SPOMINI STAREGA GOJZARJA-Poletju v slovo, pozdrav jeseni-2-

Kot že rečeno poletje se je  časovno že odmika , vedno bolj  jesen je tu, a sonce  nas še vedno razvaja  s svojo toploto. Dnevi so sicer krajši, a vseeno se še da ujeti, kak zanimiv pohod tudi malo višje.
Torej sva se odločila da poskusiva še enkrat z Velikim Rogatcem, ker pa sem ta pohod opisala v blogu pred kratkim naj samo povzamem, da je bil ta pohod kljub napornemu sestopu eden najzanimivejših in lepih v tem poletju, seveda  je na prvem mestu Storžič. A to je bilo prejšnji mesec. Torej samo malo osvežitve v nekaj fotografijah.

  Čas tako hitro mineva, da  enostavno ne morem verjeti, da so ti lepi dnevi tako hitro minili. Zato zapišem, da bo v sliki in vsaj nekaj besedah ostalo v spominu za tiste sive dni , ki bodo prišli, ko se bo nad dolino spustila gosta megla in bo dež pel svojo otožno pesem o jeseni. 

 Pot navzgor zelo lepa  sicer strma a lepo speljana zelo dobro označena . In polno igre svetlobe in senc.

 Na vrhu prekrasen razgled na naše prelepe KSA


 

Sestop zelo zanimiv in strm mimo ožganih dreves posledica lanskega požara na njem

 in veselje na sedlu in srečna vrnitev domov.

 -----------------------------------------------------------------------------

navadno obiščeva vsako jesen tudi Mozirsko planino . Ali greva na Golte, ali Medvedjek, ali pa samo obiščeva alpski vrt in Mozirsko kočo. Letos sva svoj jesenski pohod namenila najvišjemu hribu na Mozirskih Boskovec 1587 m.Prvo sva  obiskala  alpski vrt, ki je tudi že v znamenju  jeseni. Hermelika je žarela kot bi nama  zaželela dobrodošlico

 Planike so sicer izgubile tisto svojo svežino, ki so jo imele še pred dvema mesecema, ko sva bila tu gor, a vseeno so me očarale. Čeprav so vzgojene tu so mi ljub spomin na svoje sestre v  gorah.

Po ogledu vrta sva hitro nadaljevala pot mimo kapelice in mimo velikega travnika, kjer se je sonce vedno hitreje pomikalo niže   do konj, ki so se pasli tu in veliko žrebe je ravnokar sesalo in zahtevalo svoj jutranju obrok malice. in navkreber proti vrhu Boskovca. Nebo je bilo tako modro, da si imel občutek, da bi se lahko potopil v njem.. Kmalu sva prispela na razgledno točko, kjer je bil razgled po Savinjski dolini in Šaleške del. Po kratkem počitku sva nadaljevala pot mimo pašnika oz sedla Javorca, kjer  je živina počivala, midva pa sva skozi lep gozd in navkreber po slab uri prispela na veliko jaso z valujočo travo

 Nato pa še nekaj minut po lepo označeni poti  in že sva bila na vrhu Boskovca. Prvič sva bila tu gor na tem vrhu. Baje je bil včasih tu gor stolp, sedaj so bili še samo cementni podstavki. 

 slikala sva se in se zabavala na veliko, kajti ta vrh je višji od Velikega Rogatca za 30 m. Do njega ali z njega je  lahko za priti... 

 kakor koli lepo je bilo. Počasi sva se odpravila in se nazaj grede ustavila v Mozirski koči, kjer je nama postregel zelo prijazen oskrbnik. Skuhal je nama tako dobro kavico n še kaj drugega je imel za ponuditi poleg prijazne  besede. Všeč mi je bil ta "gank", kot pravijo pri nas na koroškem z gorenjskimi nageljni

 Uživala sva in se potem zadovoljna vrnila proti dolini, kjer sva grede obiskala še cerkev sv. Radegunde

ter se nato mimo Šmihela nad Mozirjem  vrnila nazaj domov.

 --------------------------------------------------------------------------------

nato se je pooblačilo tako da sva samo naredila velik krog  mimo Škalskega jezera in Velenjskega ter se ustavila na prostoru, kjer so pripravljali  še zadnje stvari za otvoritev Pikinega festivala

, 

 

ter se nato vrnila spet domov.

 -----------------------------------------------------------------------------

In že je bil tu solsticij, ki sovpada z rojstnim dnem moje boljše polovice, a ker sem o tem že pisala v blogu "najino praznovanje, naj samo na kratko ponovim nekaj vtisov. Čudovita jutranja zarja,  modrina neba. Prelepe gore z rahlo meglo, kar je naredilo vzdušje še bolj praznično. Potem lepi kontrasti, mehka trava pa dobra družba, čeprav sva bila samo dva , a včasih je že tako, da je tudi to dovolj. Ostalo a naj pove še nekaj posnetkov.

Tako  se je začel  prvi dan jeseni

------------------------------------------------------------------------------

Teden je bil spet okoli, kot bi zamahnil s čarobno palico. Nameravala sva ostati, doma, a nekako sva oba vedela da  se to ne bo zgodilo. Pa sva jo mahnila spet na najino goro Uršljo.

  Ja in to iz Kotnikovega vrha. Na vrh sva hodila 3 ure nazaj pa dve uri kar dobre hoje. Bila je lepa sobota z modrino neba in  tako sva uživala , kot pač vedno, kadar greva na najino goro. 

Mimo Križanovega travnika , kjer teče bistra sveža voda, kako se je prileglo umiti in napiti. Včasih greva okoli po cesti.

Kar poletela bi lahko tako me je osvežila. Potem mimo kapelice, ki je potrebna popravila  In mimo novih prehodov po peš poti kar naravnost navzgor.Izognila sva se zimske poti in Rampe ter prišla po strmini naravnost do prelepe ga drevesa jerebike, ki je žarela v soncu

Jerebika še vedno cveti, ptiči bodo imeli kaj jesti.

 Slikala sva se na najini klopci ob poti , kjer navadno počivava v jeseni, spomladi in pozimi. Poleti je pa prevroče tu se sonce tako upre noter.

Kmalu sva potem prispela na vrh- Še meni se smešno zdi, ko je tako pozno, kajti poleti sva ta čas že doma nazaj iz pohoda.

 Na vrhu sva se slikala in se potem zadovoljna vrnila  z gore v dolino z zavestjo da sva ta mesec bila dvakrat na njenem vrhu. In  poletje, mesec september  se je iztekel jesen je prevzela  čarobno palico z barvami nad naravo. Kako  bo obarvala to jesen, bomo pa videli ta in naslednji mesec. Želim vam vsem, da bo narava kar se da barvita, počutje  fantastično, skratka imejte se prelepo. Jaz bom vsekakor poskušala in upam tudi, da bom uspela  užiti vsaj delček tega kar nam da Mati Narava.
P.P.