torek, 30. junij 2015

Spomini na jesenska potepanja.. -POHORJE-


POHORJE
Gledam slike v arhivu in da ne pozabim teh jesenskih utrinkov na enega iz  med  vandranj preko planjave  od Grmovškovega doma do Ribniškega jezera in nazaj
September se je že skoraj postavil na glavo in zadnji čas, da greva še malo v naravo, preden jesen razbarva planjave Vreme je bilo napovedano :
Jasno ...sončno
Greva na Pohorje. Skozi megleno Mislinjsko dolino sva se po zeloo slabi cesti zgodaj zjutraj pripeljala do Grmovškovega doma na Pungartu, kjer je naju pozdravil hrup buldožerja, ki je urejal parkirišče, ko bi še vsaj cesto uredili. Se mi smilijo smučarji, ki bodo pozimi vozili sem gor…

Sonce je ravno osvetlilo dom in bližnji gozd

a midva sva se hitro odpravila naprej proti Črnemu vrhu, (tu mi je bilo včasih zelo všeč. Kako prijetno je bilo v tej koči in oskrbnica tako prijazna , da se je še sedaj z veseljem in nostalgijo spominjam) Sedaj pa je tu postalo vse skomercializirano in vse je tempirano na smučanje pozimi, na kar te na vsakem koraku opominjajo vlečnice. .Denar je tudi tu postal vladar…
Naprej sva prišla na gozdnato pot ,kjer naju je v jutranjem hladu prijetno ogrevalo in razveseljevalo sonce, ki je prodiralo skozi goste veje smrek. Kaj kmalu sva prispela na planjavo na kateri so le tu in tam rasle redke smreke in na vrhu ene me je presenetil mesec ,

kot bi bil okrasek na novoletni jelki…. Odprl se nama je pogled na Mislinjsko dolino , ki je bila žal pokrita z meglo in na nasprotni strani sva uživala ob pogledu na Peco in v ospredju Uršljo goro, ki je bila videti, kot majhen zaobljen hribček.

Pa Kamniške, na drugi strani panorama proti Celju… Počutiš se kot , da si na strehi sveta. Ja včasih človek ne potrebuje veliko za srečo……
Ko sva prispela malo naprej sva videla v Šaleško dolino, ki pa ni bila v megli, a jo je zato kazil dim iz elektrarne Šoštanj.. Kot nekak smerokaz je ta dim . Vedno veva kje v njegovi bližini je najin dom.. A ker je bil obsijan s soncem je bila prekrasna podoba… Bilo je prijetno toplo…Mehka tla so bila svojevrsten užitek, kot bi hodil po preprogi..
Nato se je cela planjava spremenila v pravljično obarvano jesensko preprogo. Prevladovala je vinsko rdeča barva z oranžnimi krpami .
.
Nikamor se nama ni več mudilo. Kaj potem če bova pozna, saj mesec še ima svojo moč… Čeprav sva imela še kar zajeten kos poti pred seboj. Sva molče opazovala vrt matere Narave……
Pogled nazaj nama je povedal, da sva se že kar oddaljila od Velike kope pod katerim se je sramežljivo skrival Grmovškov dom. Malo sva si ob poti ogledala leseno malo Okrepčevalnico ob poti, ki je najbrž odprta pozimi, da ponudi požirek, al' pa dva, za tekače smučarje. Sedaj je bilo tu vse prazno mirno.
Nekaj časa sva molče hodila in se predajala jutranjemu soncu zatopljena v svoje misli in čudo narave, sem se kar naenkrat počutila lahko tako brez težno. Lahko bi zaplesala med rdeče obarvanim borovničevjem in pozlačenim listjem jerebik, ki so jih dodatno krasile še rdeče obarvani sadeži

… Kak kontrast-
--
Kako prelivanje barv, trave so drhtele v jutranjem hladu ..... kaka svetloba kot bi nekdo vlival zlato , saj sem še skoraj dihati pozabila…Ko se je iz polmraka pokazal trak svetlobe…Ali med temno zelenimi travami kjer je polno pajčevine nasproti zažari gredica matere narave…

Nisem se mogla nagledati in prsti so kar sami od sebe klikali na sprožilec.. Morala sem odnesti to lepoto s seboj. Že samo ti prizori so bili vredni poti in napora…

