petek, 23. junij 2017

Spomini starega gojzerja - Odstiranja

Poletje je tu. Zadnje dneve pomladi sem vsak dan pravila, pomladi bo kmalu konec in kako vesela sem tega, kajti veselim se poletja, kajti letošnja pomlad je bila velika preizkušnja za naju oba.
Navadno sem  v zadnji tretjini vsakega  meseca napisala mesecu temu in temu v slovo. A ker sem to polovico leta preživela, , kot v nekem vakuumu, ali kot, da sem pomotoma zašla v napačen film, Se raje odpovem opisovanja vsem prestanem, strahu , tesnobi in neprespanim nočem ob misli, da bi lahko  on izgubil bitko z boleznijo.  Z velikim olajšanjem lahko rečem , da sva ravno danes  zvedela, da gre zdravljenje h kraju , da je bilo uspešno, da bo v prihodnjem mesecu povsem
zaključeno. Tako da sem v zadnjem mesecu še jaz skoraj omagala pod težo , ki se je s časom nabralo nad vsem kar pač prinaša s sabo bolezen . A tudi jaz se počasi vračam na stare tirnice življenja. Spet  rada hodim v naravo, z fotoaparatom poskušam zadržati trenutek in ga zamrzniti v času, da me  bo pozneje spomnil na to kako je kljub vsemu čudovito življenje in da imamo srečo da  ga lahko uživamo.
 Tako sedim tam na  planjavi sredi ničesar,  kjer se modrina  neba dotika svilene v vetru valujoče trave,
, z mislimi  potopljena na pretekle mesece, na dogodke, ki so vsekakor močno spremenili, ter  zaznamovali  moje  dojemanje pogleda na svet in stvari okoli sebe.  Predvsem pa optimističnega gledanja naprej v prihodnost.
Seveda sva v zadnjih dveh mesecih maksimalno izkoristila vsak trenutek , zato, da sva hodila, kot prej v naravo. Seveda stanju primerno.  Velikokrat sva obiskala našo dolino naša prelepa jezera,Obiskala sva Boskovec na Mozirski planini,na  katerega sva  gledala v nedeljo iz Smrekovca, ko sva obiskala Črno jezero na Smrekovcu. Ao tem naslednjič. V ponedeljek va zjutraj se odpravila v zavetje hladnih gozdov, na Mozirske ,  kjer sva se ustavila ob cerkvici nad kočo. Z veseljem sva oba ugotavljala, da se vračajo moči .Telo se je spet opomoglo in kondicija se mu je povrnila. Sicer res postopoma, in najine poti so bile skraja zelo kratke, ter bolj, kot ne položne. Veliko novih poti sva odkrila ter potočke,katerih se je najbolj razveselila naša psička  Mery , kjer je veselo čofotala  po vodi.
Obiskala sva zadnji teden Boskovec na Mozirski planini. Katerega sva v nedeljo gledala s Smrekovca

 Javorca na poti na Boskovec človeka navduši zaradi prekrasnega razgleda na Medvedjak na Golteh ter na pobočje Mozirskih , ter  na Mozirje in cerkev Sv. Radegunde
 Nazaj grede sva se ustavila na Mozirski koči in se pošteno odžejala. Kako je prijala prijazna postrežba, in oskrbnik.
 
nad Šmihelom  nad Mozirjem
 V dolini vročina , da je kar žehtelo v zraku, midva pa po hladnem smrekovem gozdu proti vrhu Boskovca






Ja in ko tako sedim med valujočo travo in se predajam mešanim občutkom, zadovoljstva,sreče in spoznanja, da so se v teh mesecih poglobila tudi  čustva in družinske vezi. Da kar naenkrat se zaveš, da ni nič samoumevno, da je vse minljivo, da še bolj ceniš  skupne trenutke,, kijih lahko preživiš s tebi dragimi osebami.
Ob tej priložnosti bi se zahvalila vsem prijateljem, ki so  nama stali ob strani in naju bodrili, čeprav se nekaj časa nisem javljala, skratka, niti nisem bila v stanju da bi  se lahko zbrala. Sedaj pa z novimi močmi, željami in upajem  gremo naprej v boljši  danes, boljši jutri. Hura poletje je tu !!!
p-p-