SPOMNI STAREGA GOJZARJA--LUBELA

 LUBELA  787 m.

Lubela je raztegnjen vrh  severno   nad Velenjem z več dostopi.  Midva že kar dolgo zahajava gor,  pozimi sva od začetka najraje se povzpela iz Škal  naokoli po cesti za kondicijo, spomladi pa navadno po severno zahodni strani, takrat so pobočja bela od teloha. Poleti pa iz smeri Škalskih Cirkovc po asfaltni cesti , čez vrh do lovske koče in nazaj. - A kako leto nazaj sva odkrila še drugo varianto, prav za prav nama jo je povedal prijazen domačin. Od takrat pa se vedno povzpneva mimo vikendov  do lovske koče. Zelo primerno za nestabilno  vreme je idealno, da  najraje zadnje čase uporabljava   to pot. Ravno dovolj da daš pospešek  srcu ter v prvo prestavo in za vzdrževanje kondicije in mazanje sklepov. Posebno kadar sklepi zarjavijo, da škripljejo, kot na starih vratih tečaji, je še kako dobrodošla ta pot. 

Navadno je tako ,da izbirava cilje izmenično. Jaz sem si na tihem predstavljala da bova šla od doma proti Vista stolpu in  mimo pasjega ranča do zatoka Velenjskega jezera. Tam  sva včasih zelo pogosto zahajala, ko  naju je še spremljala najina psička Mery. A od leta decembra 2021 sva to pot šla samo 4x  vsako leto enkrat ,ko sva obhodila vsa tri jezera, to je navadno za ogrevanje za višje pohode za vzdržljivost. 

Ampak, ker se navadno vsako leto meseca januarja odpraviva gor in ja samo par dni je še tako  da sva enoglasno dejala greva. In sva šla 

Skozi Škale 

Opažava zadnje čase , da veliko prehitro vedno štartava, potem pa se morava, posebno on navaditi na malo počasnejše korake. Ja je že tako da je navada železna srajca. Glava in srce hoče, a telo se upira in zavira. Ampak nič zato, vedno najdeva kak motiv ob  stezi ,ki nama polepša hojo. Tokrat sva nepričakovano odkrila  napol razcvetele telohe, 

Ko prideva na vrh  te poti se od tu lepo  vidijo   hribi , kot so Mozirske in Gora Oljka, pa Gozdnik in tako dalje, a tokrat je bilo tam se v megli. No hribov nisva videla sva se pa zato  vmes še slikala da imava vzrok , zakaj  stojiva ha ha ha.-Kar hitro sva prišla do zadnjega dela poti, po stopnicah kjer prečiva asfaltno cesto, ki sva jo v prejšnjih letih res velikokrat prehodila .

Postajalo je vedno topleje in posijalo je sonce. Koliko dodatnega veselja ob teh včasih prav turobnih dneh lahko doda, svetloba in toplota sonca .    Ob taki priliki vedno praviva , da ima Mati Narava naju rada, ve da  jo obožujeva , in s tem naju nagradi s sončnimi žarki. Ko sva prispela  na vrh  sva se prvo vpisala v Planinca , ter se seveda slikala za spomin na prvi zimski obisk tega vrha .

Kot vedno sva si vzela čas  si privoščila počitek na klopci zaljubljenih , hm ali klopci ljubezni ? To je sedaj vprašanje. Kajti zaljubljenost pride  zagori zažari in velikokrat ugasne kot zvezda a,i meteor ko pade na zemljo in mine, a ljubezen ostane, če je seveda tista prava. Kakor koli že klopca zaljubljenih, ali ljubezni saj je vseeno, važno je, da je  da se lahko usedeš , se lepo nasloniš nazaj ,ter uživaš , v brezmejni sreči. Ko sva se počasi ohladila Sva se odpravila navzdol, še zadnji pogled na Lovski dom in prostor kjer se vedno počutiva tako prijetno  se vrnila po isti poti,

kjer mi je on kot vedno podaril prvi šopek teloha (navadno je to na prvem pohodu na Paški Kozjak, a ker je letos bilo  gor zadnjič še kar veliko snega sem ga dobila pač tukaj.)

