SPOMIN STAREGA GOJZARJA- OLŠEVA- NAJ ŽIVI TRADICIJA ---

Ko objameš ves svet...

Mesec nivember se je pričel z sončnim vremenom ... Sicer je res, da je bilo  v dolini kar hladno, a zato je bilo malo višje božannsko --- Tako toplo in sončno brez oblačka na nebu.  Sva pa sliššala po radiu da sta se ponesrečila dva planinca v Julijskih in čeprav nisva nameravala tako visoko  me je nekako pretreslo... A midva sva že nekaj časa načrtovala da greva še enkrat na OLševo pogledat ali tudi letos macesni tako  žare , kot so prejšnja leta.

Navadno sva šla na Olševo od 10 do 17 oktobra, a ker je letos tisti čas deževalo sva oodlagala in odlagala, a sedanje toplo vreme je botrovalo odločitvi da kreneva na pot. Sicer sva šla malo pozneje od doma, kajti navadno sva bila na Olševi že ob pol sedmih zjutraj in sva kar nekajkrat presenetila gamse, ki so se pasli na travniku pod  vrhom

Ker pa sva vedela da  bo pozneje topleje sva od doma odšla šele okoli sedme ure. Mimo Zavodnja in   malo pod Slemenom naju je dohitelo sonce... Ustavila sva in hitro sem izstopila, žal je bilo sredi gozda, a tako močno so barve zažarele

 Vsa vesela sva se potem odpeljala  po senci  naprej mimo Slemena in male cerkvice na odcepu zza Uršlji proti Črni  

Kjer sem videla da je vrh Pece že osvetljen s soncem ...

 Nato sva zavila  v dolino kjer navadno greva na desno če greva na Peco, a midva sva tokrat šla na levo

v dolino Koprivne... Tu je bilo kar  hladno livade so bile bele od ivja in na mostu čez Mežo se je kar iskrilo... Mesec na nebu je radovedno kukal na prebujajoči se svet pod sabo. Midva pa sva uživala ob barvni kulisi, ki je drsela mimo vozečega avta..:: Nato sva ob tabli , kjer piše Olševa in izvir Meže zavila na levo. Ter po makadamski cesti kmalu prispela na parkirišče Luže. Spomnila sva se lanskega jesenskega pohoda na OLševo, ko so tu spravljali les in je bila cesta prava greznica. Do meter visoke jame so  bile na cesti ,

Midva sva šla ob pol petih zjutraj in če bi vedela kaka cesta je bi najbrž obrnila se in odšla kam drugam... A šele potem  ob povratku sva videla kako stanje je..Letos pa vse lepo poravnano.Resno so vzeli svoje delo...

.. Ja ni kaj sedaj zgleda vse tako kot mora biti,,,

Tokrat sva hitro prišla po lepo urejeni poti  dolovskega bivaka Forštnerca

 Kjer sva se odžejala in odpočila

Nato pa  korajžno zagrizla v kolena proti OLševi. Ozračje je do bivaka bilo kar sveže tako, da sva oba imela rdeča lica, kot bi jih pobarvala... A ko sva prišla na vrh strmine, na jaso  kjer se nama je odprl pogled na skale , ki pa so letos nasproti lanskega leta bile samo navadne skale

Lani so bile tako obarvane  in letos

 so bili take...

In na prve macesne , ki pa so žal izgubljali svojo barvitost in iglice...

Kaka razlika od lani, tudi gamsov nisva videla, a vendarle sva bila zadovoljna...In takrat sva dojela da ni važno samo kako je okolje, ampak tudi kako  se človek počuti , ter kako dojema stvari. Tako kot ljudem se tudi naravi iizteče čas in ni več tako mladosten in poskočen, a vseeno še z velikim veseljem in navdušenjem dojema  življenje ... skratka da je srečen...

In takrat sva kljub senčni strani začutila, da zrak ni več tako oster,  bila sva na višini 1600 metrov in ker sva pešačila v hrib je nama postalo vroče.. in tako sva se počasi začela slačiti. Plast za plastjo kot čebula.. pošteno je naju še  ogrelo.. In ko sva prispela do melišča , ki je bilo pomrzlo, a z vredu obutvih+jo ni problema.

