dokler, da sem se v redu prebudila so sončni žarki že pričeli ustvarjati čudovite misteriozneprizore  in nad Kožljem nad mestom se je vedno bolj jasnilo. Pa sva dejala "Gremo na lepše, počivali bomo še bo res slabo vreme, ali ko bomo mrvi", Ha ha ja tudi črni humor včasih pripomore da dvigneš svoje presvetle tri črke in se odpraviš ven in slediš smerokazom sončnih žarkov. Pa  sva šla. Zapeljala sva se pod naš lepi  Velenjski grad v Staro Velenje in od tam po cesti krenila proti Kožlju.... Že ko sva prišla v gozd sva nekako slutila da ne bova razočarana. Res je da je bila na tej strani še senca a malo više so se že zlatile prečudovite krošnje bukev ...Po položni poti , ki se nenadoma dvigne in nato lepo greš po stopnicah ki so jih pridne roke narediuile na vrh in tako olajšale dostop

Kmalu sva prišla na vh in nato sva ostrmela, kajti zajela je naju tako lepa predstava jeseni, da sva samo občudovala kontraste sence in sonca ki so pozlatile greben Kožlja

Veliko pohodnikov je bilo to jutru na njemu nekateri z štirinožci nekateri celo tečejo na vrh , ali po krožnii poti nazaj v dolino. Veliko poti vodi na vrh... 

 

Ko sva prispela na vrh sva občudovala panoramski pogled na naše lepo mesto in jezera. Uršlja gora se je bleščala v soncu in on je dejal, "mora biti danes lepo na vrhu ?! " ...In tako sva sklenila, da se ob povratu odpraviva še na Uršljo goro. Tu na KOžlju so zelo lepo uredili ..: Nove mize, klopi, stare so vandali razbili... Ter nov napis koliko je visok ta naš hribček nad mestom

Tudi grad sva videla iz povsem druge perspektive

 Nato sva se vesela zadovoljna da sva ujela vso to lepoto jeseni na KOžlju in bila sva si enotna, da je naša dolina z okoljem nekaj prelepega...

 

 ko hodiš opo tem grebenu se ti zdi, kot da si v pravljičnem drevoredu...

 navzdol je šlo veliko hitreje..:Tudi Mery je uživala  na poti, kajti srečala je veliko sovrstnikom, ki so si zaželeli dobro jutro na tak in drugačen način...

  Vsa vesela sva se vrnila po dolgem hrbtu  malega KOžlja za velikega tokrat ni bilo časa čakala naju je še pot na mojo goro URŠLJO GORO

 Kaj kmalu sva prišla iz gozda in že zagledala  krožišče z vodometom in Standard ter krenila skozi mesto domov...