Drugače ne trgava cvetja, razen seveda zelišč iz katerih kuham čaje  pozimi   in mazila, ja vse za ljubo zdravje ... Narava zdravi na več načinov. 

 Vrnila sva s e navzdol do izhodišča nato pa sva se zabavala , ker je na cesti spala mačka ji je potrobil a  se ni zmenila za naju , samo pogledala je v najini smeri se malo dvignila  in spala naprej, najbrž ji je prijalo na ogretem asfaltu, tako da jo je moral obvoziti,, Sva se pa zabavala , češ mačka je nama dala vedet, da sva na njenem terenu da je tu ona zakon.

  Nato pa mimo gradbišča avto ceste, kjer  res veliko  dogaja. Sicer večji del pod zemljo . Nato  pa še hiter pogled na Škalsko jezeroki je spokojno dremalo pod ledeno ploskvijo... Lep šopek ki se je lepo razcvetel pogled na njega mi pričara čudovit prizor tistega dne poln sonca veselja in  zadovoljstva,, ja vedno bolj se zavedam da so majhne stvari ki te lahko osrečijo in dajo duši spokojnost in  zavedanje kako lepo je življenje. Naj traja

P.P.

SPOMINI STAREGA GOJZARJA- SESTAVLJANJE

TUDI TO JE DEL ŽIVLJENJA.  

Končno je spet posijalo sonce, sicer kot vedno doslej , nima vreme ne vem kako velikega vpliva na najin vsak dan, ampak  moram priznati , da bolj ko se nagiba  mesec januar proti mesecu februarju bolj sem željna sončnih žarkov, pa svetlobe , kajti čutim da me je vse dogajanje v tem prehodu iz 2025, v 2026 dobesedno sesulo. 

Morda je to tudi drobec vpliva Emša

Prvo me je presenetilo  to, da  ta mesec mineva  sedaj s tako naglico, da imam občutek , da  so še samo vikendi tu ..Kajti mesec januar je bil za mene do letos vedno najbolj neprijeten mesec , ki se je vlekel kot izrabljena stara  elastika.

Oja neprijeten je  tudi bil , a so vsaj dnevi hitro minevali .

Veliko se je dogajalo, nekaj takih nepričakovanih dogodkov, ki prav za prav sploh nisem oziroma nisva mogla vplivati na nje, , ja tako je  , ko te včasih dohiti preteklost ,ko si nekomu hotel narediti dobro delo, uslugo, pa  ti po dobrih petih desetletjih , vrne s trpkim spoznanjem , da še kako drži dobrota je sirota...Ampak to ni bila prva  preizkušnja v življenju , vem da vsak  ali vsaj večini ljudi se jim dogajajo težke in krute stvari . .Tako da sem se v gotovih trenutkih vpraševala ali je to res začetek konca. Vem da nobeden ne posluša rad slabih stvari ,saj ima vsak svoje težave  , kajti to je tako, kot da gledaš slab film z depresivno vsebino , no tam lahko izklopiš  TV in si poiščeš kaj bolj zabavnega in vzpodbudnega.  Kajti  dandanašnji svet je naravnan tako oziroma  je zaželeno, da smo vsi super junaki, da izstopamo na vseh področjih , Bog ne daj da bi kdo napisal ali dejal da je sesut da se počuti slabo , kajti takoj te ožigosajo da si slabič , da samo jamraš itd, ali pa ti privoščijo, po motu če meni crkne koza , naj sosedu krava, Žal je tako  ni sočutja če je  ta ali  oni na dnu in kaj naj človek  s tako osebo. Veliko kdo  reče sem ga poslušal sem  še sam postal depresiven . Najbolje je je da se mu  izognem na kilometer  ali še več. Zato pa je tudi toliko osamljenih vase zaprtih ljudi, ki si enostavno ne upajo iz varnega zavetja  svojega doma. Tisti ki imajo koga na katerega se lahko naslonijo , mišljeno metaforično, so res lahko srečni. 