Tu sva si odpočila odžejala ter Mery ponudila vodo. Pošteno jo je užejalo.še par metrov in že sva dospela na preval

ogledala sva si votlino, kjer lahko vedriš, če te ujame dež....Nato sva se obrnila in se prepusrtila razgledu na pot in na panoramo pod nama ..:Uživala sva nato pa sva proti vrhu vsa vesela pozzdravila sonce

Ki je naju pozdravilo izza ruševja...Nikamor se nama ni več mudilo..Opazovala sva  hrib na levi strani z veliko votlino , ter dolino na južni strani, ki se je bleščala v modrikasti meglici...Nato pa sva krenila na desno in  takrat sva začutila, kako je po hribu navugor zavel topel veter, Zdelo se mi je, kot , da je  mesec avgust, ali september. K temu je pripomoglo še tudi to, da je bilo modro nebo brez vsakega oblačka. Po lepo speljani poti se nama je odpiral pogled na

Kamnišlko Savinjske alpe ter na pobočje pod nam , ki je žarelo v neverjetnih barvah.

 In kmalu se nama je odprl pogled na cerkev Sv. Duha  v Podolševi.

Pot je vodila mimo belih skal bilo je vroče 

in kaj kmalu sva ugledala vrh Olševe ter Obel kamen... Pričela sva obujati spomine na poletni obisk Obel kamna in v nosnicah sem začutila vonj  alpskih nageljnev...

Na vrhu ni bilo nikogar. Sklikala sva se za spomin in povem vam ni prijetno sedet na ostrem kamenju ha haLepo sva se preoblekla in jaz sem se sezula, kajti na Olševi je zame vedno tradicija da naredim par krogov po mehki travi. Neprecenljiv občutek...Tudi tokrat se nisenm izneverila temu, kajti vreme je bilo tako toplo in prav osvežilo mi je bose podplate...Še zaplesala bi , a on se ni sezul... Z obutim pa ne bi bilo zanimivo bi mi lahko na prste stopil in potem bi težko prišla nazaj v dolino...ha ha ha ...Na vrhu so naju pričakale kavke , ki so bile za Mery zelo nadležne kradle so ji briketeiz posodice...

 

Preletavale so sem in tja dala sva jim nekaj hrane nekaj so si same postregle za na vrh pa še skoraj polovico hruške... Ko sva midva odhajala sta prišla iz Obel kamna dva planinca in kavke so se spet postavile na prežo..:"Kaj se čem život je borba!" bi rekli včasih.

Kar dolgo sva se zadržala na vrhu, aker

Nato sva opazovala okolico pogled na Obir , Peco in na Raduho je bil tako blizu, kot še nikoli. ,Na Raduho da sem imela vtis da se jih  lahko dotaknem z roko-In pogled v dolino je bil veličasten..

pogled na Triglav

Ozka steza na južnem pobočju je lepo speljana

 Kaj kmalu sva prispela nazaj na  preval..In se po isti poti vrnila mimo bivaka Forštnerca  do parkirišča in nato nazaj do odcepa, kjer sva se odločila da pogledava še k izviru Meže. Videla sva že izvir Savinje, Soče, Save pa sva dejala, s+da bi bilo lepo, če bi videla kje izvira Meža. Po lepo označeni poti sva prispela na lepo urejeno mesto z mizo, kjer je bila sicer tabla z puščico, a sva oba mislila da kaže puščica naprej pon poti in ker sva slišala šumenje vode sva mislila, da sva na pravi poti

 Po šumečem listju sva prispela  do ličnega korita, kjer sva se napila bistre vode..:Zelo okusna je... Ja užitek je piti neosnaženo ledeno mrzlo vodo...Nato sva šla še po travnati poti naprej do ovinka kjer se nama je razkril prelep prizor zahajajočega sonca

Ki je osvetlil nasprotni breg Koprivne...Ob pogledu navzgor pa sva občudovala obzorje Olševe, kajti sonce je na drugi strani posijalo na gole macesne..Prečudovit prizor le škoda, da je bilo tako daleč nisem mogla narediti lepše slike...

na vrhu in

Nato sva se vrnila čez most bobneče reke Meže

ter se mimo korita , ter lepe ograje vrnila do klopi in table ..:Kjer sva zgrešila pot sva se usmerila na  desno in po dobrih dveto metrih prispela do izvira

 Par metrov od izvira je postala voda že deroča. Presenetila me je  moč ,silovitost vode...

 

 Vrnila sva se do klopi kjer smo obsedeli kljub pozni uri  uživali v šumenju reke Meže in uživali v kLepoti koroškem  svežem zraku.....zbirala sva vtise današnjega dne  zadovoljna z vsem kar sva doživela... ..  A kakor  vse lepo hitro mine tako je tudi to. Domov sva se vrnila srečna zadovoljna... Danes pa počivava in premlevava dogodke včerajšnjega dne z zavestjo da je lepo če lahko izkoristiš vsak dan ...če je le mogoče ...Moj moto- CARPE DIEM,