IZ ZBIRKE TUDI TO je ŽIVLJENJE-2- VSE JE ENKRAT PRVIČ- KRUH NAMESTO CMOKOV-1

• Vse je enkrat prvič
•  To se mi je zgodilo že kar pred nekaj časa, a sem danes listala po arhivu in sem našla tole... Nasmejala sem se in sklenila da objavim spet...
  
  Inspekcija moje hladilne omare je pokazala, da so zaloge pošle, da bo treba zavihati rokave, in spet napolniti predale, za slučaj, da zbolim, da bo imela moja boljša polovica dati kaj v lonec. ker je ravno čas polne lune in takrat sem napolnjena z adrenalinom, dobro voljo... ja ja luna je pozitivna stvar... Naredila sem golaž, kokoš v vinu, polnjeno papriko in hotela sem narediti še češpljeve cmoke, ki pa se nekako niso hoteli posrečiti,tako , da je namesto cmokov nastal krompirjev kruh.
  
  Sicer zelo okusen a vendarle, sem slišala pripombo, hi hi da  "če rata rata, če ne so vile, al pa lopata."
  Stvar je taka. sem hotela narediti češpljeve cmoke.Ko sem pretlačila krompir(seveda kupljen) sem opazila da je neverjetno mehak. pa sem delala kot običajno, tri dele krompirja en del moke, pa je bilo tako mehko da sem še kar dodajala moko in jajca in maslo. Ko sem že dodala skoraj cel kg. moke sem videla da z cmoki ne bo nič. Testo se mi je lepilo na roke, kot da mešam lepilo za tapete..Potem sem dodala kvas in še moke in malo pšeničnega zdroba in vse to temeljito premešala.Potem sem dala to vzhajat
  
  Nato sem oblikovala hlebce. ko je spet vzhajalo sem dala je v pečico in nastal je ta izdelek. Je neverjetno dober , mehak skoraj puhast in zelo zelo okusen. Ne vem kaj je bilo narobe s krompirjem ali je bil kje skladiščen , da je zmrznil, ker zdel se mi je malo sladkast... No kakor koli tole sem naredila prvič, pa še to zaradi tega ker se cmoki niso dali narediti. Hotela sem narediti cmoke za rezervo, naredim jih okoli 50 tako da so kar pri roki če jih potrebujem.Ko se vrneva iz kakega pohoda se prileže slastno kosilo in še hitro je...Tako, taka kruhasta avantura se je zgodila včeraj, sedaj ne vem ali je kriva polna luna ali kaj. Jaz sem cmoke delala že neštetokrat in nikoli se mi ni še zgodilo kaj takega...Pravijo pa da se vsi recepti posledica eksperementiranja. He he jaz sicer nisem hotela eksperementirati, škoda se mi je zdelo testo zavreči..
   No mimogrede, en hlebec je skoraj že pri kraju tudi mojemu se je kruh zelo dopade,pravi da še moram kaj narediti, da iznajdem kak dober recept...
  Veselim se že zajtrka...
  p.p.

Dogodivščine včerajšnjega dne.-- Rogla Lovrenška jezera---

Še so pošteni ljudje.

Včeraj zjutraj sva mislila da bi bila doma, ker po sobotah in nedeljah  hoditi na take znane kraje pomeni gnečo in hruš in trušč. Midva imava tega v mestu dovolj zato navadno izbereva delovne dni. A dan je bil lep, in pretekle dni sva imela dovolj sivine, da sva sklenila greva na Ribniško Pohorje, da vidiva, ali so se že razcveteli  lokvanji na Ribniškem jezeru

 in ali so že (še) borovnice, kajti ljudje jih kar množično nabirajo..Ko sva bila zadnjič gor 16 julija so bile še zelene...A ker je taka vročina so baje pohitele...Ko sva se peljala po Mislinjski dolini  je naju presenetile ovira na cesti, kajti vlivajo nov asfalt..:(končno)

 Peljati sva se nameravala do Grmovškovega doma in nato peš  čez Črni vrh mimo Ribniške koče in Jezerski vrh na Ribniško jezero. A Pri odcepu proti Pohorju se je pred nama peljalo kar nekaj avtobusov in  osebnih avtomobilov. Ker imava slabo skušnjo od predlani, ko je bilo na GRmovškovem domu  neko srečanje in sva se takrat komaj prebila skozi gneču pri domu, ki je bila nato skoz Po pohorju. sva se hipno odločila in obrnila avto ter se peljala nazaj do Doliča  mimo

Vitanjain nato do stranic.Kjer so se pasle krave na sočnem pašniku

 In nato proti Konjicam in nato na levo,

skozi Zreče, kaj kmalu sva se vozila po ovinkasti poti in dohitevala veliko kolesarjev, ki so imeli isto pot kot midva. Roglo...Oba sva se režala, kako klobaso sva naredila Oziroma velik ovinek, a ker že dočlgo nisva vozila tu se nam ni zdelo preveč hodo. Le cesta je skozi Vitanje bolj slaba..... No kmalu sva bila na vrhu , kjer je bila pa tudi kar gneča. Povsod je bilo veliko športnikov vseh vrst, nogometaši, rolkarji , tekači  , pohodniki in seveda dopustniki, ki si nabirajo novih moči na tem čudovitem delu Pohorja...A sva se tolažila da vsi ne bodo šli k jezerom...