No ne mislim pisati o sebi, ampak o tem kako te lahko doletijo slabe stvari, in posledično se od nekod pojavi še slabo počutje .In takrat je najvažnejše, da ne obupaš. Vem da je težko sem res velikokrat v življenju šla čez  to fazo brezupja.

 Ampak poznam kar nekaj ljudi, ki so mi zelo pri srcu , ki enostavno ne morejo iz tega začaranega kroga. Ki ne zmorejo toliko moči , da bi se odzvali na pomoč , ki jim jo nudijo sorodniki ,prijatelji , no teh je vedno manj , rekoč da ne potrebujejo nikogar , a ljudje smo socialna bitja pa naj to zveni še tako klišejsko , enostavno moramo imeti nekoga ki mu lahko potožimo, ki mu prisluhne v njegovih težavah. Pa da ima kak hobi, v katerega usmeri svojo pozornost ,tako potem njegove težave kar naenkrat izgubilo svojo ostrino in pomembnost. Ja jaz imam kar precej hobijev, rada ustvarjam vedno, če vidim kaj kar mi je všeč poskusim, včasih rata , no včasih pa tudi ne ha ha , a se vsaj zabavam, kar je v teh pozlačenih zlatih jesenskih dneh življenja še kako pomembno- A ko si razsut se vsem hobijem izogneš v velikem loku. NO še za pisanje mi ni bilo To pove že vse..

Takrat je najpomembnejše  zavest , vsaj za mene je vedno bilo , da nisem edina, ki ima svoje težke temne trenutke,  pa da je samo od mene odvisno , ali se bom pobrala ali ne. Tako da razumem ,no vsaj delno,  tiste, depresivne ljudi, ki jih je baje vedno več?!

Potem pa se začneš pobirati,  lahko bi dejala ,da je to kar dolg proces neke vrste sestavljanka, ali mozaik , ki se je sesul , da sploh ne veš kje bi začel kajti vse je preveč pomešano, dobesedno imaš občutek ,da se sploh ni vredno truditi da bi sestavil spet čudovito tvojo  podobo mozaika, ki se mu reče tvoje življenje 

Nekaj časa potrebuješ ,da se sploh lotiš tega mukotrpnega dela. Ampak če pričneš na pravem koncu , pobiraš ustrezne koščke , kar naenkrat opaziš, da z malo truda , gre vedno lažje in lepše z vsakim delčkom začutiš se  sestavljajo  kamenčki v mozaik .

Seveda  je meni največ pomagala , ja kdo drug kot Mati Narava

in seveda moja boljša polovica. Nekaj pa tudi trma, da je treba iti naprej . Kajti žal tistih dobrih starih  prijateljev/ic ,ki so bili  moji najini tesni prijatelji s katerimi smo delili vse dobro pa tudi vse slabo, premagovali vse ovire,  teh žal ni več ,Odšli so na prostranstva večnosti velikokrat se spomnim na nje, saj pravijo, da pokojni nikoli ne umrejo  spomin  na  njih jih vedno znova in znova oživi. 

Ta mesec sva kljub temu, kar naredila nekaj poti, tam okoli 70 km in nekaj čez. Prejšnji mesec 140, ma saj km niso toliko važni, je bolj zavest, da še zmoreva ,ter da  delava za svoje zdravje, za kondicijo in predvsem na optimističen pogled  na življenje  pa na  ta  klub osemdesetletnikov, sicer zelo hvaležna , da mi je bilo dano , to doživeti, po drugi strani pa nekako srhljivo spoznanje ,no bolj še zavest  da se upočasnjuje , no niti še ne tako opazno, a kljub temu ,korak, da se  dostopi  do vrhov  nižajo in in in in ...Potem ni čudno ,da si po eni strani vesel, ponosen da imaš to srečo,

klub v katerega sem se letos vpisala tudi jaz .  Je že tako ha ha sva se danes šalila tam sredi poledenele poti po razširjeni poti okoli Škalskega jezera , da  pozimi  pridobivava na kilometrih , poleti pa osvajava vrhove. Ni važno kaka bo višina sva naredila kar nekaj načrtov in vsaj upam da jih bo nama dano izpolniti vsaj 70 %. Kajti ribi in nasploh narava naju osrečuje , pomlajuje in ja daje zavest, da  se da , da je veliko v glavi, predvsem pa kako lepa je naša dežela ...

