Spomini starega gojzerja

 LOVRENC POD V. KOZJEM, LISCA IN NAZAJ. Poslovilni pohod. 

Foto zapis poti iz mojega zornega kota. 

Sicer sva že leta 2023 dejala da je ta pohod poslovilni, ampak kakor koli sem že večkrat dejala in tudi slovenski pregovor pravi :Da se zarečenega kruha veliko več poje, kot zapečenega,... Je naju še  letos, kot magnet zadnjič potegnilo v ta čudoviti košček raja.. 

Hm poslovilni. Nekateri pravijo da ni lepo, da tako zapišem, pa mi očitajo, češ da se to tako žalostno sliši. Ampak jaz pravim bolje se je trikrat posloviti, kot pa reči še bom šel, potem pa ne greš. Pa tudi tako je, zakaj bi bilo žalostno. Nič ni večno in po mojem tudi slovesa niso ne vem kako  žalostna,  seveda če si na vseh prejšnjih pohodih užival na njih in si se nabral toliko lepote in veselih lepih vtisov. Da te lahko še grejejo do konca življenja. Moramo biti realisti, pa reči bobu bob! Kajti v življenju ima vse svoj začetek in svoj konec. Ali pa  res samo jaz tako mislim. Ker pač vsak dan izkoristim, maksimalno in to v teh jesenskih dneh življenja, ko se moraš pričeti prilagajati res ni vedno ENOSTAVNO, a se potrudiva  kolikor se le da in si potem nimava  kaj očitati.. 

Torej sva poslušala    vsak dan kdaj končno  bodo  vremenarji   napovedali lepo vreme vsaj dopoldan, če že veš dan ne. Letos je res težko načrtovati, ko pa imamo pravo aprilsko vreme. 

Sicer sva se od doma odpravila še v oblačnem vremenu, a že pred Arjo vasjo  sva vedela, da bova imela čudovit dan. Pogled na preži z osvetljeni polje v ozadju me je očaral. 

Potem pa v Savinjski dolini kontrasti sončnega vzhoda so mi pospešili srčni utrip 

Čarobna meglica tam onkraj hmeljiščem,  je jutru dodala skrivnosten pečat. 

Tik pred Celjem, je kot na povelje velika tabla zakrila sonce, da sva se nenadoma znašla v senci. 

A ne za dolgo,  žareče nebo za  cerkvijo sv. Jožefa v Celju je bil dokaz zato. 

Pa tudi zaspani celjski grad se je kopal v jutranjem soncu. 

Že ko sva zapeljala čez most,kjer je nad njim  ki je bil za čuda prazen. Res velikokrat se voziva tu skozi a mislim  da skoraj vedno je kak avtomobil na njem. 

Malo naprej pa prekrasni most obdan z zelenjem. 

Tudi nad Zidanim mostom je sonce korajžno se spuščalo proti smaragdni Savi. 

V Šentjurju sva občudovala dolgo kompozicijo vlaka. In se šalila, ja kot dedek in babica, tudi on gre oz. se pelje na jug

A že sva sledila kažipotu za Okroglice. Hm vedno se vprašam zakaj se tako imenuje ta kraj. Najbrž zato, ker so ovinki tak okrogli hi hi. 

Mimo Ribnik v Okroglicah

Po okroglih ovinkih sva kar kmalu prispela do najinega izhodišča. 

Kjer se nama je odprl čudovit pogled na cerkev sv Lovrenca na Gori. 

A sva kar hitro zakorakala po rosni travi navkreber ob robu travnika. 

Preden je naju vzel pod svoje okrilje z nežno barvo  čarobno obarvan gozd sva se se malo postavila v pozo za svoje prijatelje doma. 

Hud bik. Res sva kar velikokrat sla to pot bika pa nisva nikoli videla. Še krav ne. 

A nisva se dolgo ukvarjala s tem, ampak hotela po poti, ki jo je bala risali sonce. 

Na vrhu strmine sva seveda tudi se odpočila. Prvič zaradi, tega ker sva imela čas vsega sveta, drugič zato, da sva vsrkavaka vaše lepe motive ob poti,.. Tretjič pa zato  ker sva obujala spomine. Ja kar veliko se jih je nabralo.. In če vse strneš v nekaj besedah, lahko samo rečeš. Nepozabno in neprecenljivo. Za piko na i pa še vsa srečanja z mojimi doslej virtualnimi prijatelji. 