,

Kar hitro sva parkirala in nato se ob hladnem vetru odpravila naprej preko travnikov na katerem so se pasle krave na dopoldanski paši.Hitro sva prišla do spomenika

na katerega bom imela vedno zanimiv spomin..Namreč , postala sva lačna in sva se odločila da tukaj pozajtrkujeva, oziroma pomalicava. a prvo sva se z Mery slikali na lesenem hlodu, ki igleda, kot trosedod, . Ko naju je sposlikal sva se usedla in kakih deset metrov od spomenika pojedla malico.Ter opazovala trume, oz proesijo ljudi, ki so hiteli na Lovrenška jezera. Pot vodi tik ob spomeniku midva, ki sva bila na gornji strani ob gozdu sva mislila, da berejo, kaj piše na spomeniku, a kot sva pozneje ugotovila so opazovali moj novi aparat Canon

...Mimo jih je šlo od 50-100 cele procesije so se vile tu mimo... Ker sva imela namen nabirati tudi borovnice, sva rekla ne greva na Lovrenška, ali pa pozno popoldne, ko bodo tile vsi že prišli nazaj..Nenkrat rečem jaz njemu. Slikala bom tiste krave, vidiš kako dirjajo... Sicer imam še en aparat Nikon, a lepše slike naredim z ta novim. Iščem in iščem pa me on vpraša, "Kaj iščeš?" Odgovorim  , da novi aparat... Mislila sem da ga je dal zraven nahrbtnika. A takrat se on dvigne in brez besed steče k spomeniku in sname s kola fotoaparat ... On je mislil , da bom jaz vzela aparat.. Ja čeprav sva že skoraj skupaj pol stoletja ha ha včasih zgrešim, kaj on misli... Kakor koli konec dober vse dobro.. In ni zastonj da človek misli dobro o ljudeh, včasih se to povrne. Kajti ni še dolgo tega , ko je na FB eden obveščal , da mu je nekdo ukradel fotoaparat in to iz police poleg njega na neki koči... Moj pa je visel kot v skušnjavo vsem mimoidočim. MOrda so mislili, da je skrita kamera. Ali da preizkušava ljudi. Kajti res sva bila blizu in res sem jaz gledala mimoidoče, a zlahka bi ga lahko kdo vzel, kajti tisti kot  z aparatom

je bil zakrit s spomenikom... Oddahnila sva se oba  in kar topleje je postalo... Nekaj je posijalo sonce nekaj pa misel , da bi se lahko povsem drugače izšlo...Vsa presrečna sva nadaljevala pot in na planjavi nabrala borovnic za zavitek, ki sem ga danes spekla

ter uživala ob valujočih travah in toplem svežem vremenu... Nekaj časa sva nabirala nato uživala in okoli dveh popoldan , ko je naju že dovolj bolel križ , rekla. Dovolj greva še na Lovrenška, kajti videla sva do so se trume pohodnikov že vrnile. Le tu in tam je bil še kak posameznik ali družina..

Do Lovrenških jezer sva potrebovala dobro uro.

 Grede sva še malo pogledala po planjavi, kjer še nisva bila ..In vsa  vesela sva bila kmalu pri jezerih oz na stolpu, kjer sva občudovala valovito zeleno ruševje, katero deli lepa pot iz brun

 
Ceste so zelo razrite od devja v preteklih dneh

slikala sva se na stolpu za spomin potem odšla k jezerom in si eno uro ogledovala lepoto tega Pohorskega dragulja...Nato pa po spodnji poti podšla nazaj

. Bilo je zanimivo..

Mery se je parkrat okopala v mlakah ob poti in smrdela posledično kot dihur. Ko sva prispela do jezer, je skočila v vodo, a ker je menda mislila da je plitva je začela hlastati za zrakom. Plavala je , a ni nič pomagalo .Krepko sem jo prijela za ovratnico in poegnila ven...Dobra stvar tega je bilo , da si je sprala smrad in blato s kožuha.

Ljudje pa so še kar prihajali še nazaj grede sva jih srečevala čeprav je bilo že čez šest ko sva prišla do Rogle nazaj ... Ja v soboto in nedeljo je sedaj v tem času živahno na jezerih  ...Nazaj sva šla po spodnji poti ki vodi na Mašin žago in pesek ... A midva sva šla po Šotni poti skozi čaroben gozdpoln sonca in skrivnostnih senc...Čeprav utrujena sem uživala na vsakem koraku

A kakor je vsega konec, je bilo tudi najine poti. Hitro sva šlla do prostora, kjer sva shranila nahrbtnik z borovnicami in nato nadaljevala pot mimo srčastega jezera

do zanimve cerkve kjer sva se malo odahnila prisluhnila muzikantom, ki so v živo igrali pred hotelom Planja... Pripeljali so se s kolesljem, a žal sem fotoaparate že pospravila... Ha ha

Čez nekaj časa sva nadaljevala pot in pozno zvečer tik pred sončnim zahodom prispela domov v naše mesto, kjer je visok curek vode na krožišču pravkar  ugašal sonce na nebu, da je kar zacvrčalo ... ja in potem je svizec zavil čokolado jaz pa sem čez dobro uro utonila v globok sen z zavestjo, da  sem preživečla čudovit dan , sicer naporen,  a vseeno čudovit, posebno še ko človek lahko verjame , da so na svetu še pošteni ljudje.....In vsa vesela sem pomislila, da sem prav napisala v mojem profilu, da vidim v ljudeh tisto najboljše.... A kot realist pa vem da je seveda  nekajtudi lopovov..
AKot pravi pregovor ,,,, zaradi enega drevesa ne  moreš posekati celi gozd...

.

..