Malo naprej sva srečala prve pohodnike. Pozdravili smo se in se hudomušno smejali, kajti kakor jaz, so tudi oni slikali to čudovito obarvano pokrajino, Ja to človeka prevzame ….
Na vrhu Črnega vrha sva pomalicala in se okrepčala z vročim čajem in z izvlečkom materine dušice, kajti pihalo je tu kar neprijetno.
Nato sva se še seveda slikala, da bo spomin za sive dni enkrat v daaaljni bodočnosti, kajti spomin je ena taka čudna stvar, (rečeš saj ne bom pozabil, a glej ga zlomka prah EMŠA včasih posuje dogodke , da so kakor v megli, a slika in zapis jo takoj spet osveži)
Okrepčilo je nama dalo novih moči z hitrimi koraki sva nadaljevala pot in po slabi pol urici sva prispela do čudovitega umetnega jezerca, kjer imajo za pozimi vodo, za izdelavo snega za smučišče. Še nekaj minut in nama se je odprl pogled na prekrasno Dravsko dolino v ozadju Koralpe v Avstriji in v ospredju Ribniško kočo.
Bila je zaprta .
Ponedeljek
pa kaj. imela sva na razpolago vse mize in prostor pred kočo. Ker se večini prehranjujeva iz svojega nahrbtnika nam to prav nič ne de. Sva svobodna odvisna samo od vsebine in količine s hrano napolnjenega nahrbtnika.…
Odpočila sva tu, uživala v pogledu na Jezerski vrh , ki se je bočil nad nama, potem sva se še slikala občudovala veliko jerebiko, ki je stala ob koči z velikimi rdečimi sadeži, ki so se bleščali, kot rubini v opoldanskem soncu…
Kar težko sva odšla naprej, Po makadamski cesti sva prišla na preval , sedlo


Jezerski vrh kjer sva presenečena videla sedem avtomobilov. Ljudje so nabirali borovnice in brusnice. No videla nisva nobenega vsaj na poti naprej ne…Krepko sva zagrizla v kolena po lepi poti, ki je vodila na vrh mimo neštetih novih klopc, ki pa jih nisva preizkusila, kajti toliko pestrosti, kot je nudil Jezerski vrh, da skoraj nisem utegnila vse pregledati. Aparat v roki je delal sto na uro. Tekala sem, sem in tja, kot mali otrok in vriskala , kajti toliko barvitosti toliko modrine neba , ja človeka prevzame, včasih skoraj ne moreš vsega naenkrat zajeti…
Na Jezerskem vrhu, kjer je bilo obeležje v spomin na tiste črne dni med vojno, ko je morija divjala po teh prečudovitih krajih. Sva se samo za trenutek ustavila njim v spomin … se razgledala na vzhod, kjer se je v daljavi pokazal obris stolpa Rogle in na Šaleško dolino,
ter na Dravsko dolino.
Nato sva stekla po položnem hribčku navzdol in kmalu prišla na urejeno pot z deskami, ki se je vila do Ribniškega jezera. Ko sem pred petintridesetimi leti hodila tu . Je bilo tu močvirje in neurejeno. Vsa pohvala vsem ki so tako lepo uredili okolico jezera. Uživala sva in se predala soncu, modrini jezera in modrini neba. Še par lokvanjev je krasilo jezerce… Še naša psička Mery je uživala. Spravila se je na jeziček kopnega in uživala v pogledu na ta raj

Opajal naju je vonj borovcev tako močno je dišalo.. Mir vse povsod, zapreš oči in slišiš, kako tišina šepeta svojo pesem spokojnosti, čutiš da je to, to, kar človeka bogati mu da neki nov pomen zavedanja. Kajti malo je še takih krajev, kjer samo oddaljeni ptičji napev, zvok kril kačjega pastirja ,šelestenje listov moti popolno tišino…
Tu se lahko povsem sprostiš…Dobro uro sva uživala v tej lepoti.Polnila sva si baterije, kot radi rečemo, Potem so prišli pohodniki, z Gorenjske ki so prečkali celo Pohorje, od Maribora do Slovenj Gradca. Veselili so se počitka in kosila na Ribniški, ko sem jim povedala, da je koča zaprta so bili zelo razočarani. Kajti Oni so bili že drugi dan na poti in takrat pač moraš nekje pojesti kaj toplega. Včasih so bile koče odprte petek in svetek. Sedaj pa imajo svoj prosti dan…. Ja poleti bi moralo biti odprto vse dni….
Kar hitro so šli naprej. Upam ,v njihovo dobro, da je bilo vsaj na Grmovškovem domu ali Partizanki odprto. ..Midva sva pa tudi počasi krenila za njimi. Nazaj grede sva se izognila Ribniški koči in makadamu ter po mehki cesti in čudoviti barviti krajini krenila na levo proti Črnemu vrhu….
Toliko lepot, toliko barv, toliko kontrastov, da je duša prekipevala od vsega tega. Ker se nama zadnje čase nikamor ne mudi si vzameva čas , tako najine poti postajajo cilj… Uživava ob vseh lepotah, razveseliva se vsakega sončnega žarka, ki naredi gozd pravljično lep. Opaziva vse kar naju obdaja potepanje po Pohorju bo ostalo vsekakor v spominu, kot eno najbolj barvitih in prijetnih potepanj..
A spet je tako, vsaka pot je lepa le gledati in videti je treba…