Ko prideš na kraj gozda in se ti odpre pogled na drugo stran hriba kjer bova kasneje  se vzpenjava  in... 

Pa pogled na Razbor ozLesce kot so se prej imenovale.. 

Pa se malo dalj v dolino Save 

Cipresasti mleček je bil v več niansah

Ja toliko lepote je ob poti, da je on že prišel do globeli. Kjer pa me je počakal..

Sonce je kmalu osvetlilo vso dolino pod nama

Navadno sva šla po stezi mimo vikenda, ampak tokrat kot sva  šla tu prvič, šla tudi sedaj za slovo  okoli po cesti  se ustavila nato... 

.. Ob mizi kjer sva se okrepčala

.. 

Miza se je v vseh teh letih tudi postarala ha ha in dobila tisto žlahtno patino. 

Ja itak se ve, da si Lisca zasluži veliko srce. 

Nato po lepi makadamski cesto navzdol

Hiter pogled proti vikendu in že sva zakorakala po stezi čez travnik

Trava niti ki bila tako mokra kot sva pričakovala, da bo. 

Pogled kontra na pot ki sva jo prehodila. Prvo rahlo sonce 

Nato pa tista skrivnostna svetloba, ko ne veš, ali bo zlagali sonce, ali oblaki, ali morda celo kaka kaplja dežja. 

Približano Sv. LOVRENC

A nisva dolgo gledala nazaj temveč sva pohitela po poti ki preči gozd.

Ob kateri je bilo toliko cvetočih jagod. 

Do kažipota, kjer sva od začetka vedno šla mimo kmetije, kjer so nama prijazno povedali kod in kam. A sedaj že nekaj časa je pot speljana navzdol po strmini. Kar žal mi je, da ne pelje več mimo kmetije, kjer so imeli res lepo urejeno okolico vso v cvetju. 

Ko sva prespela iz gozda pot pelje cikcakasto navzdol

Krasen pogled na njivo

Ob robu gozda pa cvetoči negnoj, ali zlati dež 

Pridna kmetica okopava krompir

No kažipot kaže 40 minut midva sva hodila kar krepko več

Nato pa skozi prekrasen smrekov drevored

Tu pa se vedno nasmejeva, kajti sedaj naslednji kažipoti bodo vsi kazali skoraj enako.. Pet minut gor ali dol. 

Ko štor obleče mršljan

Da sva malo prekinila monotono hojo po asfaltu sva  se  ustavila

Je dejal, da je to naraven stol in ga je preizkusil. 

Sedaj se bližava najnižji točki poti kjer vedno obudiva spomin na krasen

mostiček, ki pa ga žal ni več, ki je peljal čez grapo, ta je nama vedno polepšal pot. 

Kažipoti ma ni da bi govoril.. 

Na drugi strani asfaltne ceste,  ki sva jo prečila. 

Ta pot ob potočku je nama tako ljuba ja tukaj sva mislim da leta 2016 videla toliko kalužnic, kot se nikoli v dvojem življenju doslej. 

Sedaj pa jih sploh ni več. 

Vse je preraslo grmovje 

Je bilo pa nekaj posebnega. Vem da sva dve leti zatem ravno zaradi tega sla iz Lovrenca na Lisco. A vsako leto jih je bilo manj. Nato pa so izginile. 

Na parkirišču sva se ob  mizi, ki jo prerascajo robide malo odpočila in posedela.. 

Nato pa po asfaltni cesti do odcepa

In nato po strmini navzgor prvo do kapelice in nato do travnika 

Ki je posejano  z regratovimi lučkami 

Ti  so prebudili otroka v meni, da sem se predala pihanju lučk ha ha. Ja malo moraš popestriti pot. 

Krasen metulj Admiral ob poti se he ogreval. 

Se zadnji pogled na stotine lučk in že sva prišla do cerkve Sv. Jošta, kjer sva zajtrkovala, ali malicala. Pač kakor se vzame 

Tu je bilo neverjetno sveže. Pa na zdravje na vse pohode. 

Žal do  miz še sonce ni prišlo. 

