SPOMINI STAREGA GOJZARJA- KO SPOMINI OGREJE SRCE

Ko tako pogledam nazaj si kritično mislim, da če bi  bila še enkrat mlada se ne bi poročila na kak praznik. Saj potem skoraj ne veš, kaj bi praznoval. Nekaj je potem vedno v ozadju, Le če zmoreš res veliko energije nekako stisneš, ali pa raztegneš dneve še v kak dodaten praznični dan. Tako da je včasih ves december samo slavje in veselje, zliješ vse občutke v eno samo praznovanje, tako da si potem zadovoljen in da  si srečen zadovoljen . No ker so v tem času prazniki in obletnice, tako na kupu, pa še dodatno se je sedaj vrinil dan samostojnosti in enotnosti , da se ti že kar pošteno vrti od praznovanja, pa ne od alkohola , ampak od vseh čustev ki jih ti prazniki prinesejo na površje. Pozlatijo dneve , čeprav včasih ni sonca in so dnevi kratki, a se že daljšajo , za eno minuto,sva se šalila včeraj , ko sva odšla , ja kam drugam, kot na najino goro Uršljo goro, katero sva ta mesec obiskala kar  petkrat. Prvič sva bila gor 4.12, na svojem tradicionalnem mesečnem pohodu. Drugič sva bila gor 11.12. ko sva pohod posvetila enemu mojih  mojemu svakov , ki je preminul te dneve in se v njegovem imenu poslovila od nje. Zelo mu je bila ljuba in velikokrat jo je obiskal.  Potem sva naslednji dan zvedela šokantno novico o zdravju  in sva potrebovala energijo in kam drugam naj se človek zateče, kot na goro  Uršljo goro m kjer sva si napolnila  baterije  in našla vsaj malo tolažbe in upala, da  bodo izvidi  malo boljši kot kaže prva prognoza.  18.12.  smo bili zmenjeni z moževim bratom, da gremo pogledat kako zgleda decembrski pohod , kajti  svak še  nikoli ni bil na Uršlji meseca decembra , pa čeprav jih šteje že šestinsedemdeset let. Prelep  sončen dan smo preživeli in se družili do poznega popoldneva.

 Uživali smo vsak meter poti in se zabavali

 Včeraj pa sva po praznovanju božiča in najine enainpetdesete obletnice zakona se odločila, da greva se poslovit za letos od najine gore, Šla bi morda že kam drugam a je zdravnik svetoval možu da naj ne hodi preveč navkreber, ampak bolj po ravnih in položnih poteh. In tako sva se peljala do rampe in počasi v krasnem sončnem vremenu šla počasi okoli po cesti na vrh. Obujala sva spomine,  Kajti bila sva gor v vseh časih pri minusu 16 pa poleti, ko je bilo vroče, da ti je dih jemalo. Pa ponoči nepozabni so bili ti nočni pohodi  navadno sva izbrala čas polne lune in se ob njenih svetlih žarkih včasih tudi z pomočjo naglavne svetilke pomikala na vrh gore, kjer sva štela zvezde, včasih počakala da je  luna zašla tam za Julijskimi Alpami in se je čez nekaj trenutkov pokazalo sonce izza Pohorja. Pravljični  in neprecenljivi so bili ti pohodi. In cvetovi  da dobiš željo , da se potopiš v to razkošje.

To mora človek enostavno doživeti, saj drugače skoraj ne moreš verjeti da je lahko kaj tako sanjsko lepega.

ko sonce utone tam za Peco in se potopi v Vrbsko jezero

Pa planjave z pogačicami, ko  si imel vtis, da je nekdo posejal goro z  zlatimi cekini. Ali spomladi ko je bel nežen teloh včasih rahlo navdahnjen z roza barvo  krasil porjavelo travo in si vedel, da je pomlad v maršu, čez našo prelepo deželico.  Ali pa v ivje, led ujete smreke, ki so kot kipi stali  poti in se odražali nad kopnimi dolinami ob vznožju gore. Pa visoke trave v katerih si se skoraj izgubil pa cvetovi vseh vrst od šentjanževk , hribje rese Bavarski zali kobulček (Astrantia bavarica)  ta me je še posebno navdušil tako lep nežen in toliko ga je bilo.
Pa avriklji čeprav na težko dostopnih krajev sva se potrudila da užijeva njihlepoto
 Kakor koli če bi hotela opisati vse dosedanje pohode bi lahko napisala knjigo, kajti toliko lepot, toliko doživetij pripetij, ja tudi kaj neprijetnega se nama je dogodilo. Kako sta naju  prestrašila dva lovca, ki sta malo nad rampo stala v senci oz temi zgodaj zjutraj in čakala petelina. Ker sem zakričala ko sem zadela v enega  se je začel pritoževati, da nimava kaj hoditi v hribe tako zgodaj da plašiva živali. Bila sva tiho kot miš, zakričala sem šele ko sem se njega ustrašila. Prav zaželela sem mu da ne bi ničesar ulovil tistega dne. Seveda po tihem, kajti pri lovcih nikoli ne veš. Tako da nama je včerajšnja pot minila tako hitro, čeprav sva šla počasi. Dohitevali in prehitevali in srečavali so naju številni planinci, ki so dan samostojnosti in enotnosti hoteli preživeti na Uršlji gori. Presenečena sem bila, ker jih je bilo zelo veliko iz štajerskega konca iz Maribora  in še naprej proti Prekmurju. . Ko sva prispela gor je bilo pred kočo vse zasedeno. Ravno tako v koči. Vse veselo samo nasmejani obrazi.