Kajti poleti ,če je kak strm vrh ,kilometrov je malo utrudiš se pa pošteno. tako daje naše mesto res lepo urejeno tudi pozimi. Kakor koli ja kljub poledenelim potem, sicer v mestu je pri nas res lepo povsod počiščeno. Okoli Škalskega jezera pa je dodatno posut pesek. no kjer pa ni tudi ni panike. Midva hodiva že leta tudi, ko je led. Pač malo bolj previdno, da je vsak korak 110 procenten pa gre z veseljem, predvsem pa z nedrsečo obutvijo prav uživam na ledu.
Ja to bi morala že na začetku napisati, kako me osrečuje narava, da sploh ni važno kje , ali v dolini ali na vrhovih. Danes sem prav začutila, ne vem če bom lahko prav  izrazila svoje občutke, kako mi v vse pore moje biti  preveva , taka spokojnost ,sreča da sem prav fizično začutila kako sem se spet sestavila v celoto, tako zadovoljstvo me je prevzelo da bi lahko objela ves svet če bi ga lahko. Pravijo da se sreča nikoli ne zadrži dolgo pri enem človeku, kajti dotakniti se mora veliko ljudi na tem širnem svetu, kjer jo posebno sedaj  v tem  ponorelem času  še kako zaželena in dragocena dobrina. 

Zavedala sem se , daje to neprecenljivo doživetje, to sem občutila prvič , in takoj misel ,da  tudi če ta globok dotik sreče izgine, bo za vedno ostal del mene, in mi bo pomagal , v vseh težkih na prvi pogled nerešljivih trenutkih , da bom z lahkoto in optimizmom sestavljala celoto moje  psihične in fizične podobe .

p.p.  .

SPOMINI STAREGA GOJZARJA- LISCA-

 Kot sem napisala pred časom, ko nisem pisala , da  je še nekaj poti , ki so na naju pustile globok vtis pa bom pričela kar po vrsti od zadaj naprej...

LISCA -Po pastirčkovi poti.

 Že kar  nekaj let se meseca decembra odpraviva na Lisco. in to po pastirčkovi poti iz  Cerja , Ko sva se dvignila  nad meglo sva začutila navdušenje prej sva hodila  iz  Lisc, oziroma  Razborja , ali iz Polane. A zadnjih  pet let redno vsak december greva po tej lepo speljani poti na Lisco.Skozi Sasavje in nato po posavju je naji ob zeleni reki Savi skozi spremljala tako gosta megla, da sva bila res vesela ko sva se dvignila do Razborja in še više , je naju razveselila jasnina neba in sonce pogled na  morje megle, pod  nama pa je nama  dodalo še dodatno moč ter veselje  ,da sva izbrala res  pravi dan za uživanje v naravi ,a že sva prispela do parkirišča. res je prijetno tukaj.. tokrat je  še je bilo brez snega , nad nama modro nebo in sonce ki sva ga zadnje dneve kar pogrešala v naši dolini.

Sprva po asfaltu., a sva kar bila vesela, 

da je pot kmalu zavila v gozd , ki je zelo lepo  speljana. 

Sprva položna pot, potem pa v cikcakastih zavojih se dviga vedno više.

lepa mehka pot.

tudi umetelno narejena klopca nama je prišla prav.. Tik pod plezalni steno. Ja če bi bila mlajša, kot včasih bi seveda se povzpela po njej. A je že kar nekaj let ko sva se odrekla tem radosti plezanja. Tako sva  nadaljevala pot pot mimo okrašene ga božičnega drevesca, kjer sva  kot vsako leto dodala tudi najina okraska.. 