Zato sva potem kar hitro odšla naprej.. 

Nekaj postankov sva izkoristila tudi za slikanje, on je imel nekaj težav z nizkim krvnim tlakom, se pa lepše sliši če rečeš se bom slikal, kot pa da rečeš počakaj še moram malo odpočiti. Ja ko se je malo ogrelo in ja je bil kot jelen, ki hiti na vrh

Pred zadnjim vzponom sva opazovala lepa skrivinčena drevesa. 

A po kratkem postanku sva že uživala v lepoti Posavja, Save.. Tukaj malo zoomirano in ja vreme kot naročeno za naju. 

Tukaj malo bolj od daleč. Pogled v dolino. 

Travnik je dobil novo barvo. A saj trava hitro raste 

Pa še malo bolj proti desni strani doline  in še bolj od daleč.. Lepo je tu. 

KOT na dlani. 

Ja Tončkov dom. Kako se je spremenilo tukaj, od kar sva prvič obiskala Lisco od kar sva se  poročila. . Najin prvi pohod. Bilo je 21.2. 1966, ko sva prišla peš iz Sevnice  in nazaj. Ja najin prvi obisk. Prijazen oskrbnik, dobra hrana.Sonce trobentice to je vse česar ni prekril prah pozabe. Prijaznost in dobra hrana. Kar oboje drži še za sedaj. Lepo je obiskovati kraje kjer so prijazni ljudje doma. Ni to povsod samo umevno. A na Lisco se vedno rada vračava in se še bova, dokler bova le lahko. Le iz drugih izhodišč, od Lovrenca pa je to zadnjič. 

Ja dom pa se je spremenil ampak ko se že vse spreminja. Moramo biti realisti in iti s časom naprej. A tistega planinskega vzdušja ni več tako močno občutiti kot takrat. No pri svojih letih pa sem malo morda tudi nostalgična. 

KOT vedno sva tudi tokrat prehodila vse.Do  Jurkove koče , sprva sva nameravala tu iti na vrh, potem pa sva se odločila za pot naokoli po cesti. 

Ja kar vroče je bilo in ja res se je prileglo nekaj hladnega. 

Dolgo sva bila sama potem pa jih je prišlo veliko. Nekaj posameznikov z majhnimi otroki in velika skupina. 

Prav p

pod nebesi. Ja bi rekla skoraj v nebesih. 

Pričelo je kar konkretno pihati. 

Tam kjer se ustavi čas. Imaš vse in prav nič več ne potrebuješ. Ja to je neprecenljivo. 

Pomahala sem vsem svojim prijateljem. Onim iz realnega sveta in onim iz virtualnega. 

Nato pa sva krenila križem lažem po planjavi od klopce do klopce. 

Tudi cvetja je bilo nekaj. Žal je pasji zob že odcvetel

Nato pa počasi navzdol. 

Gozdni škrat na poti. 

Pa sva že na poti proti vikendu 

Kako dišeči storžki 

Pa nazaj proti najinemu konjičku. Nato pa se skok k Lovrencu 

Mir tišina in sonce, modrina 

Encijaniov ki več. A jih nisva pogrešala. Letos sva jih kar nekaj videla bliže domu. 

Se zadnji pogled k cerkvici.. Pomahala sem in vzklik nila morda se letos se vidimo. ČE  bova morda krenila se na Veliko kozje. No bomo videli.

KAJnaj rečem k temu pohodu lepo je bilo. Mati narava je pidkrbela za prekrasne motive ob poti. Cvetja da se ti kar zvrti.

Pa spominov. Ja lepo je imeti spomine, zdi se mi, ko sedaj gledava posnetke nekaj let nazaj, da je prav za prav življenje, kot film  le da si v njem glavni režiser in igralec sam. Potem pa je seveda od vsakega odvisno koliko se potrudiš in seveda koliko je možnosti zato.. Včasih je pač samo dobra volja premalo.

Imava srečo da je nama jesen življenja se kolikor toliko naklonjena, da lahko še hodiva naokoli in obujava spomine oziroma dodajava nove kamenčke v ta mozaik, ki se mu reče Življenje. Hvaležna do neba in nazaj. Naj ostane še vsaj nekaj časa tako.