Stisnila sva se na klop  na soncu in se predala prazničnemu vzdušju.Kar nekaj časa sva ostala tu Nato sva odšla še na vrh in se nato napotila malo niže, kjer sva se usedla in se predala sončnim žarkom in panoramskemu razgledu na Šaleško dolino in KSA.

Nazdravila sva nama , nazdravila sva naši prelepi deželici Sloveniji. Da bi bila še malo bolj uspešna, da bi naši voditelji delali za narodov blagor in ne samo za svojo rit. Oprostite izrazu, a včasih je pač treba reči bobu bob.  Pa da bi bili ljudje enotni , da se ne bi delili na naše in vaše, na črne bele, rdeče, zelene in modre. Ja kaj bi bilo , ko bi enkrat pozabili na razprtijo bili enoti in delali za boljši danes jutri, saj drugače se

našim potomcem slabo piše. Zatopljena vsak v svoje misli sva se sporazumela brez besed. Čas se je pomaknil že proti sredine popoldneva in vedela sva , da bo treba oditi. Slovo je vedno težko saj meni s te gore vedno pa me tolaži misel saj pridem kmalu.  Tokrat pa je vse še zavito v negotovost. No to vem da sem uživala, sva uživala, lahko rečem tudi v njegovem imenu , vsak trenutek tu na gori letos sva bila  do sedaj  enaindvajsetkrat gor.   na Uršlji gori sva bila od konca 2011 gor 111 x. letos pa z današnjim dnem  22x Kar lepa številka. Seveda pa je naju tudi drugod bilo polno. A je že tako Uršlja gora je naša domača gora, najina gora. Je kot dober star prijatelj, ki te razveseli, ti je v oporo te osveži, te napolni z energijo in zdravjem. Tako sva se poslovila od nje in kmalu bo konec tudi letošnje leto, ki je bilo prestopno, zame po eni strani zelo lepo po drugi strani pa tako slabo, da komaj čakam da mine.
Domov sva se vrnila ravno takrat, ko je sonce poljubilo vrhove in je nad dolino zavladal spokojni mir.
p.p.

