Pomlad se razcvetela preko trat
s čarobno palico zamahnila,
cvetje vse je prebudila.
le mojega se vrta je izognila.
Povsod se sklanjajo,
cvetoče glavice boginji Vesni v pozdrav
v mojem vrtu pa pa ni rož le nekaj suhih rjavih trav.
Stojim na sredi praznega prostora,
vse je kot nočna mora, ni svetlobe, toplote .
ne ptičjega petja,
vse je tako prazno brez vsakega zavetja,
kjer bi si lahko ogrela roke in srce...
Stojim tam , zebe me .
V začetku pomladi , čakajoč poletja
z željo, upanjem da bom ozrla morda kje kak šopek cvetja-
Če ne bo poletje tudi , tako kot sedaj pomlad,
šlo tokrat tiho mimo mojih vrat.
21.3.2017
p-p-
Ni komentarjev:
Objavite komentar