Tu sta naju dohitela dva mladca iz Sevnice , ki sta naju tudi ovekovečila za spomin na ta čudovit  sončen dan.

nato sta odhitela naprej na vrh a sva ju še pred ciljem srečala. Midva pa sva pohitela  klopce , oziroma razgledne točke , ter uživala v tišini gozda , razgledu in svežem zraku.

Tu sva si  res vzela čas , opazovala dolino pod nama ki jo je še vedno prekrival beli pokrov megle. Ki pa se je vedno bolj tanjšal..

Midva pa  sva si privoščila pošteno okrepčilo , čas je bil za malico.
zadnji del poti sva prehodila zelo hitro.

In že sva bila pod kočo

mimo kapelice..

Koča je bila seveda zaprta. 

Pa sva se usedla k steni, kjer je bilo prijetno toplo , ter se predala soncu in veselju, da je nama uspelo tudi v tem času obiskati, ta nama tako ljubi vrh. Obujala sva spomine na prvi  obisk , ko sva prišla prvič tukaj gor. In koliko se je vse spremenilo tu. Koča je povsem druga, ni več stavbe ob njej, pa tudi ni več tistega pravega planinskega vzdušja, kot je bilo pred več desetletji takrat. Ampak, če to odmisliva je kljub vsemu ta kraj eden  izmed najinih najljubših .Pa ni važno od kod prideva gor. Ja je že tako vse se spreminja , saj sva se tudi midva pa ali je nama všeč ali ne, tak je krogotok življenja , vse  se komercializira , da o prijaznosti oskrbnikov ne govorim. Kljub temu , da niso neprijazni, kadar je pač odprta koča, ampak ni tako kot je včasih bilo  ha ha .

Belina megle se je razblinila, vse je dajalo vtis, kot da bi nekdo vrgel čez Posavje koprenasto  pregrinjalo, ki je dodalo panorami pod nama nek skrivnosten umetniški vtis.

od daleč sem posnela modro nebo nad Jurkovo kočo ,nato pa sva mimo dveh obiskovalcev ,ki sta bila razočarana , da je bila koča zaprta , sva pohitela okoli po cesti na vrh, počutila sva se prav pomladno , kajti  ob robu ceste sva videla kar nekaj popkov teloha. 

Že sva bila ob  tabli kjer jo, ali se vedno slikava .kajti tukaj se počutiva res dobrodošlo

Na vrhu pa je pihalo tako da sva potem kar hitro pohitela naprej

Grede uživala ob pogledu na KSA, na  Veliko Kozje ki sva ga poleti obiskala, ter uživala ob spominih ob pogledu na cerkev  sv. Lovrenca in obujala spomine na spomladanski obisk encijanov ter potem poti na Lisco in nazaj. 

Tudi na tej klopci se nisva ustavila niti pod nebesi , tudi na klopci zaljubljenih ne , tam sta ravno uživala v izkazovanju ljubezni  dva mlada ,ki naju nista niti opazila,  ja pogled v dolino pa je dokazoval, da dokler bova midva spet na izhodišču  ne bo več megle v dolini...Res je ni bilo.

Hitro sva se vrnila kozi smrekov drevored, do razgledišča in  navzdol

kjer se je nama odkrila do sedaj zakrita reka Sava.

Nadaljevala sva po isti poti do izhodišča 

Kjer sva občudovala kraje in cerkve  pod nama, ki jih je zjutraj skrila megla v svoj objem Prvo Razbor 

Most v Radečah

Laško

reko Savinjo 

Ter ujeto svetlobo v  kapelici v Arji vasi. Zadovoljna , z zadnjim obiskom tega leta ,na tem vrhu in z mislimi že na prvi obisk v letu 2026 ,ki bo seveda nekaj posebnega  za naju , bo namreč  60 let odkar sva prvič bila tu gor, takrat sva prišla iz Sevnice.  No o tem naslednji mesec.

P.P.