,

Tudi to je življenje. Mir , spokojnost ali petarde

V tem božično novoletnem času, ko si vsi želimo miru , spokojnosti intime in ljubezni, ki v teh dneh še bolj pride do izraza, kot sicer. Čeprav letos ni snega, ki še dodatno polepša pokrajino in ji doda tisti skrivnostni čar Božiča  je vseeno toliko hladno, da v gotovih predelih je pravljično, kot bi bila narava pod velikim  sitom s sladkorjem , ki  j se je ponoči nežno premikal sem in tja  in ovijal travo drevje v sladkorni kipi.
V mestu je dopoldan kot izumrlo. Samo psarje srečaš z svojimi ljubljenčki, ki hite na zrak in da se iznebijo ostankov bogate pojedine preteklega dne, ko seveda pade več dobrot z mize , kot običajno, seveda tudi ob redni prehrani se vedno prileže priboljšek.
Tako sva včeraj popoldne tudi midva šla  z našo ljubljenko psičko Mery na sprehod. Skozi park sva nameravala , a je nama malo pred vhodom   naju ustavila gospa s čudovito psičko ki se je preplašeno ozirala sem in tja, kot bi jo bilo strah.
 Dejala nama je: Strah jo je pred njo je neko dekle vrglo petardo, Nikar ne hodita tu skozi . "
Pa sem jo vprašala ,"A dekle je vrglo petardo, saj to je do zdaj bila domena fantov!!
"Ja dekle štirinajstih petnajstih let oblečeno v svetlo bundo.."
Ker je našo Mery že tako strah pokanja , sva namesto v park krenila ob njem proti Poseki, kajti nisva hotela preživeti svetega večera ob preplašenem psu, ki teka sem in tja po stanovanju in hoče v naročje, ker jo je strah.
A glej ga šmenta. Ko sva prišla do konca  parka sta po cesti šle dve deklici , ki sta ravno zavijali za ovinek in moj je dejal, te so stare okoli štirinajst petnajst let. Saj v današnjih časih ne moreš tako točno določiti starosti, kajti dekleta so pri trinajstih že skoraj odrasle.. Pogledale so proti nama se hehetali in preden so izginile  za ovinek je že počilo. Tudi midva sva se prestrašila Mery je skočila v zrak in  tako da je skoraj iztrgala povodec iz rok in skočila proti meni v naročje. Sploh nisem vedela, kaj naj, ali naj jo tolažim , ali stečem za divjakinjami ali kaj. KO bi imela fotoaparat s seboj bi ju slikala,  ter ju dala na splet , a sem ga pustila doma.
Ko smo prišli domov sem dala Mery tableto da se je čez nekaj časa umirila  a še vedno je hotela biti blizu naju , ob vsakem šumu se je zdrznila.  Navadno ob teh dneh ne hodiva popoldne ven, ali pa se odpeljeva bolj daleč v naravo, a včeraj je bil sveti večer, pa kdo bi pričakoval kaj takega
Sedaj se pa sama sprašujem ob  vsem tem, ali je mogoče da so že dekleta tako neolikana brez sočutja do živali in ljudi in v tem času. Kako vzgojo in vzor so jim starši, ali nič ne gledajo po TV, ko jim kažejo raztrgane ude , ki so jih raztrgale petarde. Ali res  se ne da doživeti Božiča drugače da poka, kot bi bili na bližnjem vzhodu, kjer divja vojna.
Je prijatelj povedal , da je v Manili,  sicer osem ur pred nami ,kjer sedaj biva  m da so prišli z družino pravkar  od polnočnice , da ni počila nobena petarda, pa da so se imeli prečudovito , nepozabno lepo.
Pri nas pa je tudi pozneje pokalo in to se bo sedaj z vsakim  dnem stopnjevalo. Pa ne gre samo za živali, gre tudi za ljudi , kajti Božiča ne ustvari pokanje petard  streljanje, v zrak kot bi se bojevali, ampak druženje družine , ljubezen  ki naj vlada med ljudmi, in z obžalovanjem  sem se spomnila dveh deklic  v parku, ki namesto da bi doma, krasile božično drevo, ali pripravljali mizo za slavnostno božično večerjo, za druženje s svojimi najdražjimi  so  prepuščene same sebi in če je še vzgoja napačna je rezultat namesto miru in sreče , spokojnosti in ljubezni strah, ki ga sejejo med ljudi.In prav zasmilile so se mi..
Imejte današnji dan miren spokojen v objemu tistih , ki jih ljubite in naj bodo ti dnevi ki prihajajo , kot Dan Samostojnosti, in enotnosti ki ga praznujemo , ki bo jutri , naj ga praznujemo z zavestjo da nam je lepo , da sami odločamo , da nam bo še lepše naj bo naslednje leto

 miru spokojnosti in medsebojnega razumevanja  ter strpnosti in ljubezni polno. Skratka naj vse osrečuje brez razlik

Tudi to je življenje - Moja pred praznična razmišljanja.

  O minevanju solsticiju,in uživanju  slehernega trenutka -
Včeraj je nastopil solsticij , navadno na ta dan greva v hribe. Navadno na Uršljo goro, ali Smrekovec, pač tja, kjer je lep razgled in če le ni snega  pa na kak drug hrib.Kajti ni ga lepšega, kot opazovati sončni zahod , skoraj sredi popoldneva, ko se pogreza za obzorje čisto na drugi strani , kot pač  običajno...
 ..... Sivina , megla ki se ovija, kot lepljiva snov   vitkih brez, da ne morejo zasijati v vsej svoji lepoti. Prav čuti se , da so veje  ujete v  hladno sivino  zimskih dni. Seveda saj je  tu že solsticij najkrajši dan v letu. Kar ne moreš verjeti, da je to leto tako hitro minilo. Sama sebe prepričujem, da  se je pač toliko dogajalo, da zato teko dnevi tako hitro, da sva skoraj vsak drugi dan bila na kakem vrhu,da sva se komaj malo oddahnila, ko naju je narava spet posrkala vase, a nekako v ozadju možganov mi tiho opominjajoče kljuva, da so to leta ,čas,  EMŠO, ki ne oziraje na vse moje želje, da se nič ne spremeni , odšteva ure vedno hitreje in hitreje.  Tako človek ravno zaradi tega, znova in znova človek dela inventuro, da ohraniš in si zapomniš tiste lepe trenutke , ki so polepšali človeku dneve in ga napolnili z energijo, da te včasih ponese daleč pod nebo, da potrebuješ, kar nekaj časa , včasih kar nekaj dni  da se spustiš na realna tla in prideš k sebi. 

