sreda, 24. junij 2015

- JULIJCI - PRVI VZPON- 1 del



    Moji spomini sežejo daleč nazaj do

    27.julija 1975...

    Vsa družina je težko pričakovala ta datum. Takrat smo izkoristili naš dopust, za pohod v gore in potem naprej na morje. Naš novi avto Wartburg smo naložili z vsem mogočo in nemogočo prtljago. Nekaj za v hribe in nekaj za na morje.

    Hčerki je bilo devet let sinu sedem. A bila sta dobre kondicije, ker smo si veliko nabirali moči po nižjih pogorjih in planinah in tudi kak tisočak je padel. kakor je pač treba, korak za korakom , da otroke vzpodbudiš in jih , opogumiš, zaseješ seme , da vzljubijo naravo, planine in gore.

    Torej kakor že rečeno smo se sedem in dvajsetega julija spravili v jutru ob enih v avto in v temi odpeljali proti Gorenjski. Otroka sta na zadnjih sedežih nadaljevala prej prekinjeno spanje, midva pa sva se pogovarjala o našem načrtu ker smo v hribih nameravali prebiti tri dni in nato nadaljevati pot čez Vršič na morje, kjer je nas že pričakovala rezervacija v Bašaniji, kjer je rudnik imel svoj dom. .

    V Vrata smo prišli po luknjasti makadamski poti okoli treh.Bilo je še temno , a prej da sva prebudila otroka in jih spravila v svet realnosti, no malo je pomagal tudi sveži gorski zrak, tako da sta kar hitro bila pripravljena za pohod.
    Seveda je bilo za otroka in za mene prvikrat, da stopim na vrh našega očaka. Mož je bil pa že večkrat gor in nasploh je pravi ljubitelj gora in je še nas navdušil in okužil z ljubeznijo, ki je postajala z vsakim vzponom vse močnejša in lepša.

    Kmalu smo krenili proti Tominškovi poti.Navadno smo šli tako: Prvo sin katerega sem čuvala jaz, za mano hčerka, katero je imel na skrbi mož. A šlo je brez problemov. Že od malega sva učila otroke, da mora biti vsak korak sto odstoten, ker gora ne odpušča napak in objestnosti.Ko smo se približali robu triglavske stene in je nas sprejel hlad in klini ter jeklene vrvi, je za mene bilo kot da sem vstopila v nov čaroben svet.Čeprav se nisem srečala prvič s klini je tu bilo čisto nekaj drugega. To se ne da popisati.To moraš doživeti. Objela me je skrivnostna tišina in z vsakim klinom in prijemom jeklene vrvi mi je bilo, kot da stopam v raj, to je dopolnil še svetel sij na Triglavu zdelo se mi je tako svečano kot da sem v cerkvi, samo še bolj doživeto.
    Korak za korakom smo se približali studencu, kjer je bil podstavljena posodica za vodo. Vsak je poskusil malo tako za krst. Čeprav smo imeli s sabo pijačo je ta voda bila nekaj posebnega. Kot darilo gore nam, zdelo se mi je kot dobrodošlica, kakor v hišah kjer ti ponudijo kruh in sol.
    Naprej smo se res hitro vzpenjali, tako da so nas malo pod Staničevo kočo obsijali prvi sončni žarki.že pred 40 leti  smo bili ljubitelji zgodnjega odhajanja v gore...

    Dom na Staničevi koči (2332)m. se mi je zdel kar lep. Še lepše pa je bilo, ko smo vstopili v kočo in je nas pozdravil oskrbnik koče, naš stari znanec z Valvazorjevega doma. Tako je nam bilo kot da smo prišli domov.

    ker smo bili kar zgodnji smo se namenili obiskati še nekaj visokih vrhov ki so se dvigali v okolici doma..Prvi je bil na vrsti Vrbanov vrh (2408) m.Pot na vrh je bila zelo lepo speljana, da smo se kar začudili. Človek pač pričakuje v visokem pogorju da so samo strme stene a le ni tako. bili smo res hitro na vrhu vmes smo se še malo spočili ter zadremali in sončili, he he takrat je bil zakon čim bolj rjav si zdrav ... pač še nismo bili tako ozaveščeni kot sedaj..Na vrhu smo bili poplačani s prekrasnim razgledom.. veliko je prispevalo tudi sonce ki je bilo ravno pod takim kotom , da smo Triglav videli v najboljši izdaji--- njegovi lepoti.- Lepo sta se videla Vrbanovemu vrhu najbližja vrhova Cmir in Rjavina. prelep pogled. Videla se je pa tudi ena izmed treh znamenitih dolin, ki se razprostirajo izpod Triglava in sicer dolina Kot..
    Povratek nazaj je bil hiter in večkrat smo se ozrli nazaj na Vrbanov Vrh, ki smo ga kot prvega osvojili v Julijskih Alpah.

    Še prvi dan, ki smo ga preživeli v Julijskih Alpah smo se odločili še za vzpon na nepoznan vrh Cmir (2393) (2393)m. ker pač še nismo bili preveč utrujeni. Priznam, da je bila pot na Cmir težja in tudi zahtevnejša, kot pa po Tominškovi poti v severni steni. Klini so bili zelo na gosto, kar je bilo v veliko veselje otrokoma . mene je skrbelo kako bo na vrhu, res ni veliko prostora a toliko je le bilo , da smo vsi dobili planinski krst. To je šele bilo otrokoma všeč oba sta hotela na nama preizkusiti svojo moč in spretnost.. Bili smo tu prvič in seveda obvezen poljub ki, je nama dal moči še za naprej ter polepšal že tako lep dan.. Še pogled v na dolino Vrat z Aljaževim domom. Vrnili smo se nazaj po isti poti in sicer skozi Begunjska vratca pod begunjskim vrhom. Precej utrujeni od poti in vročega sonca,toda srečni, zadovoljni smo se proti večeru Vrnili nazaj na Staničev dom, kjer je nas že čakala enolončnica, z velikim tekom smo jo pojedli in še pred popolno temo zaspali kot hrčki zasluženo spanje...........
    .se nadaljuje.