SPOMINI STAREGA GOJZARJA- ALI SVILENE TRAVE

ČRNO JEZERO NA SMREKOVCU 
 Jezero letos ni tako veliko, kot je bilo lani. Najmanj 40 cm je gladina nižja in seveda je tudi manjši obseg- Pa še polno je cvetnega prahu, tako, da ni čisto in seveda ima barvo sive zaprašenosti. Škoda, A nič zato, kljub temu je bil obisk Črnega jezera neprecenljiv.

 Kajti sedaj so trave na Smrekovcu intenzivnih svilnatih barv in ko rahlo zapha veter je kot bo vzvalovilo zeleno morje tja proti vzhodu

 Smrekovec mi je zelo všeč, prvič zato, ker se z njega vidi vsa. Z vrha sva si prvo ogledala vso panoramo nato, sva se slikala,

 malo menila   s skupino, ki je bila na vrhu, midva va potem počasi odšla naprej, kajti hotela sva še pred najbolj vročimi urami priti do hladnega zavetja Črnega jezera.

Šaleška dolina,drugič pa zato, ker se je prelepo sprehajati po njegovih mehkih planjavah.

 Lepo so se videle  Kamniško Savinjske Alpe. Pa Uršlja gora, Peca, Pa daleč po Savinjski dolini. Ah ja pa da Pohorja ne pozabim. Tako sva lahko obujala spomine na pohod proti Ribniškemu jezeru, kjer sva bila v začetku junija.

 Pot je naju vodla skozi smrekov gozd, ki je posejan z borovničevjem, a letos ni nič borovnic.

bil je vroč nedeljski dan, ko sva se podala iz vrha Smrekovca na Črno jezero pod Krnesom. 

 nikamor se nama ni mudilo že od začetka sva uživala v valujoči travi.kako je Mery uživala, ko se je skrivala v hladni travi.

 Med katero so poležavale krave, nekatere pa so strmele v naju, kot bi nama očitale, da jih budiva.

 Videla sva tudi precej metuljev in vešč

Tako lepo je bilo korakati po mehki površini planjave, enkrat po prostem pa spet skozi gozd

 Ko sva prispela na travnik kjer sva potem krenila poševno počez proti jezeru, sva občudovala, šope arnik,ki so bile posejane po vsem travniku na katerih so se gostili metulji in čmrlji.

 občudovala sva Medvedjak na Golteh k se je bleščal v soncu

 lepa poševna steza po pobočju Krnesa, ki prečka dve cesti naju je med praprotjo in travo po dobri pol uri pripeljala do jezera

 Na robu ceste stoji mali možoc, ki nakazuje smer kam je treba iti

 monotonost travnate poti kmalu spremeni kamniti rob, ki ga je treba z previdnostjo prečiti, kajti drugače, se kmalu znajdeš na svojih treh črkah.
 Obožujem praprot. In tokrat je bila že malo večja Lan sva bila tako zgodaj spomladi tukaj, da je šele brstela.

 Spet sva na čudovoiti ravni stezici in kmalu zagledava jezero

 Oziroma napis na smreki KONČNIKOVA  MLAKUŽA- ĆRNO JEZERO-

 Ker nisva bila edina obiskovalca, letos so bili pohodniki iz Moravč tukaj, ki pa so se kmalu odpravili. Kajti pred njimi je bila daljša pot nazaj, kot pa najina. Letos je zaradi suše jezero precej manjše kot običajno. Gladina je veliko nižja pa tudi tako lepo črno ni, kot je lani bilo.  Po površini je polno cvetnega prahu, tako da daje vtis sive zaprašenosti.

Pa tudi skale letos niso tako pravljično oblečene v zeleni mah, kot lani. Zaradi suše so porjavele , le tu n tam je še kaka rjavo zelena zaplata mahu. No nič ne de, za naju je bil ta obisk neprecenljive narave. Prvič zato; ker sva bila presrečna , da nama je sploh uspelo priti sem, drugič, ker sva imela priliko opazovati čudovite planjave svilnato bleščeče intenzivno zelene trave.

 Pa zato, ker kljub vsemu,   daje tu  vse vtis, divjine , prav lahko si zamisliš, kako je bilo tu pred stoletji, al tisočletji, če malo vklopiš domišljijo si prav lahko predstavljaš, da bo prilomastil tam izza one velike skale kak dinozaver.

 No ja nič proti domišljiji nimam, a letos ni bilo nobenega pupka, ki so lani plavali v jezeru. Ko sva se slikala poleg jezera sva oba ugotavljala kako veliko je. No ja okoli 25- 30 metrov sva, smo ga ocenjevali z pohodniki iz Moravč. kakor koli lepo je kljub majhnosti in odmaknjenosti. To so taki mali biseri, ki nam polepšajo trenutke on naših poteh.

 Kar nekaj lasa sva ostala tu, bilo je prijetno hladno. Še Mery je uživala na svojem malem triglavu

 Potem smo se vrnili na travnik , kjer je bilo kosilo iz nahrbtnika. Bilo je prijetno imela sva družbo veliko metuljev, ki so  naju oblegali. Enega sem skoraj pojedla, ki se mi je usedel na moj kruh- Pa na fotoaparat na čevlje, na rokah sem jih imela celi roj

 Midva pa sva se po dobrem okrepčilu že precej pozno popoldne vrnila nazaj  do koče, ter nato skozi cvetoči travnik poln mandronščice, rdeče detelje in ivanjščic. Ki so bile tako na gosto skupaj, da sem imela vtis, kot da je ves travnik en sam velik šopek poletnega cvetja.

 p.p.