 Pa smo zajadrali v zadnje dni leta 2016

V teh dneh se mi dozdeva da sem se nekako poistovetila s sivo meglo, ki se plazi po dolinah in se zaleze v vse pore telesa in duše. .Potrebuješ res vso energijo, da  ti uspe , da se narediš ovinek mimo sivine, ki včasih zajame tudi dušo. Nekako ne morem zajadrati v tisto predpraznično vzdušje, kakor prejšnja leta.  zadnje tedne sva veliko hodila po dolgih hodnikih  treba je na letne preglede , med  modrimi uniformami prijaznih mož in žena, ki se trudijo za  zdravje in dobrobit ljudi.Opazuješ , poslušaš in prideš do zaključka,kar vem jaz sicer že kar nekaj časa ,  da je pravo bogastvo če   si zdrav. . 
Potem čakaš  doma, nič se ti ne ljubi, še računalnika se ti ne ljubi prižgati , malo pobrskaš po telefonu  brezvoljen, .gledaš v nebo , ko se za trenutek pokaže sonce tam med drevesi , a veš da je to samo trenutek,iluzija , ko tudi soncu ni uspelo da bi premagalo gosto meglo.

Čakaš da izveš, kako in kaj  in ko končno le poštar pozvoni,  s strahom  pismo odpreš ,  Ugotoviš da ni tako tako slab, kot si se bal , in tudi ne tako dobro, kot si upal.  A vsaj  sivo meglo je razpršilo in dalo spet voljo za naprej. Zaželiš si nekam pod modro nebo

in sonce, da te napolni z energijo in dobro voljo, ki je ve teh dneh še kako dobrodošla- . Od nestrpnosti sva hitro načrtovala pot nekam pod oblake. Na mojo goro sva nameravala, a ker sva bila šele pred tremi dnevi gor sva enoglasno dejala :Greva na POHORJE,od Grmovškovega doma ... do Ribniškega jezera, preko Črnega vrha ,do Ribniške koče in naprej na Jezerskivrh ter navzdol na Ribniško jezero. Še nikoli nisva bila tako pozno na Pohorju. Smučava ne, poletje , jesen pomlad je seveda najin čas.A letos je sanjsko vreme nad 1000 metri,skoraj greh se ti zdi da bi obtičal med sivino doline.Ko sva se peljala mimo Mislinja  nama gosta megla, ki je skoraj zakrivala naselje z cerkvijo v Šentilju v Mislinji ni obetala prav nič dobrega, a ker že iz prakse veva da so najlepši prizori tam nad tisoč metrov, morda ravno zato, ker pravijo, da tam ni več greha he he... Ko sva se pripeljala na pobočje Golavabuke sva opazila nekaj čudovitih brez oblečenih v slavnostno obleko nevest  v nežno belino, ki se je sicer stapljala še v vlažnih izdihih hladnega jutra . Srce mi je kar vriskalo od veselja, da bo do planjave Pohorja pravljično posuta v predpraznično belino. A ko sva se pripeljala malo više sva zagledala modro nebo nobenega duha in sluha o kakem ivju ni bilo videti, le pogled navzdol nama je pokazal razburkano belo reko megle ki se je , kot morje razlivalo po Savinjski, Mislinjski, Dravski in Mežiški dolini. Le tu in tam so mali vrhovi, kot otočki štrleli v nebo- Prekrasni pogledi, še posebno, ker sva bila  na soncu in zrak , ja zrak je bil kot bi bil v kisikovi komori . Z globokimi vdihi sva vdihavala to razkošje, ki ga na žalost v dolini še kako primanjkuje.

 Prvo nas sta pozdravila dva krasna psička na Grmovškovemu domu.. Mery ju je bila vesela, pozna jo še od poletja in od lani.

Nato sva lahko uživala razkošje, dasva hodila po belini snega, kjer so otroci v šoli v naravi se učili smučatiNadaljevala sva in kmalu prispela na planjavo kjer so naju pozdravile klopce in čudovito obarvana planja.Kmalu sva prispela na Črni vrh, kjer sva se slikala in se prepustila spominom. Opazovala sva doline pod nama in se zavedala, kako nama je lepo da še lahko uživava v tem poznem času, skoraj jesensko razkošje toplote.

