Spomni starega - gojzarja- LEPOTA SLOVENIJE-Logarska dolina in Matkov kot

V začetku junija sva si zaželela kljub  pomanjkanju kondicije zaradi bolezni , bližine najine veliki ljubezni goram. Ker veva , da v tem času zacveto lepi čeveljci-Lepi čeveljc (znanstveno ime Cypripedium calceolus, ljudsko: Ceptec, Marijini šolnčki) pripada družini kukavičevk (Orchidaceae). Najdemo ga v senčnatih bukovih gozdovih, na apnenčastih tleh, do subalpinskega pasu. V Sloveniji je razširjen v Alpah, pa tudi na Gorjancih in Bohorju. Nižje zacveti že v maju, višje pa lahko tudi še v juliju. V tem delu naše prelepe dežele, sva se zgodaj zjutraj napotila proti Logarski dolini-v njo sva prispela,  še pred vzhodom sonca.:Smejala sem se in dejala, da sva ga prehitela.

No letos je to bolj redko kdaj, prejšnja leta pa sva navadno bila pred soncem že tudi na vrhu kakega  dvatisočaka.

 Prav mistično je bilo vzdušje ko sva prispela do vhoda v ta biser naše domovine.. Mislila sem kreniti  na  desno proti Matkovem kotu, ko mož reče_:Kaj ko bi se zapeljala do parkirišča pod Rinko in nato prvo krenila na Okrešelj.".Presenečeno sem ga pogledala, in mu dejala:

 IZ STRUGE POD RINKO SEM SLIKALA VRŠACE  , KOLIKOR SEM JIH PAČ DOSEGLA Z OJEKTIVOM. TAKO ZA DUŠO

 Ter  se napo sprehodila po  Logarski dolini  po rosni travi  bosa, he he ja pozabljivost ima tudi dobro plat

"Ali misliš da boš zmogel pot gor?" Oja veš da bom, sedaj imam že malo več kondicije in mišic na nogah. " Temu nisem mogla oporekati, kajti kar lepo si je opomogel in kg so se počasi vračali. izgubil je 14 kg  od tega se mu je že kar nekaj povrnilo.. Tako da sem samo pokimala in zapeljala po Logarski dolini, katera je bila še v pol senci. Nad Ojstrico pa je ležala prav debela odeja megle. . No ja vsaj vroče ne bo.  . Hitro sem naredila nekaj posnetkov in nato hočem vzeti iz prtljažnika gojzerje. Iščem in gledam, nikjer jih ni bilo. Mož je svoje dal noter moji so ostali doma. Prej ko sva hodila v hribe je vedno on poskrbel da je bilo vse v avtu. ko je bil v bolnici sem morala seveda vse za vse sama poskrbeti. sedaj, ko pa je bil spet doma sem predvidevala,da bo to, kot prej naredil mož. on pa  je vzel svoje in ja bila sem brez najvažnejše opreme. Čevljev! No imela sem  nizke natikače za vožnjo, A kaj  naj naredim, nič. poslikala sem na parkirišču , konice  vršacev in nekako z obžalovanjem opazovala planince, ki so se obuvali in odhajali v naročje gora.Potem sem pa se sprijaznila, bo pač drugič  vse se poklopilo.. Potem sva se odpeljala nazaj .  Ustavila sva ob kapelici oziroma cerkvici, kjer jo je sonce pravkar doseglo. Sence krošnje lipe je risalo vzorce na steno . Midva pa sva odpeljala naprej proti Matkovem kotu. Avto sva pustila na začetku pred strmino. Ter odšla proti svežini  gozda na levi strani. kmalu sva prispela na  ravnino. Opazovala  strugo oziroma pesek ter naravo, ki se je še v lepem vremenu pokazala kako mogočna je. Na drugi strani doline sva sredi pobočja zaslišala oster res in videla, kako se je drevo nagnilo in zgrmelo v dolino. 

 kmalu sva ugledala ob poti šopek  lepih čeveljcev zaradi, katerih sva sploh šla od doma. 

Vedno več grmičkov sva odkrila , uživala sem  ob teh čudovitih čudežih narave .  Bilo jih je toliko celi šopi v troje v dvoje, ja  pravi vrt Matere Narave. tu in tam sva videla tudi pogačice in modro navdahnjen srobot.- šla sva nekaj časa po dolini . Tam sva srečala planince, ki so se kljub rani uri že vračali nazaj od Matkovega škafa. To je sredi pobočja leden lijak  - Nisva še bila gor. Lani sva nameravala, pa je naju dež pregnal, letos pa zaradi njegove bolezni odpade..- Slika je iz strani hribi .net

 

Preživela sva čudovito nedeljo v dolini, ki je še povsem prvobitna a kljub temu zelo privlačna za številne ljubitelje narave, ki so prihajali mimo naju on naprej proti Matkovemu škafu.

 Nebo je bilo modro v zraku je bilo čutiti pomladni čar. Jaz sem z aparatom ujela planince, ki so si grizli kolena  po strmini in snegu. V senci ga je bilo še kar nekaj.

Vedno več jih je prihajalo mimo naju, ki sva sedela na sredi doline  ter uživala v svežem zraku in pomladnih lepotah gorskega sveta ki ga je nudila dolina Matkovega kota
 

Še slika za spomin in nato sva se okoli poldneva počasi odpravila nazaj

lepo je bilo  uživati sredi doline na hlodu in si nabirati novih moči.

tudi po dolini sva ujela kak grmiček v objektiv

Ob poti so mi pritegnili pogled  na bukovem listju drobni rdeči kot rubini  barvasti okraski

Vedno znova nama je pogled splaval tja proti vrhu gora obujala sva spomine na davna leta, ko sva imela srečo in priliko da sva zahajala na vrh gora. Sedaj za enkrat je to le še lep spomin, ki nikoli ne zbledi. To so spomini, ki povezujejo in polepšajo dneve  vsakdana. In vse postane lažje in lepše.

 Še zadnji pogled  na gore in odšla sva

Proti Solčavi, skozi katero se navadno vedno voziva. Le redko se ustaviva. Kadar greva v hribe sva navadno tako zgodnja, da še vse spi, ko se vračava sva pa utrujena in komaj čakava da se vrneva domov.

 Zelo lep kraj, ljudje zelo prijazni tako da sva se kar nekaj časa zadržala tu.

ko sva se pripeljala nazaj v Logarsko sva si vzela čas in se še enkrat s pogledom sprehodila po njej. Sedela sva na klopci ob cerkvici pod lipo in uživala lepoto, naše prelepe deželice.Ustavila sva se še v Solčavisi malo ogledala kraj ter potem počasi se vrnila proti Šaleško dolini. Zadovoljna, da sva uspela letos videti to cvetje . Veliko  sva letos zamudila, a nič ne de- Drugo leto še bo čas za vse, samo, da bo zdravje.
P;P;