 OBiskala sva tudi Škorjanko , ki je pokrita z smrekovim lubjem. Postavili so jo še le letos. Zelo mi je bila všeč. Prostorna in estetsko narejena.

Ko sva spoznala, da, če hočeva priti še do Ribniškega jezera, morava na pot, krenila sva skozi gozd med planjavami suhe jesensko   obarvane trave in se počasi prepuščala nekemu čarobnemu vzdušju, ki ga lahko da le gorski zrak, sonce in modrina neba. Vedno znova pa nama je pogled uhajal enkrat na levo enkrat na desno stran v dolino. Prav za prav sploh n bilo razlike, kamor si pogledal je bilo vse belo, Čez nekaj časa sva prispela k zajetju nad Ribniško kočo, ki pa je bilo zaledenelo. Sploh nisva pričakovala ledu Malo sva se zadržala tu in stekla po strmini h krasno osvetljeni Ribniški koči. Tu sva pojedla kosilo iz nahrbtnika in se predala sončnim žarkom. Prišla sta še dvakrat dva planinca, ki so pa bili razočarani, kajti koča je bila zaprta.. No   naju to ne moti, kajti vedno imava s seboj jedilnico ALA nahrbtnik. Vsi so se kar hitro odpravili naprej midva pa sva se "martinčkala" še kajti na voljo sva imela čas vsega sveta, kakor sva se šalila, hotela sva užiti vso lepoto tega čudovitega dneva sedela sva nekaj časa na klopi pred kočo

Nato pa nama ni preostalo drugega, kot da se tudi midva odpraviva naprej po makadamski cesti na preval in nato po strmini na Jezerski vrh, kjer sva se sicer ustavila, a ne za tako dolgo, kot prej  na koči. Poslikala sem dolino in vrh nato pa sva se spustila navzdol k jezeru

kjer sva si privoščila malo daljši počitek prav za prav sva uživala v miru tišini in spokojnosti. Če bi človek imel več časa bi se prepustil meditiranju.

.. Blesteča gladka ploskev , ki se je bleščala v soncu je bilo neko novo doživetje. Nisva pričakovala ledu na jezeru, čeprav je normalno, da se v teh dneh in hladu pojavi tudi led. Bilo je neko novo doživetje. Seveda sva se tudi tu slikala, za spomin na ta pozni letni čas.naNazaj grede sva se ustavila in si privoščila malo sončenja na klopci , ki so bile prijetno tople.Nato pa sva pohitela mimo zaledenele poti, ki vodi na Lovrenška jezera, kjer sva pred dobrima dvema mesecema  hitela v gozd pred dežjem in  blestečimi bliski v zavetje dreves. A midva sva šla na desno  navzgor mimo verzov  Janka Glazarja 

Odpravila  sva se nazaj proti Jezerskemu vrhu, kajti sonce se je vedno niže  spuščalo nad obzorje.kajti čeprav je ura bila šele nekaj čez tri popoldan sva imela do Grmovškovega doma uro in pol. pohitela sva mimo malega jezerca, ki pa je tudi bilo zamrznjeno in nato po krožni poti nazaj na Črni vrh .Pa še sončni zahod sva hotela vsaj malo ujeti. Nebo se je rahlo obarvalo in vedno bolj žarelo. Dokler ni utonilo v megli tam nekje za gorami. Megla se je rahlo obarvala. V skrivnostni večer , ki je pobarval pohorsko planjavo se mi je za vedno vtisil v spomin. je kmalu zatem nastopila tema in nato je nebo zažarelo v tistih sanjskih barvah, ki

postanejo srhljivo lepe 

Prispela sva na parkirišče Grmovškov dom

je bil še rahlo razsvetljen,

midva pa sva se počasi odpeljala ,, kajti med tem ko naju ni bilo so na novo obnovljene  ceste posipali, z soljo in peskom, kajti noči so tu na strmini Golavabuke, spolzke. Midva pa sva polna lepih  vtisov in napolnjena s svetlobo in dobro energijo, ki bo nama pomagala še v teh kratkih dnevih, dokler se ne bo spet pričel dan daljšati  in bomo avtomatsko polni energije in dobre volje v lepšo danes in lepši jutri.  Želim vsem lepe praznike, vesel Božič ter sreče, zdravja in osebnega zadovoljstva polno Novo leto 2017...

Naj bo veselo, naj bo srečno lahko tudi malo grešno, 

naj bo šegavo , zdravo , iskrivo , zadovoljivo, skratka naj bo večno

želim vam, da bo SREČNO!!!!